Zvita strategija: Kako je Sefer ponižal Bakirja

Dogovori med Seferjem Halilovićem in Bakirjem Izetbegovićem bi se lahko imenovali zvita strategija. Težava je, da se ne ve, kdo je tu strateg in kdo naiven. Če bi stvari podrobneje analizirali, sta oba pogajalca ostala na izgubi. Eden bolj kot drugi, odvisno od položaja v pogajanjih, piše novinska agencija Patria. 

V pogovorih med BPS in SDA je veliko več izgubila SDA. Namreč, vodja zmagovalne stranke Bakir Izetbegović je odšel k tistemu, ki je dobil desetkrat manj glasov.

To je bila neke vrste povolilno ponižanje. Bakir Izetbegović je prisiljen iskati partnerje za oblikovanje parlamentarne večine in oblasti že drugič v nekaj mesecih.

Prvič mu je odpoved dal Željko Komšić in to samo na zvezni ravni. Na vseh drugih ravneh je v redu biti s SDA in Izetbegovićem. 

Drugo ponižanje se je nanašalo na vse tisto, kar je Sefer Halilović skupaj s pljuvanjem izrekel o rahmetli Aliji, očetu, in o samem Bakirju Izetbegoviću. Ne vem, koliko ljudi, ki držijo do svojega dostojanstva, bi uspelo preboleti te grozote. Bakir Izetbegović jih je prebolel.

Zakaj potem Bakir pogaja s Seferjem? Kakšen je bil namen tega ponižanja? Celo priznal je, da je bil umor Seferjeve žene in brata političen. Vsi tisti, ki ne prenesejo, da se to deželo potiska v kremplje terorizma, se verjetno niso mogli načuditi takšnim besednim izpadom Izetbegovića. Kajti, kdo lahko naroči politični umor, če ne voditelji sistema pod popolnim nadzorom SDA.

Sredi pogajanj za oblast so takoj iskali krivce na strani. Neumnost se razvija brez navodil. Komu bi v kakršnem koli kriminalno-političnem kontekstu rešitev predstavljal umor žene poveljnika Armije. Ne ve se, komu naj bi ena nedolžna ženska  motila. General Halilović mesece ni prihajal v lastno družino.   

Mnogi bodo rekli, da je bilo to storjeno z namenom ustrahovanja takratnega poveljnika? Toda Izetbegović je odstavljal generale Armije, kot figure na šahovnici, kadarkoli je to želel ali ocenil, da je treba storiti.

Vladal je neprizadeto in to je pokazal z eno površno povedjo obrazložitve odstavitve Seferja Halilovića: „Pomanjkanje osebnega poguma“. Izetbegović ni počastil niti Halilovića niti Vrhovnega štaba z niti drobtinico več pojasnila. 

Glede na njegovo karizmo v narodu in moč, ki jo je imel, se mora človek vprašati, kaj je mislil Bakir Izetbegović, ko je rekel, da so se v tistem vojnem času dogajali politični atentati. Kaj pa umori Nedžada Ugljena in Joze Leutara, ki jih je označil za politične? Pa je še dodal trditve, da se SDA ne boji preiskave.

Dvajset in več let se je v sarajevskih medijih več pisalo in govorilo o teh treh umorih kot o umoru skoraj 11 tisoč obkoljenih prebivalcev Sarajeva. Ta tri umore bi že zdavnaj morali temeljito preiskati.

Duševna beda nikoli ne pride sama. Deluje bedno, da so se brutalni umori oživljali med primitivnimi pogajanji za oblikovanje oblasti. Tako Sefer Halilović kot Bakir Izetbegović, eden, ki govori o smrti žene, drugi o uničenju očetovega groba, torej o družinskih tragedijah, kažeta, da nimata niti drobtinice človeškega dostojanstva.

Lahko bi namreč vsaj dva dni prej dala ločena intervjuja, v katerih bi predstavila svoja stališča  in namere o umorih, šele nato pa se sestala in govorila o tistem, kar jima je očitno najbolj pomembno: O oblasti in vsaki vrsti moči, ki bo prišla z njo. To so bedno združili v istem dejanju. Torej, iščemo preiskavo o umorih, da bi dobili oblast.