Marš v Sarajevo, marš v Haag

Grob znanega filozofa Barucha de Spinoze se nahaja v Haagu. Carla del Ponte v svojih spominih opisuje Spinozo kot filozofa, ki je „identificiral moč, ki poganja toliko zločinov: malikovanje, zavist, stereotipi in predsodki, s katerimi manipulirajo in jih uporabljajo mogotci, da bi si pridobili oblast in se obogatili.“ To je isti Spinoza, ki je izrekel še eno balkansko sodobno resnico: „Kdor ukrade malo, je preganjan, mučen, zaprt ali celo ubit. Kdor ukrade veliko, je spoštovan in pošten državljan.“

Pred strašnim zločinom nad Bošnjaki in Hrvati sem bil spomladi 1992 v Prijedorju in se nato umaknil v Sanski Most, ko sem začutil strah in napetost na vsakem koraku. Že takrat so bili ljudje, ki so bežali iz Prijedorja. Eden od njih mi je pričal, kako je Dušan Tadić posilil njegovo sorodnico pred možem, ki ga je privezal na stol. Bil sem šokiran nad tem, kar sem slišal in videl v Krajini tiste dni. Prijedor je doživel grozljiv teror in množične poboje. Mnogo kasneje je najstrašnejše grobišče Tomašica razkrilo vso brutalnost projekta velike Srbije. Takrat sem napisal besedilo o grozotah v Krajini in omenil tudi Tadića. Pripravljali smo še eno izdajo Slobodne Bosne v sarajevski redakciji Centralnega komiteja BiH, kjer nas je namestil rahmetli Nijaz Duraković, ko je zazvonil telefon. Pogovor je potekal takole:

-Ti si pisal o meni?

-Kdo si ti, sem vprašal?

-Dušan Tadić, je rekel.

-Kaj hočeš?

-Poklical sem, da ti povem, da bom prišel v Sarajevo, da se obračunava.

-Pridi, sem mu rekel. Izberi orožje.

Smejal se je in samozavestno dodal:

-Nisi me razumel. Ne bom prišel sam.“

-Mislil sem, da se bova midva kot moška pomenila.

-Spet me nisi razumel, se je smejal, prišel bom s svojimi.

-Tudi jaz imam svoje prijatelje, sem rekel.

-Spet me nisi razumel, vkorakal bom s svojimi.

Vkorakati se je dalo le v neoboroženo mesto.

Medtem ko je vojna še trajala, je nemška policija Tadića aretirala februarja 1994. Bil je prepoznan kot stražar v zloglasnem koncentracijskem taborišču rudnika Omarska. Sodniki so nasprotovali temu, da bi navadnega stražarja privedli pred sodišče. Toda takratni glavni tožilec Graham Blewitt je sprožil to prvo sojenje sodišča za zločine v BiH. Sodišče je na današnji dan, 26. januarja 2000, izreklo sodbo Dušku Tadiću. Prvi človek, ki mu je bilo sojeno za zločine, storjene med agresijo na BiH, je bil obsojen na 20 let zapora.

Podobno kot Tadićeva napoved, da bo vkorakal v Sarajevo, je govoril Karadžić, ko je v Skupščini BiH rekel:

-Ne mislite, da ne boste odpeljali Bosne in Hercegovine v pekel, muslimanskega ljudstva pa morda v izginotje, kajti muslimansko ljudstvo se ne more braniti, če bo tu vojna. Karadžić je bil obsojen na dosmrtni zapor za genocid v BiH.

Baron Estournelles de Constant, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1909, po katerega zaslugi je bil ustanovljen Stalni arbitražni sod v Haagu, je po balkanskih vojnah zapisal nekaj, kar je aktualno danes prav tako kot pred sto leti. Preberite in si predstavljajte sedanje voditelje sosednjih držav: „Pravi krivci za vojno so tisti, ki zavajajo javno mnenje in izkoriščajo nevednost ljudi, ki sprožajo vznemirljive govorice in pozivajo k alarmu, s čimer spodbujajo svojo državo in posledično druge države k sovražnostim. Pravi krivci so tisti, ki jih vodi lastni interes ali notranji nagon in nenehno izjavljajo, da je vojna neizogibna, s čimer dosežejo, da vojna resnično postane neizogibna, razglašajoč, da je ne morejo preprečiti. Pravi krivci so tisti, ki žrtvujejo splošni interes lastnemu interesu.“ Na Balkanu se nič ne spremeni niti stoletja kasneje.