Markešić za NAP: Dodikov obisk škodljiv tako za Hrvaško kot za Hrvate v BiH

Sociolog Ivan Markešić v pogovoru za novinarsko agencijo Patria zelo odkrito govori o škodljivosti obiska Milorada Dodika v Zagrebu in srečanju z Zoranom Milanovićem.

Odnosi med Zagrebom in Sarajevom so se ponovno poslabšali, potem ko je Milorad Dodik obiskal Milanovića. Že dolgo kakšen politični obisk v Zagrebu ni povzročil toliko viharja, vznemirjenja, diametralno različnih komentarjev, kako gledate na ta Dodikov obisk in vse, kar je sledilo za njim?

O tem sem že javno govoril (https://www.jutarnji.hr/vijesti/hrvatska/zagreb-je-opet-pogorsao-odnose-sa-sarajevom-ovo-je-bio-bezobrazluk-kakav-se-ne-pamti-15020030). Najprej, ta obisk smatram za zelo škodljivega ne le za Republiko Hrvaško kot članico Evropske unije in zveze NATO, ampak predvsem za Hrvate v Bosni in Hercegovini, posebej tiste, ki so na območjih Federacije BiH manjšina v primerjavi z Bošnjaki. Vsi zagovorniki vodenja politike dvojice brez tretje osebe v Bosni in Hercegovini ne vidijo prepada, v katerega nas vodi in v katerega nas je pred tridesetimi leti vodila takšna politika.

Njeni rezultati se nahajajo na pokopališčih po vsej Bosni in Hercegovini, v grobovih kot znakih in kazalnikih posledic vojskovanja vseh proti vsem. Drugič, ta obisk je simbol nespoštovanja institucij druge, prav tako suverene, neodvisne in mednarodno priznane države. Smatram, da bi moral gospod Milanović svoj prvi tuji obisk opraviti prav v Bosni in Hercegovini iz zelo veliko razlogov: političnih, ekonomskih, kulturnih, varnostnih. Tako, brez opravičila, bo to težko storiti, da bo v zadovoljstvo vseh.

Tretjič, ta obisk ne bo obrodil sadov v obliki sprejetja volilnega zakona, kot bi si ga želeli njegovi zagovorniki. In to iz naslednjega razloga: dokler je na snazi Daytonski sporazum, člana Predsedstva BiH po narodnosti Srb bodo izbirali državljani (građani) BiH na območju Republike Srbske. 

Svoj glas mu lahko dajo tudi pripadniki drugih narodnosti. Vendar pa svojega glasu ne morejo dati nekomu od dveh članov s območja Federacije BiH. Prav tako bosta dva člana Predsedstva BiH, eden Bošnjak in eden Hrvat, izbirala državljani (građani) BiH na območju Federacije BiH. Ni določeno, da izključno Hrvati oziroma Bošnjaki izbirajo osebo, ki se je kot Hrvat oziroma Bošnjak kandidirala za člana Predsedstva BiH.

Temeljno vprašanje je, kako doseči dogovor in na tem področju spremeniti Ustavo BiH in volilni zakon, s tem pa tudi Daytonski sporazum. Da bi lahko dve narodnostni skupini na območju Federacije BiH neposredno izbirali svoje predstavnike v organih oblasti, je treba opraviti teritorializacijo Federacije BiH, kar bi v tem primeru pomenilo delitev Federacije BiH na nacionalni osnovi, na bošnjaški in hrvaški del. Prav tako, kot je bilo storjeno z Bosno in Hercegovino, ki je bila teritorializirana na dva entiteta. 

Ali bo do tega prišlo ali ne, je stvar dogovora dveh političnih elit, ki želita nastopati v imenu dveh narodov. Kako – če vzamemo za primer Bosno in Hercegovino in njeno dvoentitetno delitev – Bošnjakom oziroma Hrvatom v okoljih, kjer so manjšina, zagotoviti volilno pravico. Vprašanj je veliko, odgovor ni niti malo enoznačen.

Hrvaška se že leta posredno in neposredno vmešava v notranje zadeve v BiH, vse to pod pretvezo boja za enakopravnost Hrvatov. Vendar pa tokrat nismo dobili odgovora, ali je Milanović vprašal Dodika, zakaj ni Hrvatov v RS, kako do konca osvetliti ta odnos, saj Dodik zelo neposredno zanika vse zločine, v katerih so stradali tudi Hrvati. Od kod potem takšen odnos Milanovića do Dodika?

Zgornji odgovor na prvo vprašanje je izrazil moje stališče do tega obiska. Moral bi imeti nek smisel. Osebno v tem obisku trenutno ne vidim nobenega smisla, razen jedra prihodnjih bošnjaško-hrvaških sporov in ustvarjanja napetosti, ki jih nihče ne potrebuje. Kljub temu pa menim, da predsednik Milanović v teh okoliščinah ne bi smel sprejeti Dodika, niti na kavo.

Okoliščine, v katerih živijo preostali Hrvati na območju RS, so znane vsem. Zdi se, da se je ob tej priložnosti izhajalo iz stališča – kar je bilo do zdaj, je bilo. Pozabimo in prebrišimo vse individualne bolečine in trpljenja, preganjanja, mučenja, posilstva, umore; pozabimo in prebrišimo vse brez iskanja in dajanja odpuščanja, brez opravičila. Ali je to mogoče, težko reči. Mislim, da ne bi smelo biti mogoče. Jamstvo prihodnjega miru na teh območjih je soočenje z lastno grdo preteklostjo, iskanje in dajanje odpuščanja.

To, da sta Hrvaška in Srbija po Daytonskem sporazumu njena jamca (garanta, poroka), ne pomeni, da imata pravico vmešavati se v notranje zadeve BiH, ampak obveznost, da ne bosta ovirali, ampak bosta pomagali pri izvajanju določb Daytonskega sporazuma, ki Bosno in Hercegovino opredeljuje kot suvereno in samostojno državo, članico Združenih narodov. 

Dodik današnjo Hrvaško odprto obtožuje ustaških zločinov v Jasenovcu, vse stori, da bi razdelil BiH ter da bi Republiko Srbsko pripojil Srbiji, kakšni so tu interesi Hrvaške? 

V tem, kar ste navedli, Hrvaška ne bi smela imeti nobenega interesa, še posebej ne pri delitvi BiH, da ne govorimo o potrebi pripojitve Republike Srbske Srbiji. Takrat bi bila velikosrbska politika in sam Zagreb na vidiku. Tukaj se mi zdi, da ali ni nič drugega kot malo predvolilnega ogrevanja ali pa se nekaj velikega skriva za hribom, da so to le kratkotrajne iskre novih procesov ali morda konfliktov. Mislim, da jih je reis Kavazović zelo dobro zaznal, o čemer sem že pisal na portalu Autograf.

Zdi se, da lahko vsak, ko se znajde na položaju moči, reče, da je vsaka njegova poteza, tudi ta, razglašena za najvišji nacionalni interes. Vsi politični trabanti, še posebej tisti v javnem prostoru (med katere uvrščam predvsem intelektualce kot 'najbolj okužene in pokvarjene s politiko') storijo vse – čemur smo priča teh dneh – da dokažejo, da je njihov pulen v pravu, pri tem pa iz njega ustvarjajo nezmotljivo politično božanstvo.

Želel bi si, da bi se našli ljudje tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini, ki bi imeli pogum soočiti se z vsemi zli, ki so se dogajala v imenu tobože nebesnih (izvoljenih) narodov, in nato iskati odpuščanje od žrtev. Pri vsem tem bo najtežje žrtvam. Verjetno je bil s tem obiskom ta dejstvo postavljen v poseben predal in puščen na čakanje, do nekih novih časov. Morda bi ga, če bodo hoteli, lahko odprli predstavniki verskih skupnosti, pod pogojem, da niso okuženi z nacionalno-strankarskimi interesi in interesi njihovih voditeljev.