Mediji ignorirajo Preporod, ker političnim vladarjem ne ustreza naše delo

Skupščina BZK Preporod je na seji, ki je potekala decembra lani, za predsednika ponovno izvolila prof. dr. Senadina Lavića.

Na začetku pogovora za novinarsko agencijo Patria je prof. dr. Lavić povzel minula leta dela BZK Preporod in odgovoril na vprašanje, ali je zadovoljen z doseženimi rezultati.

LAVIĆ:Da, to je res. Na 12. volilni skupščini Preporoda sem ponovno dobil večinsko podporo članov skupščine. Minulo obdobje je bilo burno, kompleksno in negotovo. Delili smo usodo celotne bosanskohercegovske družbe in se morali »prilagajati« trendom. Uspelo nam je ohraniti Preporod in ponuditi nekaj pomembnih projektov: štiri znanstvene simpozije o državi BiH in Bošnjakih, nagrado za dramo, nagrade za otroška literarna in likovna dela, znanstvene simpozije o književnikih A. Sidranu, Dž. Karahasanu in S. Mahmutefendiću, objavo več dragocenih knjig o Bosni in Bošnjakih, izdajo XI. zbirke (5 knjig) Bošnjaška književnost v 100 knjigah, kampanjo Popis 2013, pomoč otrokom iz Konjević Polja, razstave slik in predstavitev mladih slikarjev v galeriji Preporod, organizacijo srečanj in tribin po vsej BiH, krepitev mreže Preporoda na terenu, sodelovanje na številnih srečanjih in predavanjih v tujini, povezovanje BZK Preporod z bošnjaškimi institucijami v ZDA, evropskih državah, še posebej pa z bošnjaškimi institucijami v Turčiji itd. To je le del naših dejavnosti.

PATRIA: Kakšni so načrti za prihodnje obdobje? Katere dejavnosti bodo v ospredju?

LAVIĆ: Sedaj smernice in načrte za naslednja štiri leta pretvarjamo v operativni program. Primarna usmeritev je na mlade ljudi in njihovo motiviranje, da svoje talente razvijajo skozi programe, v katerih se bo odražala bošnjaška kultura. Nadaljevanje začetih projektov Preporoda, a z novimi ljudmi. Prizadevamo si za zagon novih zbirk in projektov, ki so posebej pomembni za Bosno in Bošnjake. Za to potrebujemo nova finančna sredstva. Razvijanje znanstveno-kulturnega procesa v Preporodu kot osnove za razvoj in harmonizacijo bošnjaške kulturne forme v našem času. Posebej pomembno je poudariti, da v Preporodu podpiramo razvoj bošnjaškega elitnega duha, ki temelji na znanju. Naš primarni boj je proti zmanjševanju talentiranih mladih ljudi na povprečje. Poskušali bomo spodbuditi, podpreti in stimulirati najboljše med našimi mladimi znanstveniki, da svoje kariere posvetijo znanstvenim raziskavam, ki so namenjene Bosni, Bošnjakom in najpomembnejšim področjem (disciplinam) svetovne znanosti. To je kombinacija, ki zagotavlja napredek in kvalitativno spremembo. S trdim delom se mora pojaviti nova zavest pri mladih ljudeh, ki imajo dar za znanost ali splošno kulturno delovanje.

PATRIA: Nekako se ne morem otresti vtisa, da se BZK Preporod ne oglaša o nekaterih pomembnih temeljnih vprašanjih za Bošnjake, čeprav so časi izjemno burni. Zadnja »močnejša« dejavnost je bila povezana s popisom. Čemu ta molk?

LAVIĆ: Morda imamo tudi druge oblike delovanja poleg oglašanja. Verjetno niste opazili naših pisem in protestov zaradi nekaterih dogodkov in pojavov v družbi. Pred dnevi smo se oglasili glede poskusa oblasti entitete »rs« v Višegradu, da zbrišejo z obličja zemlje hiše, v katerih so srbski zločinci in teroristi sežigali bošnjaške civiliste, ženske in otroke. Skoraj vsak dan Preporod reagira na kaj – bodisi predsednik javno nastopi ali organi Preporoda pošljejo pisma, opozorila, zahteve in podobno. Vtis o molku se zdi napačen. Druga stvar je, da tega mediji ne spremljajo ali da moramo pri nekaterih vsebinah delovati kot »ilegalci«, da naše dejavnosti ne bi bile ovirane pred ciljem. Veliko medijev je namreč kontroliranih in upravljanih od zunaj! Ker smo se pri svojem delu izogibali populističnim oblikam delovanja, jasno je, da nismo bili zanimivi medijskim kanalom ekskluzivizma in cinične zavesti. Znanstveni simpoziji, na primer, ki jih redno izvajamo od leta 2011 do 2014, niso bili »zanimivi« za medije ali pa so jih namerno napačno interpretirali, ker političnim vladarjem ali lastnikom medijev niso ustrezale znanstvene analize, ki so jih ponujali številni udeleženci teh simpozijev iz države in tujine.

Torej, predstava, da Preporod molči, sploh ni pravilna, nasprotno, za nami so burna leta, potrjena s konkretnimi deli. Na stotine in stotine dejavnosti je za nami v minulem obdobju. Druga stvar pa je nečigava predstava o mestu in nalogah Preporoda v bošnjaški strukturi. Gre namreč, na žalost, za kritizerski mentalitet, ki je že iznašel in pripravil vlogo, ki naj bi jo Preporod domnevno izpolnjeval. Eni zahtevajo, da se odzovemo na politične dogodke, drugi zahtevajo kritiko nekega pojava, tretji negodujejo zaradi ropanja delavcev, četrti zaradi delitve Bosne na entitete itd. Preporod ima kot kulturna institucija svoja telesa, ki dogovarjajo glavne smeri delovanja. Naše poslanstvo ni dnevno-politično delovanje.

PATRIA: Kaj je po vašem mnenju primarni nacionalni interes Bošnjakov?

LAVIĆ: Država Bosna in Hercegovina in njen prosperitet. Mislim, da je to postalo jasno vsakemu Bošnjaku na planetu in iskrenemu Bosancu. O tem ni pogajanj. Država Bosna in Hercegovina je izpolnitev tisočletnega obstoja zgodovinske, kulturne, narodne, politične in ekonomske oblike pod imenom Bosna (od 10. stoletja se prvič omenja v stavku »to horion Bosona«). Vse naše delovanje mora biti podrejeno krepitvi in razvoju naše države.

PATRIA: Ali imajo Bošnjaki, mislim na politični dejavnik, resnične predstavnike v prvih vrstah, ki lahko zastopajo ne le interese Bošnjakov, ampak tudi države BiH, za katero smo kot narod najbolj odgovorni?

LAVIĆ: Tukaj ne gre primarno za vprašanje etničnih predstavnikov, temveč za pomanjkanje političnega bosanskohercegovskega programa, ki lahko našo razpršenost etno-politike združi v eno smiselno obliko državnega prosperiteta. Politični program torej predstavlja osnovo, ki omogoča veljavno delovanje v prihodnosti. Ne verjamem v etnično predstavljanje v multietnični politični skupnosti, saj se tako zanemarja kvaliteta ljudi in spodbuja konflikt kot sredstvo manipulacije s strani povprečnih in nesposobnih. To bi moralo ostati na področju kulture, politika pa bi morala biti najbolj odgovorna dejavnost ljudi glede stvari »polisa«, skupnosti, države, ki presega etnično predstavljanje in spoštuje zakone. Nam se je vsilila oblika politične oligarhije, okoli katere se vrti vsa naša politična metafizika zadnjih let. Skoraj smo pomislili, da naša življenja nimajo smisla brez njih in njihovih likov. Končno bi se morala na nov način opredeliti vloga politikov, intelektualcev, duhovnikov, gospodarstvenikov, delavcev, borcev in mnogih družbenih kategorij.

Mislim, da bi se morali prej posvetiti programom, ki bi jih izvajale ekipe sposobnih ljudi v interesu napredka Bosne. Morali bi razlikovati politične operativce, intelektualno podporo in ljudi z investicijskim potencialom ali finančne institucije. In to bi se moralo povezati v močno obliko delovanja. Te zgodbe o voditeljih in predstavnikih nas le zavajajo, da resnično mislimo, da brez vodje ne moremo ničesar storiti. Vsak od nas je odgovoren zase in za svoje delovanje. Ne morem se skrivati za predsednikom države, vodjo stranke, reisom, rektorjem, svojim očetom in tako naprej, če nisem izpolnil svojih obveznosti in opravil svoje naloge v družbenem sistemu. Bojim se, da je okoli nas preveč ljudi, ki prav to počnejo – za njimi vedno nekdo stoji, oni pa ničesar ne znajo storiti. Naučiti se moramo sami prevzemati odgovornost za svoje postopke in dejanja.

PATRIA: Ali Bošnjaki potrebujejo vodjo, o čemer se pogosto govori, in ali ta »pomanjkljivost« dejansko vpliva na našo razdrobljenost?

LAVIĆ: V tem zgodovinskem trenutku Bošnjaki potrebujejo državni sistem in strokovne ekipe, ki bodo delale na premagovanju krize. Nikoli nisem verjel v voditelje ali vodje, ki lahko s čarobno palico spremenijo stanje v družbi. Ne verjamem pa tudi v strokovnjake za pisanje »osnutkov raziskav« in praznih »elaboratov o upravičenosti projekta x«, od katerega nihče nikoli ni imel koristi. Stvar moramo postaviti drugače. Gre namreč za to, da se naredi ekipa ljudi iz nekega področja, da se pred njih postavi problem, da med seboj logično razpravljajo o tem problemu, da si zamislijo pot reševanja in da problem rešijo. Reševanje problema je torej merilo vrednosti posameznikov in ekip. Pri nas se zgodi, da »strokovnjak vrže idejo na papir« in jo ponudi, na primer, delavcem, da oni delajo na reševanju. Vendar oni tega ne znajo in ne morejo. Nekdo mora pomagati oropanih delavcem. Vsi smo odgovorni za družbeno vsebino in njeno delovanje. Vodja je eden v ekipi, ki je enak drugim in najbolj odgovoren med njimi. Ni epski rešitelj. Moramo racionalizirati vprašanje vodenja politike.

Teroristični napad v Parizu je zločin kriminalcev

PATRIA: Kot prvi mož BZK Preporod, kako gledate na zadnje dogodke v zvezi s terorističnim napadom v Parizu?

LAVIĆ: Teroristični napad v Parizu je zločin kriminalcev. Nekega dne bomo izvedeli, kdo ga je organiziral in zakaj. Zločina se ne da z ničimer opravičiti. Moramo se osvoboditi spekulativnih konstrukcij in ta dogodek primarno obravnavati kot zločin, za katerega mora nekdo odgovarjati. Po drugi strani pa je nesprejemljivo tudi, zakaj ima nekdo potrebo po zasmehovanju preroka Mohameda a. s. in muslimanov? Od kod prihaja takšno obnašanje? Zakaj karikature, ki žalijo verska čustva muslimanov in jim povzročajo duševno bolečino? Zakaj? Ne more biti izgovor »delamo karikature papeža in krščanskih duhovnikov«. Kaj je svoboda izražanja? Kje je meja? Se lahko vse zasmehuje, žalijo, ponižuje, karikira? Kje so meje dobrega okusa in civilizacijske ravni? O teh vprašanjih bi morali resno razmisliti! Zločin v Parizu ni vojna civilizacij (the clash of civilizations), ker se ne vojskujejo civilizacije, ampak vojske, ki uresničujejo nečije interese za nafto, zlato ali plin. V njem ni nič več kot zločin, premišljeno zlodelo, ker služi vsiljevanju strahu in uresničevanju idej, ki se ne bi mogle uresničiti na običajen, zakonit način. Tako je leta 1992-1995 srbska fašistično-ekspanzionistična agresija na Republiko BiH ustvarjala »entiteto« na množičnih grobiščih Bošnjakov, javnost pa so manipulirali s zgodbami o »muslimanskih ekstremistih«. Nihče iz »civiliziranega sveta« štiri leta ni prstom mrdnil, dokler se niso narodi v Bosni ločili in dokler ni postala vidna z krvjo omejena meja »entiteta«. Potem so »civilizirani ljudje« v Daytonu priznali rezultate genocida in to uradno potrdili v vsiljeni ustavi, podtaknjeni v Aneksu IV. To je ta kontekst, v katerem stradajo državljani Pariza in Sarajeva v zadnjih petindvajsetih letih. Danes nas v BiH terorizirajo raznovrstni psihopati z nenehnim ponavljanjem zgodbe, da mora Bosna izginiti. To je prav tako teror.

Pričamo, da je mogoče biti Evropejec in musliman hkrati

PATRIA: Ali lahko ta napad, pa tudi posledice, ki jih že povzroča, privedejo do spremembe politične slike Evrope, kar bi se seveda odrazilo tudi na naši državi?

LAVIĆ: Bosna dejansko nima nič s tem zločinom in ne vem, zakaj se nepotrebno opravičujemo, se izgovarjamo, se pretvarjamo. Smo pa kontekstualno povezani z evropskim svetom. Moram takoj reči: »Je suis Senadin.« Bojimo se, da nas nekdo ne poveže s čim sumljivim ali da nam srbska obveščevalno-propagandna mreža ne pripravi kakšne zvijače in nas ne osramoti pred evropsko javnostjo. Ta primitivna srbska propagandna mreža že desetletja satanizira Bošnjake kot islamiste. Celoten bošnjaški narod reducira na fanatično versko skupino, ki je grožnja – »zato so morali srbski vojaki ubijati bošnjaške civiliste in jih preganjati iz BiH.« To je pošastna logika srbske propagande. V tem trenutku je povsem dovolj izraziti državljansko sočutje družinam žrtev terorističnega napada v Parizu. Danes smo s Parizom! Razumemo med drugim v dialektiki obrnjenega vrstnega reda, da so to napadi na muslimane in islam v Franciji preko satirične revije Charlie Hebdo. Tisti, ki je streljal v karikaturiste, pravzaprav sploh ne ve, da je streljal v muslimane. Številni državljani Francije, treba je opozoriti, so izrazili sočutje z nami, ko so nas srbski vojaki ubijali v Bosni. To ni bil le znak solidarnosti, ampak predvsem človeška potrditev razumevanja naše bolečine in trpljenja. Navadni državljani Evrope so Bosni pomagali na različne načine. Po drugi strani pa so evropske vlade in politiki v devetdesetih letih opustili obrambo Sarajeva in Bosne pred velikosrbskimi nacisti pod vodstvom Miloševića. Zamudili so priložnost, da leta 1992 ustavijo javni genocid nad Bošnjaki in uničenje Republike BiH. Evropa se je takrat izdala in nima več moralne kapacitete, da bi komu bila svetilnik.

Ne bi smeli pozabiti ljudi, kot sta Douglas R. Hurd in John Major, ki sta držala pesti za Miloševićeve morilce! Že rečeno je, da bo na njunih nagrobnih ploščah pisalo z velikimi črkami – BOSNA! Delovala sta protievropsko. Rušila sta Evropo s svojim vladarskim cinizmom in rasistično-versko izključnostjo. Njuna primitivna politika je pripeljala morilce v evropska mesta! Tukaj moramo biti previdni s podtikanji novinarskega in obveščevalnega aparata ter jasno poudariti – niso muslimani storili zločina, ampak zločinci. To so novi »Šešeljovci«, »Arkanovci«, »Škorpijoni«, »Džokeri«, »Panterji«, ki so pred dvajsetimi leti ubijali v Bijeljini, Zvorniku, Prijedoru, Vitezu, Višegradu, Srebrenici... Neoboroženi Bošnjaki pod embargom jih niso mogli v celoti ustaviti! Sedaj so morilci na nekaterih drugih krajih in nadaljujejo svoje zločine po Evropi.

V Evropi danes obstajajo konzervativne sile, deluje desnica z rasističnimi koncepti in sovraštvom do tujcev in imigrantskih skupnosti, zlasti muslimanske provenience. Evropa je danes v transformaciji, ki je epohalna in daljnosežna. Ne sme biti ujetnica klerikalno-fundamentalističnih in rasističnih oblik organiziranja, saj njena prihodnost ni zasnovana na svetovnih nazorih in ideoloških vizijah, temveč na znanstveni racionalnosti, enakosti državljanov in narodov, multietničnem in multireligijskem bogastvu, človekovih pravicah in svoboščinah. V tem svetu je vse povezano in seveda obstajajo kontekstualne odvisnosti in refleksije na bosansko državo, vendar je pomembno, da pri nas prevladuje evropska racionalistična zavest.

Nedvomno je, da smo zgodovinsko in politično evropski svet ali del evropskega kulturno-zgodovinskega prostora, v katerem delimo usodo velikega števila ljudi, pa tudi usodo lastne identitete. Naš identitet so nam že večkrat poskušali izkoreniniti in potisniti s prostora, na katerem živimo stotine let, naši prvi sosedje. Imamo strašljivo večletno izkušnjo srbskega terorizma. In danes odkrivamo množična grobišča, ki so jih ustvarili srbski teroristi v Bosni nad bošnjaškimi civilisti. Absolutno razumemo francoski narod in njihovo nesrečo v Parizu, ker je bošnjaška bolečina v celoti evropska. Pričamo, da je mogoče biti Evropejec in musliman hkrati.

Intelektualci so strahopetci, ki se pojavijo, ko je vse mimo

PATRIA: Ko pogledamo sosednje države, vedno, ko se zgodijo pomembne stvari, se oglasijo akademiki, intelektualci, akademije znanosti. Kaj se dogaja z nami v BiH? Zakaj se na primer Akademija znanosti in umetnosti BiH ne oglasi o nobenem pomembnem vprašanju?

LAVIĆ: Intelektualci so posebna vrsta. So predvsem strahopetci, ki se pojavijo na zgodovinskem prizorišču, ko je vse mimo. Pri nas, še posebej v bošnjaškem narodu, so intelektualci trenirani, da ne govorijo »svojega jezika«, da ne omenjajo svoje bosanske in bošnjaške usode, da ne govorijo o genocidu, ki so jim ga storili prvi sosedje, da se pretvarjajo, kot da se nič ni zgodilo, da so brez »barve in vonja« ali brez stališča, da so trpeči objekt, da prikrivajo lastno identiteto, da se prilagajajo, da menijo, da je molk velika modrost, kritično stališče in »drznost izrekanja« pa zgolj naivnost... To se nam dogaja. Kaj so intelektualci, ko se ne ozirajo na trpljenje in revščino svoje skupnosti? Sami intelektualci so sprejeli potiskanost na družbeno obrobje. Ali to pomeni, da niso več intelektualci? Kakšni so to intelektualci, ki nimajo izgrajenega stališča do velikosrbskega in velikohrvatskega hegemonizma ali ki se ne upajo govoriti o ilegalnem stanju, v katerega smo bili spravljeni z agresijo in daytonskim mirovnim sporazumom? So intelektualci tisti, ki molčijo, medtem ko strankarski kadri rušijo vsakogar, ki se jim kritično upre? Kje so intelektualci s svojimi idejami, stališči, projekti?

Po drugi strani pa so intelektualci ljubosumni na politične operativce. Želeli bi imeti tajnice, avtomobile, privilegije, ljubice, moč, družbeni položaj... Mislijo, da bi bili vsi oni boljši predsedniki strank, parlamenta, boljši ministri ali vodje države! O sebi imajo nerealno sliko in sploh niso učinkoviti. Kakšni so to intelektualci, ki ne znajo razlike med imenom (Bošnjak) in opisom (»bosanski musliman«, »hercegovski duh«)? Intelektualci so ljudje, ki sočutijo s skupnostjo, v kateri živijo, in ji poskušajo ponuditi ideje za izboljšanje družbenega življenja ljudi. Ne bi smeli biti egoisti in egomaniakalni tipi, ki mislijo, da od njih, prav od njih, izhaja vse in se z njimi končuje.

Akademija, na žalost, že dolgo molči in ni ponudila nobene strateške strategije za prihodnost države in njen razvoj. Moramo postaviti vprašanje o Akademiji znanosti in umetnosti BiH v našem času. Akademija in Univerza bi morali biti hrbtenica našega razvoja in prosperitete.

Preporod ni politična stranka niti verska skupnost

PATRIA: Ali je Preporod kot kulturna institucija Bošnjakov, institucija, ki združuje bošnjaške intelektualce različnega porekla, lahko na nek način vezno tkivo med bošnjaškimi politiki, poskušati skozi to kulturno in nacionalno zavedanje utrditi državotvorno zavest, ki jim očitno manjka?

LAVIĆ: Veliko ljudi v naši družbi daje Preporodu težke naloge. Obstajajo številne zahteve... Treba je vedeti, da Preporod ne more in ne sme igrati vloge akademije, univerzitetne katedre, državne institucije ali kaj podobnega, ker ne želimo na ta način spodkopavati družbenih institucij in nepotrebno ustvarjati vzporednih institucij in sistemov. Preporod prav tako ni politična stranka niti verska skupnost. Mislim, da bošnjaška politika danes ne razume, kaj je »Preporod«, kakšen je njegov pomen in kakšne so njegove vsebine. Tam imamo strahovit problem avtoritete v bošnjaškem narodu, oziroma vprašanja, kdo ima legitimnost, da se šteje za najpomembnejšega, najbolj odgovornega ali najpomembnejšega med Bošnjaki. S tem pristopom jasno izkazujemo zavest o tradicionalnem pojmovanju mesta »prvega« – ali je to verski, znanstveni ali politični avtoritet? Ta tradicionalni pristop nas močno ovira pri resnem pristopu k problemom naše družbene realnosti. Problem znotraj bošnjaškega reda traja že dolgo, najmanj od začetka 20. stoletja in stvari se nikakor ne uredijo v skladu s časom in kontekstom, v katerem živimo. To vprašanje še nismo razrešili na evropski način, po katerem je vsako mesto v družbenem sistemu jasno opredeljeno. V Evropi se dobro ve, kje je mesto religije v družbi, kje je mesto znanosti, mesto politikov, ljudi iz posla in podobno. Čemu vprašanje o najpomembnejšem na tradicionalen način? Se lahko izvlečemo iz teh preživetih, starih shem in oblik zavesti, če se ne učimo, se ne izobražujemo, ne razmišljamo, ampak inertno sledimo starim predsodkom... Zakaj smo pozabili na vprašanje časti? Kje je izginilo spoštovanje med različnimi človeškimi pozicijami? Zakaj nas nekdo nenehno reducira na versko skupino in nas uvršča pod »duhovniško ravnanje v moških zadevah«? Ali smo lahko v Evropi svoboden narod in hkrati muslimani? To so vprašanja, ki jih ne moremo zaobiti in na katera moramo ponuditi odgovore. Naša politika je zatemnjena, neprofilirana in povsem omejena. Seveda, čast izjemam, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke. Večina ljudi iz politike, na žalost, nikoli ni prestopila praga »Preporoda« in se pogovarjala z ljudmi, ki tam kot prostovoljci delajo v zelo kompleksnih zgodovinskih okoliščinah. Za mnoge politike je nepredstavljivo, da bi se pogovarjali z ljudmi iz kulture, znanosti ali umetnosti. Z ljudmi iz verskih institucij se pogovarjajo le zato, ker jim lahko pomagajo priti na oblast in nič več. Glavna značilnost naše politike je nedoraslost zgodovinskemu trenutku in to naši sovražniki izkoriščajo. Bošnjaška politika končno ne razume primarne pomembnosti kulture za dvig bošnjaškega naroda.