Marko Attila Hoare: Dodikove grožnje o 'koncu Bosne' bolj realne kot kdaj koli s podporo Rusije

Piše: Marko Attila Hoare/Atlatic Council

---

Bosna in Hercegovina trenutno doživlja najhujšo krizo od vojne 1992-1995. Bidenova administracija je poslala svojega najvišje rangiranega odposlanca, Dereka Cholleta, v regijo, da bi ugotovila, kako bi lahko prišlo do napredka. Njegovo potovanje ni prineslo nobenih premikov.

Milorad Dodik, srbski član tričlanskega predsedstva Bosne in Hercegovine in de facto vodja večinsko srbskega entiteta v državi, Republike Srbske (RS), je napovedal efektivno odcepitev RS, grozeč, da jo bo umaknil iz centralne vlade BiH, oboroženih sil, pravosodja, davčnih in carinskih služb ter drugih državnih organov, ter da bo vzpostavil neodvisno vojsko bosanskih Srbov. Ti koraki, ki kršijo Daytonski sporazum iz leta 1995, s katerim je bila končana vojna v BiH, bi RS vzpostavili kot odmetniško državo, podobno moldavskemu Pridnestrju, in efektivno razdelili državo.

Dodik je bil jasen v svoji želji, da vidi konec Bosne in Hercegovine, odkar je leta 2006 postal premier RS. Toda danes se njegove grožnje zdijo bolj realne kot kdaj koli prej, zlasti ker uživa podporo Rusije — pri čemer je slednja grozila že ta mesec, da bo blokirala letno podaljšanje EUFOR-ja, mirovne misije EU v Bosni in Hercegovini. Rusija je pomagala pri usposabljanju policijskih sil RS, ki so zdaj oborožene z vojaškim orožjem, kar ji potencialno omogoča, da deluje kot vojska za entiteto. Takšni koraki so del širšega napada Srbije in Rusije na mednarodni red v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi, ki vključuje tudi grožnje Kosovu, destabilizacijo Črne Gore, pozive k združitvi Srbov po vsem Balkanu preko „Srpskega sveta“ in stopnjevanje ruskega pritiska na meji Ukrajine.

Nadalje, Dodik želi videti zaprtje Ureda visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini (OHR), organa, ki je zadolžen za izvajanje Daytonskega sporazuma in ki tradicionalno omejuje srbski in hrvaški separatizem v državi — čeprav se je urad z aktualnim Kristijanom Šmitom (ki velja za blagega do Rusije) zdel vedno bolj neučinkovit. Medtem pa vse glasnejši desničarski populisti v Evropi, vključno s slovenskim premierjem Janezom Janšo in madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, sočustvujejo s separatizmom RS. Bližnja Hrvaška je prav tako podprla Hrvaško demokratsko skupnost v Bosni in Hercegovini, ki podpira Dodikov cilj razgradnje države.

Zato je mednarodno ravnovesje bolj verjetno nagnjeno v korist tistih, ki si prizadevajo za razpad Bosne in Hercegovine, kot kadar koli po koncu vojne. To pomeni, da verjetno ne bo uspelo nobeno široko večstransko prizadevanje za rešitev krize na podlagi soglasja. V vsakem primeru Dodik redno grozi z rušenjem Daytonskega sporazuma, da bi izsilil koncesije od mednarodne skupnosti. Zahodni voditelji ga redno pomirjajo, površno se izogibajo trenutnim krizam, tako da dolgoročno spodbujajo separatistične teženj RS.

Seveda so mednarodni podporniki Bosne in Hercegovine v skušnjavi, da bi pozivali k krepitvi obstoječih mednarodnih struktur — OHR-ja in EUFOR-ja — da bi podprli razpadajoči Daytonski sistem. Večnacionalna Bosna in Hercegovina ob prisotnosti srbskega sektaškega entiteta, ki je nastal na podlagi genocidnega poskusa uničenja večnacionalne Bosne in Hercegovine. Ta protislovje bo vedno spodbujalo separatizem RS. Celo Dodik ni aberacija, temveč neizbežen produkt sistema; začel je kot zmeren, a se je razvil v radikalnega separatista. In brez močne mednarodne uprave — kot je bil močan in proaktiven OHR pod visokim predstavnikom Paddyjem Ashdownom sredi 2000-ih, ki je sprejel prisilne ukrepe proti ovadušem med elitami v državi in je bil podprt z močno prisotnostjo mednarodnih čet — se bo RS v prihodnosti neizogibno vrnila k separatizmu.

Podpiranje trenutnega razpadajočega reda pušča Bosno in Hercegovino za nedoločen čas kot sod smodnika, ki čaka, da eksplodira takoj, ko se mednarodno ravnovesje moči dovolj poruši. Glede na trenutno mednarodno klimo bi se to lahko zgodilo prej ali slej.

Čas je, da sprejmemo, da Daytonski sistem — ki je bil ukrep za končanje vojne in nikoli ni bil namenjen trajanju — ni uspel prinesti stabilnega miru v Bosno in Hercegovino. Dodikovi koraki, vključno z njegovim zavračanjem sodb mednarodnih sodišč, ki razglasijo pokol v Srebrenici za genocid, predstavljajo zavračanje Daytona. Ker ga srbska stran tako odločno zavrača, niti Bosna in Hercegovina niti katera koli druga članica mednarodne skupnosti nista dolžni spoštovati pogojev sporazuma.

Zato je čas, da Združene dr&Zzrave Amerike, Združeno kraljestvo Velike Britanije in druge pripravljene članice Nata dostavijo sporočilo vodstvu RS, da bodo zavezniki, če ne opusti svoje separatistične politike, sprejeli trenutno obnovo funkcionalne bosanske države.