Mali človek Čović – inženir Herceg-Bosne

Piše: Sead Omeragić

Dragan Čović je nekakšen anti antifašist. Ko je nekoč osvanil na sodišču v Haagu pri Karmelu Agiusu, predsedniku ICTY-ja, se je vedelo, da nekaj pripravlja. Po tem je obiskal Jadranka Prlića, Slobodana Praljka ter druge politične, vojaške in policijske voditelje Herceg-Bosne. Bila je to ena najbolj tragičnih epizod iz življenja anti Dragana anti Čovića, po tem ko je pobral logornike iz koncentracijskih taborišč in jih odpeljal na prisilno delo v tovarne Soko.

Torej, Čović je kršil mednarodno pravo, nato pa izkoristil politični položaj in se sestal s človekom, ki mora spoštovati svojo integriteto kot predsednik mednarodnega sodišča. Karmel Agius je oseba, ki ji poveljuje vrsta največjih svetovnih pravnikov in mu je treba vsaj to dejstvo spoštovati. Obisk že obsojenih vojnih zločincev je odprl vprašanje Čovićevi verodostojnosti kot člana Predsedstva BiH.

Čović je 28. avgusta 2016. leta odšel v isto smer: obeležil je nedelo šestorke iz Scheveningena, ki čakajo potrditev kazni za zločin. Na Hrvaškem so upali, da bo njihova šestorka dobila 'nagrado', kakršno je dobil Šešelj. Nihče pa ne dvomi v odnos do Prlića in ostalih pet po prvostopenjski sodbi. Namreč, predsednik sodnega sveta v prvostopenjski sodbi v primeru Prlić in ostali, je bil nihče drug kot Žan Klod Antoneti, osvoboditelj Vojislava Šešlja.

A druge sodnice so se močno uprle temu francoskemu sodniku. Namreč, Antoneti je bil sojen za korupcijo v vladi francoskega premierja Dominiquea de Villepina. Še danes se na sodišču govori, kako so v komentarjih v medijih državljani Francije slavili njegov odhod iz oblasti, natančneje iz Ministrstva za pravosodje, in obžalovali sodišče in pravico, ki jo bo tam delil. Izjave na portalih francoskih medijev so še danes vidne in lahko preverljive.

Ker se Čović po vsakem svojem sumljivem anti antifašizmu običajno javno pere in opravičuje, je tudi njegov obisk sodišča poskušal zaviti v evropske oblate. Z Agiusom je, bilateralno, govoril o napredku Bosne in Hercegovine v evropskih integracijah, nato pa odšel na obisk k tistim, ki so to državo popolnoma unazadili. Ne vemo, ali se je tudi v celicah Scheveningena pogovarjalo o vstopu BiH v Evropsko unijo in ali je informator Prlića in ostalih seznanil prisotne o svojih naporih. A tudi Čoviću je bilo jasno, da njegovi gostitelji komaj čakajo, da jih Evropa integrira nazaj v Bosno in Hercegovino.

Prliću in peterici, obsojeni prvostopenjsko za zločinski podvig, je Čović prenesel napore sodišča, da jih za vedno pusti v Evropski uniji? Evropske integracije BiH so se začele z begunci, ki so reševali gola življenja po zaslugi naporov Prlića in ostalih, prava integracija pa se je začela šele z naseljevanjem zapora Scheveningen. Če so Herceg-Bosno zločinci ustvarjali na zločinu, potem gre za zločinski projekt. Dragan Čović je najprej obiskal ustvarjalce Herceg-Bosne na sodišču, nato pa obeležil obletnico njihovega projekta. Problem je, da se projekti Dodika in Čovića ne morejo ločiti od zločinov genocida in zločinov proti človeštvu.

V kuloarjih se govori, da Čović in Dodik upata, da Evropa ne bo sprejela države z večinsko muslimanskim prebivalstvom. Na srečo Evropa ni niti zatočišče za zločince in zločinske projekte, kakršne jima danes kot alternativo ponujata Milorad Dodik in Dragan Čović v obliki RS in Herceg-Bosne.

Celo nedavno mnenje Zorana Milanovića na tistem sestanku z borci je bilo polno dvomov, da obstajajo kakršne koli možnosti, da Prlić in ostali Čovićevi gostitelji iz Scheveningena bodo oproščeni obtožb za koncentracijska taborišča, umore in rušenje mest po Hercegovini.

Čovićevo obeleževanje obletnice Herceg-Bosne, ene grozovite tvorbe v zgodovini hrvaškega naroda, bo moralo nekega dne obravnavati kot odobravanje zločinov. Čović danes upa, da bo njegov praktični mentor Milorad Dodik uresničil svoj cilj. Seveda, Dodik lahko samo izgubi svojo zločinsko tvorbo, če bi se Čović obnašal do RS kot do grobnice hrvaškega naroda, kar ona je v svoji 'globoki zemeljski biti'. Toda Čović je našel svojega prijatelja Dodika, kot so nekoč njegovi predhodniki našli: Tuđman - Miloševića, Boban - Karadžića, Prlić – Lukića. Nihče od teh parov ni uspel uresničiti ideje delitve Bosne in Hercegovine. Bo to uspelo Čoviću in Dodiku?

Dodik več ne omenja niti Radovana Karadžića, po 40 letih ječe, ki jih je ta dobil za zločinsko tvorbo Republiko Srpsko in desetine koncentracijskih taborišč smrti. Čović bi s šestorko lahko uspel, če se na sodišču sodniki in tožilci odločijo za uničenje ugleda tega mednarodnega sodišča, ter uničenje lastnega poklicnega dostojanstva. Da bi morda s to žrtvijo ugodili Čoviću in njegovim poskusom reanimacije Herceg-Bosne?

Čovićevim zadnjim agitacijam za Herceg-Bosno se je pridružil tudi Božo Ljubić, odnedavno poslanik v Saboru: „Herceg-Bosna nikoli ni bila zapuščena niti ugasnjena“, je rekel Ljubić. Avgust je mesec, v katerem so ugasnili in razpustili strašna koncentracijska taborišča HVO-ja po Hercegovini: desetine mostarskih taborišč, Dretelj, Heliodrom, Gabela, Žepče...