Mani šuplju Olivere, znamo se!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Evropski komisar za sosedstvo in širitev Oliver Varhelyi je teh dneh obiskal Sarajevo, vendar se ni pordel od sramu, saj ta madžarski uradnik očitno ne pozna sramu in morale, glede na to, da je Resolucijo o genocidu v Srebrenici razlagal kot poskus nalaganja kolektivne odgovornosti srbskemu narodu.

To, da je Varhelyi s pomočjo zunanjega ministra BiH Elmedina Konakovića poskušal pred javnostjo BiH »popeglati« svoj izlet med nečloveške strukture zanikovalcev genocida, ne pomeni, da je opustil podporo velikosrbski politiki, ki dneve po Resoluciji zanika tisto, kar je sprejela skupščina ZN. Priznavanje sodb Mednarodnega sodišča v Haagu ni nekaj, kar bi bilo treba pojasnjevati z izjavami, ampak se sodbe sprejemajo, žrtve pa spoštujejo v skladu s civilizacijskimi vrednotami, ki jih je že zdavnaj vzpostavila Zahodna Evropa.

Varhelyi ni z Zahoda, še manj je civiliziran, čeprav je na položaju, ki mu ga je ta zahod dal. In skozi prizmo zvestobe madžarskemu populistu Viktorju Orbanu lahko Varhelyija obravnavamo kot birokrata, ki so mu tuje zahodne vrednote, veliko bližje pa so mu retrogradne politike in vrednote nerazvitega jugovzhoda. Zato ne smemo biti presenečeni, da je Varhelyi podprl Vučićev način razlage Resolucije, Bošnjakom s Konakovićem pa je ponudil mavrično laž sprave.

Včeraj je ta Varhelyi na forumu v Sarajevu prodajal zgodbo o nujnosti reform, potrebnih, da bi Bosna in Hercegovina stopila naprej na evropski poti. Tragikomično je, da nam je o reformah prišel govoriti kader države, ki ima zelo malo stičnih točk z Brusljem in vrednotami EU. Varhelyi je namreč kader Orbanove Madžarske, države, ki je pretepala migrante, katere premier ne ve, kaj storiti z dvema milijonoma bosanskih muslimanov in pogosto pogojevanje sankcij Rusiji, ki je javno ne podpira, a skrivaj navija zanjo.

Iz ene najbolj nedemokratičnih držav Evrope nam je prišel uradnik pojasnjevat, kako je Bosna in Hercegovina potrebovala osebo, kot je Borjana Krišto, ki nas bo rešila in pripeljala do EU. In vse to medtem, ko je ista gospa Krišto pred očmi komisarja izrekla neumnost, da je »visoki predstavnik Christian Schmidt s spremembami volilnega zakona potisnil Bosno in Hercegovino v krizo«!

Ne vem, kako se je Varhelyi odzval, očitno pa je, da je Krišto govorila tisto, kar komisar želi slišati, torej ne omenjati dejanskih dejavnikov krize v BiH, to sta Milorad Dodik in Dragan Čović, temveč težišče odgovornosti preusmeriti na Schmidta. Dodik je namreč prijatelj Varhelyija, Čović šef Krišto, Schmidt pa tarča, ki lahko enostavno sprejema udarce.

V nasprotju s tem se je Varhelyi danes pogovarjal s Schmidtom, ki je ugotovil, da politične prepirke in retorika delitev nikamor ne vodijo.

Vendar pa prelaganje odgovornosti na Schmidta ustreza komisarju, saj je v Sarajevo prišel nabrat nekaj točk, potrebnih za nadaljnjo kariero, tako da lahko na kaotično stanje v Bosni in Hercegovini gleda skozi prizmo izjave Krišto ali, kot je zapisal v izjavi, kot majhen zastoj po dobrem evroreformskem zamahu. Saj res!

Niti kriza ni predah, niti reformskega zamaha ni bilo, Krišto pa še zdaleč ni tisto, kar potrebujemo, saj njeno Sveta ministrov že dolgo ne sprejema zakonov, ki bi šli v parlamentarno proceduro.

Niti v končni fazi Bosna in Hercegovina ni blizu EU, kot nam laže evropski komisar Varhelyi.

Koliko je bilo vse Varhelyijevo včeraj politično satirično, pove že dejstvo, da je govoril o milijonih in milijardah evrov za državo, ki še nima sprejetega proračuna, njegova projekcija pa je na takšni ravni, da tudi v primeru kakšnega čudeža in pridobitve sredstev BiH ne bo mogla prejeti. Sredstva morajo namreč priti skozi proračun, proračuna pa ni in je zelo omejen!

In na koncu, Varhelyi ve, tako kot vsi evropski lažnivci, ki marširajo in paradirajo po tej državi, da ni reform in magije, ki bi lahko Bosno in Hercegovino popeljala v Evropsko unijo, preden se ustavni red Bosne in Hercegovine ne razpakira in spremeni v smeri približevanja razvitim, demokratično urejenim državam EU.

Bosna in Hercegovina z Daytonom je obtičala in se ne bo premaknila, ter kot taka lahko služi le osebnim potrebam kadrovikov EU, vendar se ne bo premaknila, dokler se ne oddalji od Ustave, ki je del mirovnega sporazuma in ureditve, ustvarjene po vojaških, genocidnih in uzp linijah.

Licemerna je torej zgodba, da bo pet, šest ali kolikor že zakonskih rešitev naredilo BiH uspešnejšo in bližjo Evropski uniji, če vemo, da te rešitve ustvarjajo secesionistične politike, ukoreninjene v vojnih interesih in ciljih.

In dokler je tako, je vladavina prava tukaj le domišljija v zgodbi, da bomo z nekim zakonom prišli na raven Nemčije, Francije…

Evropska unija, kot tudi njeni strateški partnerji Velika Britanija in ZDA, se morajo odločiti, ali so za tisto Bosno in Hercegovino, katere ustavna in politična ureditev bo podrejena vladavini prava, demokraciji in sistemski ureditvi, ali za status quo, v katerem je vojna takoj za vogalom, medtem ko nas mir tiho in elegantno duši, dokler ne izginemo.

Mani šuplju Olivere, znamo se!