Mednarodna skupnost je ustvarila tako Dayton kot Dodika, ne skrbi pa ne za enega ne za drugega!

Napisal: Delvin Kovač

Podpredsednik Stranke demokratskega napredka (PDP) Igor Crnadak, nekdanji zunanji minister Bosne in Hercegovine, eden od predhodnikov na tem položaju enega od voditeljev treh političnih strank, ki si domišljajo, da so pomemben dejavnik pri odločanju v oblasti na zvezni in državni ravni – Elmedina Konakovića (NIP), je v oddaji Rezime Federalne televizije izrekel tisto, česar se zelo verjetno dobro zavedajo vsi, ki so vsaj malo politično pismeni v entiteti Republika srbska.

- Ljudje v RS se zavedajo vsega, kar imamo v Bosni in Hercegovini, v regiji in na svetovni sceni. Kljub temu se zavedajo, koliko je RS dobila v Daytonu. Ta mednarodna verifikacija RS znotraj Bosne in Hercegovine je neprecenljiva. Ljudje tukaj niso pripravljeni tvegati in se s tem igrati – je dejal Crnadak, komentirajoč napovedi predsednika SNSD in RS Milorada Dodika o odcepitvi. Absolutno neumnost je ocenil trditve svojega hudega političnega tekmeca, da je Dayton „mrtav“.

Čeprav nam je s svojimi naslednjimi besedami, da „RS ima dobesedno status države v državi“, Crnadak pravzaprav sporočil, da se nič bistvenega od Dodika glede svojega odnosa do države Bosne in Hercegovine ne razlikuje ne on, ne tisti, ki gojijo PDP-ovsko ali SDS-ovsko politiko.

Spomnimo se, na primer, kako je „drzni“ župan Banja Luke, PDP-ovec Draško Stanivuković s svojimi nastopi in napovedmi nekega novega „boja za Bosno in Hercegovino“ požel simpatije tistega naivnega dela bosanskohercegovske javnosti v večjem bh. entitetu, tako da so ga v srcu glavnega mesta naše države – na Baščaršiji, državljani srčno in toplo sprejeli, nekateri med njimi celo s solzami v očeh. Da bi jim nato Stanivuković z zabodel nož v hrbet s poveličevanjem četništva in zanikanjem genocida.

Seveda, tu je tudi nekdanja PDP-ovka Jelena Trivić, ki je prav tako postala najljubša srbska političarka v Federaciji BiH, dokler tudi ona ni pokazala svojega pravega obraza s podporo „patriotizmu“ vojnega zločinca iz druge svetovne vojne Draže Mihailovića.

Če Dodik resnično meni, da je Dayton „mrtav“ in da ta sporazum ne obstaja več, menijo nekateri analitiki, strokovnjaki in politiki, potem se vračamo v faktično stanje pred Daytonom – Republiko Bosno in Hercegovino. Le da nihče od teh istih naštetih ni pojasnil, kako, niti ponudil kakšnega svojega videnja tega povratka v prejšnje stanje, v katerem entiteti nista obstajali.

Brez bliskovitega udara, kot je bil tisti septembrski v Gorskem Karabahu, o čemer je nedavno pisal moj kolega Rasim, je težko predstaviti kakšno drugo varianto, po kateri bi bilo to izvedljivo. Kajti mednarodna skupnost, ki je ustvarila tako Dayton kot Dodika, ne skrbi več ne za Dayton ne za Dodika.

Združene države Amerike in njihov predsednik Joe Biden so preokupirani z Vzhodom – invazijo Rusije na Ukrajino, Bližnjim vzhodom – s podporo že tako močnemu Izraelu pri teroriziranju nedolžnih Palestincev v Gazi, in Daljnim vzhodom – preprečevanjem kitajske invazije na Tajvan.

Evropska unija se ne more spopasti niti z notranjimi pretresi, tako da nam je pred dnevi ponovno izpostavila „rdečo luč“ za začetek pogajanj o članstvu. Čeprav si ga, roko na srce, pod vodstvom nesposobnih oblasti – trojke, Dodika in Čovića, nismo niti zaslužili.

A niti generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg nam ni dal nikakršnega povoda, da bi mislili, da bi „preko veze“, kot na primer Ukrajina, lahko pričakovali, da bomo vstopili v družbo izbranih, med katerimi so tudi naši sosedje Hrvati in Črnogorci.

Crnadak bi rad sporočil Dodiku, naj se drži črnogorske – „śedi đe si, ni za đe si nijesi“. V prevodu – pazi Mile, kar imaš, ker bi lahko tudi to izgubili. Tako kot je Milejev dolgoletni koalicijski partner Dragan Čović sporočil poslancem v Narodni skupščini RS februarja 2022. Toda Mile ne popušča, niti ne odstopa. Okrepljen s podporo iz Kremlja in z zaupanjem v podporo Vučićevi Srbiji, Mile napoveduje, da odcepitev še nikoli ni bila bližja in bolj realna. Vendar pa mu je verjetno jasno, da mirnega razhoda ne bo, karkoli naj bi to pomenilo. Ostane mu torej, da igra na karte nemirnega razhoda, in vsi dobro vemo, kaj to pomeni.

(Pro)bosanske domoljubne sile še vedno nimajo konkretnega odgovora in premišljene strategije. In kako bi jo imele, ko pa so tisti, ki se imenujejo (pro)bosanski – trojkaši – sprejeli ministrske položaje, zanemarili vse, kar pomeni resničen boj za Bosno in Hercegovino. Čeprav bi vsaj eden od njih, tisti najvišji, ki vsako priložnost izkoristi, da se pohvali s svojim sodelovanjem v vojni 1992-1995. kot mladoletni borec Armije RBiH, bi moral vedeti, kaj vse je doživel v rovih. In kaj bi pravzaprav pomenila Dodikova končna odločitev o odcepitvi – nova neizbežna krvava vojna, nova prelivena kri, novi begunci, nove porušene zgradbe, hiše, mošeje...

Vse to smo že videli v režiji Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Vendar nikakor ne smemo dvomiti, da so tudi Dodikovi nameri podobne. Toda Bosanci in Hercegovci so že pokazali, da se najbolje znajdejo takrat, ko jim je najtežje – čeprav bi se moral Dodik zavedati, da so zdaj še bolj pripravljeni kot v času agresije, ki so jo vodili omenjeni vojaški zločinci. Uprli so se bosanskohercegovski patrioti tako Karadžiću kot Mladiću, ki so ju podpirali močna Jugoslovanska ljudska armada (JNA), uprli se bodo tudi Dodiku, četudi ga podpirata Vladimir Putin in Aleksandar Vučić. Mile, kaj čakaš, začni že enkrat!