Norčeva obleka

Dve stvari, oziroma dva načina ravnanja, sta skoraj usodno povezana z Bosno in Hercegovino. Prva je pogajanje, razpravljanje in dogovarjanje o njeni prihodnosti s strani povabljenih in nepovabljenih, vendar po pravilu popolnih tujcev in brez sodelovanja domačih zainteresiranih političnih in drugih subjektov. Druga, pri kateri običajno sodelujejo samo domači interesanti, se tiče njene sedanjosti, pogosto tudi prihodnosti, in vedno vključuje pogajanja in dogovarjanja, običajno v tajnosti, s podpisom ali brez kakršnega koli dokaza, da se je kaj takega kdaj zgodilo ali vsaj kaj je bilo dejansko?!

Čeprav je strašljivo, da ne vemo, kaj se je dogovarjalo, kaj je bilo dogovorjeno in kaj iz dogovorjenega sledi... je, če ne še bolj strašljivo, to, da je razlaga (ne)dogovorjenega prepuščena samo osebnim interesom... Od takšnih razlag nikomur ne more biti dobro. To se ni začelo z Okvirnim mirovnim sporazumom za BiH, niti se je končalo s Programom reform, ki je in ni ANP. Ne vemo, koliko je bilo takšnih pogovorov in dogovorov, katerih rezultate in posledice trpimo še danes, čeprav so se morda zgodili pred sto leti. Vendar pa je skupno vsem, da na eni strani ključno vplivajo na našo in na stvarnost BiH, na drugi strani pa institucionalizirajo očitno negativno prakso odločanja majhne in neznatne skupine v imenu – ne večine, ampak – vseh državljanov te države.

Pogovor med predsednikoma Turčije in Hrvaške je bil v domačih medijih omenjen le kot novica, medtem ko so mu mediji v neposrednem okolju BiH posvetili pozornost, ki si jo zasluži vsako omembo Dejtonskega sporazuma, še posebej njegove morebitne spremembe. Kakršnikoli pogovori o mirovni pogodbi, s katero je bila BiH nadeta norčeva obleka, bi morali vključevati nekoga pristojnega iz BiH, vendar je iz tega postopka obeh državnikov bolj ali manj jasno, kakšen je njihov odnos do politikov BiH: ne štejejo jih za pristojne, kompetentne ali povabljene, da bi na kakršen koli način sodelovali v pogovorih o prihodnosti države, nad katero – kot se bo izkazalo – že četrt stoletja vladajo brez kakršne koli pravice in pravne podlage!

Podpisovanje Dejtonskih mirovnih sporazumov v letalski bazi v mestu Dayton, v zvezni državi Ohio v Združenih državah Amerike, nas je razveselilo, ker je ustavilo vojno, prekinilo pobijanje, razporedilo mednarodne sile po vsej državi kot, na primer, mirovne straže namesto dotakratnih opazovalcev vojne... Sprejeli smo ga brez ugovorov, predvsem zaradi zgoraj navedenega, a predvsem zato, ker smo verjeli njegovemu podpisniku v našem imenu. Užival je našo skorajda nepodeljeno podporo in njegovo besedo – da je to dobro za nas – smo sprejeli brez kakršnega koli preverjanja.

Z Dejtonskimi sporazumi je bil brez kakršnega koli temelja v mednarodnem pravu, brez kakršne koli politične in moralne odgovornosti, brez ustvarjanja ustreznih pogojev za enakovredna pogajanja končan obstoj mednarodno priznane države, republike z ustavo, ki je jamčila enake pravice vsem njenim državljanom na vsakem pedu njenega ozemlja, legalizirana vojna osvajanja, etnično čiščenje in genocid na polovici njenega ozemlja, legitimiran razkol države v političnih in geografskih terminih ter zagotovljena negotovost prihodnosti BiH „za večne čase“. Z drugimi besedami, Dejtonski sporazum, ki je bil pod pritiskom mednarodne skupnosti dosežen 22. novembra 1995. v Daytonu, podpisan pa 14. decembra 1995. v Parizu brez znanja državljanov BiH in brez odločitve o podpisu sporazuma Predsedstva RBiH kot uradnega organa. Hranilec izvirnika je Francija, pooblaščeni tolmač Sporazuma pa je Urad visokega predstavnika v BiH. Dejtonski sporazum nikoli ni bil uradno preveden v jezik ali jezike narodov BiH, ni bil ratificiran v Parlamentu BiH, niti nikoli objavljen v Uradnem glasniku BiH, kar je osnovni pogoj za njegovo uporabo. Brez obotavljanja lahko trdimo, da je BiH edina država na svetu, ki izvaja ustavne določbe in oblikuje svojo notranjo in zunanjo teritorialno in organizacijsko strukturo na podlagi dokumenta, ki ga je vsilila mednarodna skupnost, ki ga narod ni sprejel, ki ne obstaja v izvirni pisni obliki in za katerega mnogi v državi in svetu trdijo, da je pomanjkljiv, da je v škodo žrtev agresije in da ne vodi k združitvi, ampak k nepravični in posledični delitvi države. Vrhunec absurdov, s katerimi se tisti, ki so si oblast prisvojili zahvaljujoč temu Sporazumu, soočajo, je, da do danes, po 25 letih, niso prišli do izvirnika Dejtonskega mirovnega sporazuma.

Po razlagi Ureda visokega predstavnika je uradna in avtentična le angleška verzija Sporazuma z njegovimi prilogami. Kljub več opozorilom OHR-ja uradni prevodi Sporazuma nikoli niso bili narejeni. Nasprotno tej trditvi Ureda visokega predstavnika je trditev Ministrstva pravosodja BiH, po kateri je bil Sporazum podpisan tudi v jezikih BiH, vendar ti prevodi nikoli niso bili dostopni javnosti, kar neposredno omogoča enostransko razlago določb in zlorabe, oziroma nestrpno totalitarno administrativno in pravno ureditev, zaradi katere – ne le da je država oslabljena, ampak – je omogočena skoraj popolna anarhija, ki danes vlada v vseh sferah življenja BiH. Je treba omeniti, da nobena državna služba, nobena politična ali druga organizacija ni zadolžena, niti po kakršnem koli osnovu angažirana na iskanju izvirnika in čeprav zamujenega, ustreznega pravnega obravnavanja osnovnega državnega dokumenta.

Enako velja za Ustavo BiH ali Aneks IV Dejtonskega sporazuma; uradni izvod obstaja le v angleščini. Na zahtevo Predstavniškega doma Parlamentarne skupščine BiH je francosko zunanje ministrstvo konec leta 2009 poslalo overjene kopije izvirnika Dejtonskega sporazuma z vsemi prilogami. V preteklih letih je Dejtonski sporazum prevajal, kdor je pač zmogel, in ga uporabljal kot „samopostrežni bife“, kar je povzročilo številne sistemske težave, otežilo in upočasnilo delo ter celo paraliziralo nekatere ključne parlamentarne in izvršne funkcije države, ter postalo glavna ovira za vzpostavitev normalne države. Tudi povprečnim poznavalcem angleščine je znano, da se nekatere jezikovne oblike v angleščini tvorijo popolnoma drugače kot v jezikih našega govornega področja in jih ni mogoče interpretirati z nam znanimi frazami. Dejtonski sporazum pa je mednarodni akt, na katerem temelji in po katerem se nadgrajuje celotna družbeno-politična ureditev države BiH, ki se neposredno ali posredno odraža tudi na številne druge državljane BiH. Najmanjša prevajalska stilska napaka lahko – in pogosto prav to stori – spremeni bistvo ne le stavka, ampak celotnega odstavka. Najbolj znana, najbolj zloglasna in najbolj zlorabljena napaka pri prevodu je izraz „ustanovni narodi“ (kasneje promovirani v narode).

A to še ni vse.

Z Dejtonskim sporazumom niso, kot se pogosto trdi, „uravnotežene etnične skupine, narejen je bil presek interesov vojskujočih se strani in vsiljena Konvencija o človekovih pravicah, z vrsto drugih dokumentov…“, ampak je bilo 49 % ozemlja imenovano „republika“, omogočen je bil visok nivo izpolnitve šestih glavnih ciljev agresije, določenih 12. maja 1992. leta: vzpostavitev državne meje, ki ločuje srbski narod od drugih dveh narodov, vzpostavitev koridorja med Semberijo in Bosansko krajino, vzpostavitev koridorja v Podrinju oziroma ukinitev Drine kot meje srbskih držav, vzpostavitev meje na Uni in Neretvi, delitev Sarajeva na srbski in bošnjaški del, zagotovitev dostopa do morja in vzpostavitev sposobne državne oblasti… ter, čeprav ni bilo rečeno, je treba omeniti, da je v entitetu „republika“ vse, kar je bilo stoletja bosansko, postalo „srbsko“, v delu „federacije“ pa bošnjaško ali hrvaško…

Po mnenju nekaterih, sprememba Daytona, tudi po 25 letih zgrešenih potez in neuspešne uporabe, ni realno mogoča; možno je le iskanje rešitev skozi nove dogovore, ki za cilj in rezultat ne morejo imeti nič drugega kot ugotavljanje trenutnega stanja. V najboljšem primeru, opozarjajo, so spremembe možne šele čez nekaj let (?) oziroma, dopuščajo možnost vztrajanja pri ohranjanju temeljev Daytona, razdeljene BiH z „republiko“, postavljeno na slabih temeljih, nefunkcionalno „federacijo“ in skoraj nevidno „državo“, ki skoraj ničemur ne služi.
Po oceni evropskih političnih analitikov se BiH danes nahaja med Daytonom in Brusljem, saj niti ni ostala pri Daytonu, niti ni vstopila v bruseljsko strukturo EU. Možno je, da se je BiH malo premaknila iz „dejtonske“ lupine in se približala predmestjem Bruslja, vendar je še daleč od tega, da bi se razvezala dejtonske norčeve obleke.

Skoraj povsem gotovo je, da je v novonastalih mednarodnih okoliščinah sprememba Dejtonskega sporazuma v domeni znanstvene fantastike in da se bo njegova implementacija nadaljevala tudi v prihodnjem obdobju.
Nujno je najprej najti izvirnik Dejtonskega sporazuma in zahtevati mednarodno arbitražo spornih podrobnosti, oziroma ustrezen prevod. Brez tega postane do konca vprašljivo, po čigavih in kakšnih prevodih se Sporazum implementira, oziroma, ali se izvaja tako, kot je bil začrtan, ali pa se nezakonito izvaja v korist secesionistov in z njimi povezanih skorumpiranih vladajočih struktur, kar neposredno in posredno ogroža življenje države in državljanov BiH.

Neukrepanje v tej smeri vzbuja resen sum, da gre tukaj za najvišji kriminalni akt, ki je neposredno usmerjen proti državi BiH in vsem njenim državljanom, in ki se imenuje veleizdaja.

Ne obstaja noben s zdravim razumom sprejemljiv razlog za skrivanje dokumentov usodnega pomena za državo in za ljudi, ki v njej živijo, razen da bi se z njimi in z nami lahko manipuliralo: uporabljali bi jih za svoje potrebe, v namene težko dokazljivih nečistih dejanj, od katerih večina nima nobene koristi, za predstavljanje privolitve pod pritiski kot uspehe lastne politike in nacionalne vizije, aboliranje neuspehov vedno zaradi tuje krivde in ustvarjanje predpogojev za „večno“ vladanje nezainteresiranemu ljudstvu.

Morda ni znano, vendar razveljavitev Dejtonskega sporazuma je zelo mogoča; takšno dejanje je v pristojnosti Meddržavnega sodišča pravice, vendar iz BiH nikoli ni bil poslan takšen zahtevek!