MAJORIZACIJA Z NAMERO Čovićev volilni zakon jamči člana predsedništva BiH iz vrst HDZ in Trojke!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Pravnomorežnost obsodbe človekovih pravic in demokracije v obliki volilnega zakona po modelu HDZ je odvisna le od pripravljenosti Dragana Čovića, da se po ZDA sooči tudi z Evropsko unijo.

Se pravi, le Evropska unija bi s prepričevanjem HDZ in Dragana Čovića lahko dosegla, da volilni zakon, ki ga uradno predlaga Hrvaški narodni sabor, ni primaren v procesu iskanja pogajanj BiH z EU. V takšni situaciji bi bil Čović pred zidom in zaradi že jasnega spora z Združenimi državami Amerike si ne bi smel privoščiti tveganja prekinitve dobrih odnosov z Brusljem in njegovo izpostavo v Sarajevu.

Če pa bo usoda predloga volilnega zakona HNS odvisna od liderjev Trojke - Elmedina Konakovića, Nermina Nikšića in Edina Forto, ni dvoma, da bi zelo kmalu lahko dobili volilni zakon, ki popolnoma zanika vse norme demokracije ter vse konvencije o človekovih pravicah in preprečevanju diskriminacije.

Prva diskriminacija, če bo predlog HNS za izvolitev članov predsedništva BiH sprejet, bi bila usmerjena proti Hrvatom, ki živijo v multietničnih sredinah, kot so Sarajevo, Tuzla, Bihać, Zenica. Ti Hrvati, čeprav bi imeli pravico voliti člana predsedništva iz vrst hrvaškega naroda, ne bi imeli neke oblike volilne vloge, kakršno bi de facto imeli prebivalci na primer Zahodnohercegovske županije.

Preden pa nadaljujem z navajanjem, kaj vse je v ozadju igre okoli sprememb volilnega zakona po modelu Dragana Čovića, moram opozoriti, da je to, kar je HNS objavil v javnost 12. februarja, istovetno zakonu, ki ga je HDZ predlagal in ga je Dom narodov Parlamenta BiH sprejel 15. junija 2022.

Z leve strani predlog HNS, z desne del sprejetih sprememb volilnega zakona
In to je prva prevara, ki jo je Čović pripravil za javnost BiH. Glede na to, da gre za istovetno besedilo sprememb zakona, za katerega je Ustavno sodišče BiH dejalo, da ne krši vitalnega interesa Bošnjakov, bodo te spremembe volilnega zakona, po informacijah Patrije, poslane v Predstavniški dom Parlamenta BiH. Ni dvoma, da Čović računa, da bodo poslanci strank Trojke dvignili roke za ta zakon, saj so se liderji Trojke, kot je sam dejal, strinjali s predlaganim. V tem primeru bi zakon stopil v veljavo in na splošnih volitvah 2026. leta bi se člani predsedništva iz vrst bošnjaškega naroda in iz entitete RS volili kot do zdaj, član predsedništva iz vrst Hrvatov pa bi se volil dvostopenjsko - z vsem številom glasov na ravni FBiH in z največjim številom glasov v treh od petih kantonov (Hercegovsko-neretvanski, Zahodnohercegovski, Livanjski, Posavski in Srednjebosanski).

Prevedeno, za zmago Dragana Čovića ali katerega drugega kandidata HDZ bi bil izvoljen tisti, ki ima največ glasov v na primer Zahodnohercegovskem, Hercegovaško-neretvanskem in Livanjskem kantonu, tudi če ne bi osvojil največ glasov na ravni celotnega entiteta FBiH. V tem primeru je rezultate lahko predvideti, saj je težko pričakovati, da bi se kdo vsaj malo resen poskušal zoperstaviti HDZ, glede na moč, ki bi mu jo dal novi volilni zakon.

Pričakovati je torej enega kandidata za člana predsedništva iz vrst hrvaškega naroda (beri HDZ), v tej možnosti pa se skriva en drug, za mnoge nepričakovan načrt. V tem scenariju bi etnični Hrvati, ki jih Čović in HDZ ne potrebujeta več, bili “prerazporejeni”, da glasujejo za kandidata iz vrst bošnjaškega naroda.

Matematika je v tem primeru preprosta in kaže, da bi hrvaški volivci v Srednjebosanskem, Zeniško-dobojskem, Posavskem, Sarajevskem, Tuzlanskem, Bosansko-podrinjskem in Unsko-sanskem kantonu lahko glasovali na primer za Denisa Bećirovića kot kandidata strank, združenih okoli Trojke.

V praksi bi na primer Denis Bećirović ali kakšen drug bošnjaški kandidat po meri HDZ že v startu, pred odprtjem volišč, lahko računal na več kot 50.000 glasov, kar je vsota glasov, ki so jih stranke, združene okoli HNS, osvojile pri izvolitvi za kantonalne skupščine v Zeniško-dobojskem, Srednjebosanskem, Tuzlanskem in Sarajevskem kantonu, ti glasovi pa so povsem dovoljni, da se lahko izračuna volilno telo strank HNS v teh štirih kantonih.

V tej igri številk in skritih načrtov leži diskriminacija, ki si jo je Dragan Čović prizadeval, medtem ko je obtoževal, da nekdo “zaseda mesto člana predsedništva BiH iz vrst hrvaškega naroda”. Kajti, ko in če bo zagotovil, da bo njegov kandidat varen pri izvolitvi iz vrst hrvaškega naroda, se bo Čović lotil uresničevanja načrta, za katerega je obtoževal druge.

V tej igri bodo nujno vlogo igrale tudi stranke Trojke, ki bi jim popolnoma ustrezala zmaga njihovega kandidata v boju za predsedništvo BiH. In v tej dejanskosti je treba iskati razloge, zakaj so liderji Trojke Čoviću rekli, da sprejemajo spremembe volilnega zakona in zakaj bi, če bo zakon prišel na dnevni red, dobil podporo poslancev Trojke.

Zgodovina volitev v BiH namreč govori, da so Bošnjaki do zdaj večinoma imeli tri ali več kandidatov. Eden bi bil Trojkin, drugi SDA-jev, tretji iz nekega novega bloka in političnega subjekta. Glede na to, da bi se v tej situaciji glasovi Bošnjakov razpršili na tri dele, bi tistih petdeset tisoč glasov, ki so Čoviću “odveč”, odločilo volitve za člana predsedništva iz vrst bošnjaškega naroda.

To pa že iz diskriminacije prehaja v majorizacijo najslabšega aparthejdskega modela.

Tako bi politika z Draganom Čovićem na čelu od izmišljene majoriziranosti prešla v fazo absolutne majorizacije Bošnjakov, ki predstavljajo 51 odstotkov državljanov Bosne in Hercegovine, pa tudi tistega dela hrvaškega prebivalstva, ki ni zvest HDZ BiH.

Vse to pa na koncu vodi v ustvarjanje tretje administrativne enote v Bosni in Hercegovini, kot uvod v končno delitev države Bosne in Hercegovine.