Manj zdravnikov, več kamer

Od leta 2016, ko Klinični center Univerze v Sarajevu vodi Sebija Izetbegović, se je število bolniških postelj zmanjšalo za 450. Zmanjšalo se je tudi število klinik, zdravnikov in drugega osebja, obseg storitev, ki se izvajajo v KCUS-u, vendar je količina denarja, ki se namenja za KCUS, ostala enaka, celo višja.

S proračunom za leto 2020 je Zavod za zdravstveno zavarovanje KS načrtoval 7,5 milijona KM več kot v preteklem obdobju. Javnosti ni znano, zakaj je prišlo do povečanja tranše, medtem ko bolnišnica zmanjšuje svoje zmogljivosti.

Viri Novinske agencije Patria iz KCUS-a so ogorčeni nad stanjem v tej bolnišnici. Trdijo, da zdravniki delajo v vzdušju strahu in popolnem pomanjkanju moralnih načel. To pogosto opazijo tudi pacienti, ki so najbolj oškodovani. En tak primer še vedno traja, in sicer gre za deklico Nadino Smajlović, za katero KCUS nima terapije, poleg tega pa je Izetbegovićeva javno prepovedala zdravljenje deklice. Tudi takšna izjava je minila popolnoma brez odziva vseh združenj za zaščito pravic otrok, ombudsmana, zdravniških zbornic in drugih institucij.

Tisti, ki si upajo izraziti svoje mnenje ali nestrinjanje z odločitvami generalne direktorice KCUS-a Sebije Izetbegović, se znajdejo pod udarom preizkušenih metod – mobinga, zastraševanja, izsiljevanja ali disciplinskih prijav.
Izkušnje, nazivi, znanje so v KCUS-u drugotnega pomena, medtem ko se išče primernost, ne pa sposobnost. Kako lahko zdrav razum pojasni odhod 162 specialistov. Le peščica jih je prišla v KCUS, medtem ko se nekateri niso dolgo zadržali.

V KCUS-u so se ob zmanjševanju števila postelj povečevali število kamer za video nadzor in število varnostnikov. V strahu pred povračilnimi ukrepi se zdravniki izogibajo neposrednim srečanjem ali pogovorom na mestih, kjer so nameščene kamere. Metode, ki jih je uvedla Izetbegovićeva „za vzpostavitev reda“, so pravzaprav bolj metode discipliniranja zdravnikov. Ali lahko in ali morajo zdravniki v takšnem vzdušju stalnega nadzora opravljati svoje delo? Zakaj so dolžni pisati poročila o tem, kaj so počeli tisti dan, če generalna direktorica trdi, da so „lenivci sami odšli“? Zakaj morajo zdravniki pojasnjevati, zakaj so nekemu pacientu opravili CT, magnetno resonanco ali drugo diagnostično metodo?

Viri Patrije, ki že vrsto let gledajo, kako se KCUS spreminja v družbo ene osebe, navajajo, da nihče ne govori o katastrofalnih posledicah združevanja klinik. Z vsakim združevanjem klinik ali pretvarjanjem klinik v oddelke se zmanjšuje število postelj. Nihče ne more z gotovostjo povedati, kakšen je končni cilj Izetbegovićeve. Nekateri domnevajo, da se gre v popolno kadrovsko uničenje KCUS-a, da bi se naredil prostor za privabljanje tujega partnerja ob podpori političnih sodelavcev njenega moža in SDA.

In medtem ko Izetbegovićeva trdi, da KCUS deluje bolje kot kdaj koli prej, jo podatki več kot očitno demantirajo.

Veliko število operacij se v KCUS-u ne izvaja več, še posebej ko gre za operacije otrok. Na primer, podatki za leto 2014 kažejo, da sta doktor Edo Omerbašić in Sanko Pandur operirala 68 otrok s prirojenimi srčnimi napakami, starih od 0 do 7 let.
Naslednje leto je Omerbašić operiral okoli 40 otrok. Po tem, ko je zapustil KCUS, se je število operiranih otrok zmanjšalo na samo šest. Zanimiv primer je, da je najmlajši pacient rojen leta 1980 (36 let) in da se ta operacija šteje med otroške, ker gre za operacijo atrijskega septalnega defekta (ASD) in ventrikularnega septalnega defekta (VSD), kar je ena najpogostejših prirojenih srčnih napak. Običajno se operira v najzgodnejšem otroštvu.
Število teh operacij v letih 2017, 2018 in 2019 je bilo skupaj šest.

Da KCUS gre v napačno smer, kaže tudi podatek, da je bolnišnična lekarna brez antibiotikov, tako na primer predpisane terapije, ki jo predpiše infektolog, pacient ne more prejeti. Drug problem je, da takšnih antibiotikov ni v prosti prodaji, ker gre za ampularne antibiotike, namenjene za bolnišnično zdravljenje.

Seznanjeni viri trdijo, da je umrljivost v KCUS-u znašala 2 %, danes pa znaša 12 %, kar presega vse evropske in svetovne standarde za šestkrat. V prid temu gre dejstvo, da nikoli ni bila opravljena analiza upravičenosti zaprtja KUM-a KCUS-a ob ponedeljkih in petkih. Nikoli nismo izvedeli, koliko pacientov iz Splošne bolnišnice „Prim. dr. Abdulah Nakaš“ je moralo biti takoj premeščenih v KCUS, in koliko jih je v tej časovni stiski izgubilo življenje. Že šesto leto traja samovolja Izetbegovićeve, da odpočije svoje zdravnike, ne glede na to, da Splošna bolnišnica ne more zagotavljati storitev terciarne ravni zdravstvene oskrbe.

Takšni primeri so alarm za pristojne institucije, najprej strokovne, kot so zdravniške zbornice, nato pa tudi za pristojne inšpekcijske institucije, ministrstva za zdravje in na koncu tudi tožilstva. Kdo in s kakšno pravico ogroža čigavo življenje? Kdo in s kakšno pravico lahko komurkoli prepove zdravljenje ali prihod v KCUS? In kdo in s kakšno pravico določa, kdo bo živel in kako se bo zdravil?