Matija Behija, ki nima več moških sorodnikov: Vse so mi pobili, zdaj pa trgujejo z našimi kostmi!

Ko se bliža 11. julij, se rane odpirajo za vsako mater, sestro... vse tiste, ki so pokopale sinove, očete, može ali tiste, ki še vedno iščejo kosti svojih najdražjih, ki so bili leta 1995. ubiti samo zato, ker so nosili napačna imena, piše novinarska agencija Patria.

Behija Ordagić, iz čigar oči izžareva žalost, v globini pa se vidi bolečina, ki uničuje dušo. V Spominskem centru Potočari je pokopala sina edinca in moža, od moških sorodnikov pa nima več nikogar. Ostala je sama s hčerko.

Bila sem v Srebrenici do leta 1995 in s hčerko sem odšla v Potočare. Mož in sin sta pobegnila čez gozd, vendar ju nikoli več nisem videla. Spomnim se, kot da je bilo danes, kako sta mi mahnila – pravi Behija skozi solze, nato pa muk, tišina, ki so jo prekinjali le vzdihljaji in tarnanje te matere.

Pokopala sem ju oba v Spominskem centru v Potočarih. Sina sem v grob spustila leta 2009, moža pa leta 2013 – je skozi solze izgovorila.

Žrtev sem, dodaja, vendar je bolečina vsak dan večja, ker se z njimi manipulira.

- Ubiti toliko mladoletnikov, nedolžnih ljudi, more samo pošast. Nedolžne otroke so nam pobili in zdaj, 20 let po vsem, manipulirajo z materami, sestrami. Ne vem, kje je konec. Tem večjim silam, če ne bi bilo Srebrenice, se ne bi imele okoli česa boriti in ne bi imele s čim manipulirati. Zdaj manipulirajo z našimi kostmi in našimi živci. Igrajo se, sankajo se po naših živcih, mi pa tega vsega ne moremo več zdržati – je dodala Behija in povedala, da živi sama v Sarajevu, v rojstni kraj pa se ni nikoli vrnila.

- Izgubila sem vse. Kam naj se vrnem. Dušo so mi mojo ukradli, sina, moža, dva brata, tasta, nečake, sinovce, vse so mi pobili. Živim sama... Od moške družine nimam nikogar, samo še hčerka mi je ostala – je dodala Ordagić.