Lovrenović: Ne vem, ali bom kdaj predelal spoznanje, da je moj Mahir žrtev vrstniškega nasilja

Piše: Dubravko Lovrenović 

(Ob predstavitvi knjig avtorja Mehmeda Kardaša, ki je potekala na Filozofski fakulteti v Sarajevu 22. XII 2015.)

Konkordančni slovar čiriličnih napisov srednjeveške Bosne. Pripravil: Mehmed Kardaš, Inštitut za jezik, Sarajevo, 2014.

Mehmed Kardaš, Jezik in grafija srednjeveške bosanske epigrafike, Univerza v Sarajevu – Inštitut za jezik, Dela, knjiga 19, Sarajevo, 2015.

Na to promocijo prihajam v trenutku, ko se borim z občutkom najtežjega mo&zcar;nega izgube – izgube otroka, ki mu sicer nisem bil biološki oèe, a me je klical oèe in bil je moj sin. Prihajam tudi z grozljivim spoznanjem, ki ga še nisem predelal, in ne vem, ali ga bom kdaj, da je moj Mahir, glede na vse, kar je na žalost prišlo na dan šele po njegovi smrti, postal &zcar;rtev vrstniškega nasilja. Omejen s preiskavo policijskih in pravosodnih organov ne bom izpostavljal vseh podrobnosti groze, kišeni je bil izpostavljen ta edinstveni otrok. Vse se, hitreje kot bi se prièakovalo, razpleta in sestavlja v sliko, na kateri bi zavidal še tako "prebivalec" Dantejevega pekla Mahirjevim vrstnikom-zlostavljalcem in zlostavljalkam. Škoda mi je teh otrok in od srca jim &zcar;elim, da ozdravijo od nasilja, s katerim so globoko okuženi, prepričan sem, da ne elim, da bi jih ali jutri njihove otroke doletela Mahirova usoda. Vendar pa morajo odgovorne institucije, policija, to&zcar;ilstvo, pristojna ministrstva, parlamenti, skupščine, šole, pedagoški zavodi… nujno sprejeti ustrezne, za zaèetek paliativne ukrepe, da se kaj takega ne bi zgodilo še kateremu otroku, izpostavljenemu sociopatskim oblikam obnašanja. Izkušeni strokovnjak za mladoletniško delinkvenco in nasilje mi pravi, da oblika zlostavljanja, kišeni je bil izpostavljen Mahir, pogubno uničuje otroško osebnost in jo privede do disociacije. Ireverzibilno! Konèni cilj vseh navedenih institucij bi moral biti Zakon, ki na ustrezen naèin sankcionira vrstniško nasilje v šolah, iz katerega ne bi smeli biti izvzeti niti uèitelji. Ker se teroriziranje iz medijev preselilo v dru&zcar;ine in šole.

Kaj bo odkrila nadaljnja preiskava, še ostaja, da se vidi. Upam, da bo med drugim odgovorila na vprašanje, ali so Mahirja, sicer "le" verbalno, zlostavljali celo nekateri njegovi uèitelji? A to, kaj je Mahir mislil o takšnih šolah in takšnih uèiteljih, je povedal s tem, ko je predno se je vrgel z osmega nadstropja stavbe, v kateri je &zcar;ivel, za&zcar;gal svoj nahrbtnik s knjigami. Je lahko oporoka bolj zgovorna?

V ozadju vsega, poleg sociopatije, ki je zajela tudi mladoletnike, le&zci vprašanje identitete. Kako, kdaj in kje, na kakšne naèine se je to zlostavljanje odvijalo, da bi to moja &zcar;ena in jaz konèno povedala tudi javnosti, je naloga preiskovalnih in sodnih organov.elim verjeti, da bodo svoje delo opravili izjemno profesionalno. Nièesar veè, a tudi manj od tega!elim verjeti, da ta primer ne bo nabiral prahu po pravosodnih labirintih in prelaganju odgovornosti z enih na druge! Ne samo zaradi Mahirja, ampak tudi zaradi drugih otrok, izpostavljenih istemu ali podobnemu zlostavljanju vrstnikov. Da stvar, kot izgleda, postane te&zcar;ja: tudi posameznih uèiteljev. Tudi njihova odgovornost, èe obstaja, mora biti poimensko ugotovljena.

Prav zaradi moje osebne izgube bom danes na tej promociji govoril povsem drugaèe. Iskreno, odprto, seveda: argumentirano – brez la&zcar;ne kolegialnosti. Mahirov primer me je pokosil, Mehmedov vrača upanje – treba je zaèeti od sredine.

O KNJIGAH

Knjigi, ki ju predstavljamo, poleg vrste ozko strokovnih problemov, zadevata bosnistiko, humanistiko in identiteto: naši veèni sizifovski temi. Skratka: gre za nadpovprečnega avtorja in nadpovprečni knjigi, posveěeni srednjeveški bosanski epigrafski pismenosti – stečkom, ki s svojo vsebino, akribijo in suverenim konceptom vračajo skoraj ugaslo upanje v bosnistiko in humanistiko. Jaz nisem imel te sreèe in časti, da bi bil kolega Kardaš moj študent, a bil je študent obeh današnjih promotorjev (mr. Jožeta Raosa in prof. dr. Dževada Jahića), ki sta prepoznala njegove kvalitete in ga izbrala za asistenta na tej fakulteti, ki se, na žalost, pred našimi oèmi spreminja v sivi dom nekdanje humanistike. Kajti humanistika po definiciji postavlja vprašanja, odpira razprave, postavlja pod vprašaj dogme. Tukaj pa se dogme proizvajajo, s tem pa tudi dogmatska, morilska zavest.

Takoštudentov, kot je Mehmed Kardaš, od 90. let ne dobivamo, ali samo izjemoma, torej – mladi kolega je èisti raritet. Ob tej prilo&zcar;nosti bom zaèel pri prvi knjigi: Konkordančnem slovarju.

Z mojega vidika, in da ni objavil “Jezika in grafije srednjeveške bosanske epigrafike”, da ni digitaliziral besedil pomembnejših srednjeveških bosanskih evangelijev (in med tem je še eno pripravljeno, kar je zelo pomembno poudariti), ki so na to čakala desetletja, bi si Kardaš s svojimi 30 leti vseeno zaslu&zcar;il opazno mesto v bosnistiki in slavistiki filologiji, zato menim, da se morajo takšne promocije oblikovati tudi kot mesta, kjer bomo spregovorili o tistem, kar je rak-rana naših povojnih etniziranih in tajkuniziranih paranauk, ki so, poleg nas, tudi same zbolele za PTSP-jem in različnimi oblikami koruptivnih dejavnosti. Torej, èas je tudi za antipromocije, da bi s promocijami vrnili prvotni smisel, ker besede neustavljivo izgubljajo pomen in se tudi sami izgubljamo vsak dan. Zaèeli se bomo iskati v pisarnah: Najdeno – Izgubljeno!

Vrnit se k Slovarju! Eno od osnovnih vprašanj je: Kako je sploh nastal Konkordančni slovar? Prièakovali bi, da za tem Slovarjem stoji mo&zcar;na institucija, finančna podpora dr&zcar;ave, resna jezikovna politika, resna ekipa strokovnjakov in dolgoročna zalo&zcar;niška strategija. To, seveda, ni sluèaj. Knjigo je zamislil in jo je naredil sam avtor, v svoji hiši, v svoji delovni sobi, resno posveěen takšnemu opravilu. Tako da za vsem stoji eno samo ime – Mehmed Kardaš. Zalo&zcar;nik in urednik sta se le podpisala na konèano knjigo.

Zakaj so tako ravnali in zakaj niso menili za potrebno, da bi to pojasnili vsaj v dveh-treh stavkih, je vprašanje, na katerega se odgovor sluti. Je – skratka – porazen in daleè od duha humanistike, ki od svoje resničnosti ne odstopa na nobenem rezervnem polo&zcar;aju direktorskih sinekur in hitrih karier, ki iz vaških "velikašev" (sicer, vsaka èast vasi), še iz noèi delajo "eksperte" in nacionalne "velikaše". Jasno je, da gre za prakso, ki se je pri nas &zcar;e zdavnaj globoko ukoreninila.

Knjiga s svojimi 4450 pojavnicami iz okoli 320 napisov – edinstvena v bosnistiki in slavistiki – je bila objavljena in opremljena tako, da bi to prej priličilo kakšni odrošni krajevni skupnosti, ne pa firmi, ki se nahaja v samem središšu Sarajeva, z zvenečim naslovom Inštituta za jezik, ki je nekoè bil pandan Beogradu in Zagrebu. Samo po sebi to govori, kje se danes, in ne samo v Sarajevu, nahaja humanistika, zlasti Inštitut za jezik, ki je s svojo nedavno kadrovsko okrepitvijo poslal jasno sporoèilo tako dru&zcar;bi kot sami bosnistiki. Res je, njihova bla&zcar;ena sreča je, da so prepričani, da je glavna naloga znanosti posodabljanje spletne strani, tako da bodo mirni še nekaj èasa. Poleg tega, dokler bodo obstajali raznorazni kantonalni doktorati – preživeli bodo. Razen doktoratov na Palah.

Uprava pa bo na travmatičnih preteklih dogodkih gradila vrhunsko znanost. Seveda, za tiste, ki jim bo to potrebno. V primeru promoviranega Slovarja je sreča, da obstajata še drugo in tretje izdanje, na katerih bi, da se ne bi sramovali lastne nepismenosti in provincializma, bilo treba delati, ki bosta v polni meri ustrezala vsebini te izjemno dragocene knjige, primerni duhu èasa, na katerega se osredotoča; namreè srednjemu veku in takratnim skriptorijem, v katerih so redovniki, vrstico za vrstico, prepisovali evangelije. Takšne knjige nastajajo v tišini in posveěenosti, z vajo potrpe&zcar;ljivosti in samokontrole, daleè od belosvetske kakofonije in znanstvenega polsveta, ki se danes giblje v etno-prostoru t.i. akademske skupnosti. Daleè tudi od kuloarskih ogovarjanj – discipline, v kateri lahko osvojimo titulo svetovnih šampionov. Sicer smo, kot je znano, na samem dnu vseh relevantnih statistik.

O BOSNISTIKI IN HUMANISTIKI

To so samo nekateri od pokazateljev, do katere ravni je spravljena humanistika v tej dr&zcar;avi in v kaj se je spremenila t.i. akademska skupnost, ki veěinoma molči ali sprašuje, kdo ima, kdo pa nima problem s t.i. nacionalnim identitetom.

Da se bosnistiki, kljub takšnim sijajnim knjigam, ne piše dobro, se je dalo prebrati še vèer v nekem dnevnem časopisu, ki na dan prinaša najnovejše "odkritje" ene od doktorantk tuzlanske profesorice Amire Turbić Hadžagić, podobno odkritjem legendarnih "nadrealistov" o mobilnem telefonu v Hercegovini kot dokazu življenja. Zamislite si, dokazujejo nam, da se glagolski oblik v bosanskih besedilih razlikujejo od tistih v hrvaškem in srbskem. Porazno je vse to in potrjuje, da ni kandidatka, niti profesorica nista poslušali staroslovanščine. Za profesorico je to tudi upravičeno. Bil je vojna. Vsaka diploma je bila nacionalni interes. A tam smo spregledali dejstvo, da profesor, ki sam ne opravi šole, ne more ponuditi šole. Zaman se profesorica trudi dokazati svojim študentom, da je "cenjena" v Zagrebu, pri nekaterih istih kamufliranih hrvaških nacionalistih, resnica je povsem drugačna, saj Zagreb poznam veliko bolje od nje, zato mi je povsem jasno, kakšno sporočilo nam pošiljajo zahodni sosedje s temi slabo deskriptivnimi doktorati, v katerih so bosanska besedila transliterirana po Damjanoviæevemu nekritično sprejetemu modelu, zato se profesorici pripeti Božijko Banovij, namesto Božićko Banović. Poleg logičnih, tukaj je cel niz strokovnih pomanjkljivosti, a o tem drugje. Iz istega pomanjkanja je tudi dejstvo, da profesorici termin bosančica pokriva vse razvojne oblike čiriličice. Zaradi takšnih, notornih napak, se študenti vračajo s izpita. Kdo bo vrnil našo profesorico, ko pa sama izprašuje? Le da pred tem ni naučila snovi, ki jo izprašuje.

Zato je nujno, da bi osvestili mesto in vlogo takšnih izdaj v bosnistiki, omeniti tudi te samozvane eksperte. Njenemu delu, kolikor sem razumel, se kolegi smejijo samo ob kavi, ker ima, pravijo, "neprijetno" naravo. Gospa je oèitno strah in trepet. Zato je tukaj resnično te&zcar;ko reči, koga bi morali ob&zcar;alovati. Iz iste kuhinje je tudi stanovita Indira Šabiæ – o tem se še la&zcar;je prepričate.

Ali pa, da še enkrat poudarim, prav zaradi enih in drugih: ta primer, eden od mnogih, nam nalaga, da poleg promocij v prakso uvedemo tudi antipromocije, ki bodo pokazale vsaj del "razkošnega" neznanja novopečenih "ekspertov", "avtoritet" in lastnikov opustošenih kateder kot inkubatorjev sociopatskih nacionalnih identitet, od katerega se, res je, lahko solidno in neodgovorno živi.

Vrnit zato dostojanstvo bosnistiki, ker ga je ona, še vèer, v tistih "mračnih" èasih "diktature", ko so knjige izhajale v nakladah več kot deset tisoè izvodov, imela in ko so bili narejeni resni projekti iz filologije in lingvistike, ki jih je sponzorirala zavnobihovska bosanskohercegovska republika in dr&zcar;ava. Naša temeljna potreba, in ne samo v tej veji humanistike, je, da se obrnemo vase, ne pa da servilno kopiramo zagrebške modele in salonske lingviste, ki jih je resna slavistika &zcar;e odpisala, zasmejala in znanstveno pokopala.

Spomnil se bom le enega od njih, uglednega dunajskega in zagrebškega profesorja, ki, tako kot veěina njegovih kolegov iz Hrvaške, ki jih v Sarajevu, in ne samo na Filozofski fakulteti, sprejemajo s preprotimi tepisi in servilnostjo, ki je &zcar;e zdavnaj presegla zadnjo mero okusa, zanika bosanski jezik, ob dobri kapljici pa trdi, da so Bosanci neumni. To so tisti, ki pišejo (ali, še pogosteje, šepetajo po kuloarjih), njihovi tukajšnji gostitelji, ki se z njimi objemajo in poljubljajo, to zelo dobro vedo, da je Bosna in Hercegovina konstrukcija – neobstoječa kategorija. &zcar;alosno je to, dragi Bošnjaki in Bošnjakinje, kako se ponujate in klanjate pred njimi. Zakaj to delate? Ali so to samo kompleksi ni&zcar;je vrednosti ali se tiče tudi nekih bibliografskih postavk? To boste, prepričan sem, najbolje vedeli vi sami, moje mnenje je, da gre za kompleks ni&zcar;je vrednosti in sledenje "avtoritetam" za vsako ceno. V imenu t.i. karier, ki so vam pomembnejše od humanistike in bosnistike, v kateri prisegate. Padli ste na izpitu, a še vedno imate šanso za t.i. socialni rok. Spomnite se tega, ko vas bodo študenti prosili za dodatni rok. Nekateri od vas to, ex cathedra, zavračate, pri tem pa se sklicujete na zakon.

Zato je prišel zadnji èas, da posamezni kolegi s te Fakultete, s katedre za BHS predvsem, nehajo srěno sprejemati Zagrebšane – ki jim odprto, pod streho te iste hiše, na njihove oèi in ušesa, bosanski jezik spreminjajo v bošnjaški, pri tem pa oni zgovorno molčijo. Molčijo, ker iz Zagreba, in od tam prihaja edino nobl. Zato se tukaj ništa iz Zagreba ne sprašuje, ker še vedno v Sarajevu ne vedo, kako je definirana hrvaška jezikovna politika. Pozanimajte se, drage kolegice, ker ste &zcar;e globoko zabredli, in to brez vsake potrebe. Do bošnjakizacije Inštituta za jezik smo lahko bili primer. O tem govori prav tako Kardaševo delo. Prav tako je prišel èas, da jih nehate citirati, ker na ta naèin relevantnost vaših karier omejujete na prostor od Marin Dvora do Viječnice, ali v najboljšem primeru do Kozje čuprije. Izven tega prostora se vam odpira znanstvena terra incognita. Pa, dobro, naj dosežete tudi lingvistični Zagreb, a: Kakšna je to, čast izjemam, referenca v svetu resne znanosti? Recimo v svetu sociolingvistike?

Drage kolegice in kolegi, pred vsemi, kolega Jahiæ, da bi vrnili dostojanstvo bosnistiki, kar pomeni tudi sebi, moramo najprej razèistiti z raznimi hitro-kariernimi pojavi in znanstvenimi elementarnimi nesrečami, katerih vseh imen ob tej prilo&zcar;nosti ne bi navajal. Navedel sem nekaj, o še enem se lahko sami prepričate, ko boste brali besedilo v zadnji številki (43) revije Bosna franciscana. Takšne knjige, ki jih danes promoviramo, v čemer se odra&zcar;a tudi vaša zasluga, jasno nakazujejo pot, po kateri je treba iti, pot, ki je, tako je izgledalo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, ko nam Beograd in Zagreb na tem področju nista bila niti do kolen, bila jasno trasirana. Kajti znanost – ali kot bi Vi rekli: nauka – to je lahko le, èe ni etnonacionalna, kakršna je pri nas veěinoma danes in ki, poleg promocije pod-povprečnosti, slu&zcar;i le temu, da se prepadi, izkopani v devetdesetih, poglabljajo za prihodnje genocidne, ki – to vemo – zaènejo z besedami. Na delu je zlostavljanje v imenu identitete, naša humanistika, pasivno ali aktivno, v tem sodeluje.

O IDENTITETI, MOJEM, ALI TUDI VAŠEM (v upanju, da vas ni zajela paranoja)

Zato sem, oèitno spoznavši, da je (vse)hrvaški identitet v BiH pravaško-klerikalna konstrukcija XIX. stoletja, ki je nesrečila in zaostala generacije, ki jih bo še naprej zavijala v črno, da bi se tudi nominalno izključil iz etnonacionalnega vsehrvaškega Danse Macabrea, svoje "Hrvaško vprašanje", ob zadnjem popisu prebivalstva v BiH, ne da bi čakal na danajska darila EU, Packa in Čovića, rešil na edini primeren naèin: što dlje od Zagreba, Kaptola in Opatiške 10, od raznih Prvanjkoviæev, Katičiæev, Damjanoviæev, Talang, Šimiæev, Mihaljeviæev, Šimunoviæev, Ježiæev, Ančiæev, Brkoviæev, Valentiæev, Raspudiæev, Lučiæev, Srakiæev, Jezerinæev in Bo&zcar;aniæev, ki še vedno sanjajo tisoæletni sen o Hrvaški do Drine (ko &zcar;e ne more do Tokia), pri tem pa uporabljajo bh. Hrvate kot topovsko meso lastnih bolnih ambicij in nepredelanih kompleksov višje vrednosti. A edino, kar jim je treba priznati (poleg odprtih bosnofobov), je to, da se s tem opskurnim in dobro honoriranim zanikanjem Bosne in bosnistike veěinoma ukvarjajo v duhu tisoæletne uljudbe, torej v belih rokavicah, za razliko od naših srbskih kolegov iz SANU in izven SANU, ki to delajo brutalno in s strahom, ki &zcar;eli uničiti vse bosansko, bošnjaško in muslimansko. In ne od vèeraj.

Pri tem naši zagrebški jezikoslovci, še odprto, še prikrito, u&zcar;ivajo podporo (in ne samo) vrha Katoličke cerkve. Kardinala Puljiæa, na primer, ki od predsednika ene ruralne politične stranke, in to na oltarju, prejme škofovski štap, vse v Ime "hrvaškega naroda". Ali je ta nadpastir izumetničenega nasmeha, ki vsake toliko vabi k miru in ljubezni, slišal za simonijo: trgovanje s cerkvenimi stvarmi, funkcijami in slu&zcar;bami – zlo, proti kateremu se je Katolička cerkev borila stoletja? Pri tem so, tako s cerkvene kot s posvetne strani, padale mrtve glave. Èe ni, mu lahko takoj pove klaiæev Slovar tujih besed: le pet vrstic, stran 1227. Ne bi ga obremenjeval z obse&zcar;no strokovno literaturo, treba mu je kazati silo v liku cerkvenega kneza, graditi (nikomur potrebne!) cerkve v skandalozno vsiljeni župniji v Haljiniæih. Župniji v (fratarski) župniji! Takrat so nekateri fratri od tega škandala odšli pod zemljo, nekateri so bili izobčeni. Ljubezen in usmiljenje, stalno ponavlja vzorni kardinal Vinko. Pravi katoliški tisk: sveta gradnja napreduje. Veselite se narodi, naj se širi vera Jezusova. Rekel bi, čestital, mašalah (!), a kaj èe se to razume kot kršitev vitalnega nacionalnega interesa? To pomeni, da biti Hrvat v BiH omejuje človeka v njegovi najbolj elementarni potrebi: da govori in se izraža v duhu okolja, ki mu po rojstvu pripada. Po rojstvu, ne po ideologiji. Koliko je samo primerov te, v imenu identitete vsiljene, avtocenzure?! Ljudje imajo identiteto, a za ceno, da jim je uničeno življenje. Živi so, a ubijeni v pojam, kot izgubljene duše blodijo po Bosni, ki jim jo je vsehrvaštvo, namesto v akropolo, spremenilo v nekropolo.

Zato sem, da ne bi moral pozdravljati z Boooog (o tem naprej v besedilu), po vseh sanjarijah in izgubah v času in energiji, da ne bi izgubil še sebe, kot odvečen tovor s polnega ladje v nevihti, in uradno (od)vrgel etnonacionalni Stadlerjev in Puljiæev identiteto, ki mi je, kot drugim, brez mojega znanja in brez tega, da bi me kdo vprašal, prišit kot "krvna skupina", ki jo moram nositi in vleči do konca življenja, da bi, kot moj nesrečni oèe, poteptan, končal na Bleiburgu, medtem ko so zločinci z rokami, krvavimi do komolcev, ki so iz njega in deset tisoè (hrvaško: tisoč) njemu podobnih naredili živi ščit, natovorjeni s oplenjenim zlatom in umetninami, "izcurili" po t.i. podganjih kanalih proti Argentini in Madridu. Eden od njih, res je, naknadno, njihovo krvavo delo kamna in jame v imenu vsehrvaštva, imenoval "greh, zločin in norost". In po vseh desetletjih, in po vseh poraznih izkušnjah, je hrvatstvo v BiH vse to in danes. Plus kriminal. Kardinal kot ministrant predsednika (oprostite: Predsedujoèega) politične stranke. Predstavljam si ga, kako med mašo Čoviću na roke poliva vodo, da bi jih, simbolično, umil kot Pilat. Ali to pomeni, da bo Predsedujoèi začel krševati? Deliti obhajilo? Krizmati? Propovedovati z oltarja? Spovedovati?

Deliti odvezo? Poročati? Prijavil bi se za spoved. Koliko stane prijava v pisarni Predsedujoèega? Aplikacija, kot se to zdaj reče. Kakšna je procedura, apliciral bi. Kakšna je tarifa za grehe: lahke in te&zcar;ke, zlasti za zločin s predumišljajem in sociopatijo. Na trgu smo, želel bi spremljati trende, dati svoj prispevek k evroatlantskim integracijam, ki jih je le malo, da niso postale resničnost. Zato, ker je v "Bedni naši" od EU ostalo le – U. In to, kot se zdi, do konca sveta. Tukaj E, tam U.

Ne elim, da skrajšam, ne tega delati ne biti &zcar;rtev "greha, zločina in norosti". Bosna – èeprav opustošena – je edina zgodovinsko pričana in znanstveno dokazljiva hiša, patria ali "sveti krštjanluk", kot piše v franěkih kronikah in dokumentih, le ona spravi razum in znanost. In zato – ali je še kaj bolj logi&ccno in naravno, kot biti to, kar si: Bosanec. Ali Hercegovac. Zato katoliško vsehrvaštvo ni nič drugega kot proti sami naravi zgodovine usmerjeno avtogenocidno (in genocidno) (od)laganje in be&zcar;anje od neizbe&zcar;nega: od Bosne in vsega bosanskega. To je tisti tragikomični prizor, med stotinami podobnih, ko katolik iz okolice nekega starodavnega bosanskega mesta, v trgovini pozdravlja z raztegnjenim Booooog, namesto po zagrebško: Bok! Njegovo bosansko Booooog in zagrebško Bok sta nezdružljiva, razen kot zdru&zcar;en zločinski podvig. In ne enkrat! Iz teh podvigov, navdahnjenih z norostjo in besom, je praviloma izvlekel debelejši konec, zobje pa so boleli ne samo njega, ampak tudi njegovo potomstvo. Do devetega kolena, kot se reče. Res je, nekaj mu je tudi ostalo: Bog in Hrvati! Jaz to prevajam kot B-H: Branko in Hamdija. Vse govori, da sta pravzaprav onadva, in prav za bh. Hrvate, bila njuna zadnja prava politična šansa.

O vsem tem pišem knjigo v upanju, da jo bom privedel do konca, kot sem si jo zamislil. Da v duhu znanosti, kot edinega preostalega moralnega avtoriteta, končam to "Poslovilno pismo" Narodu, tisoæletni mitski Hrvaški Tuge in Buge, Muhle in Klukasa, Sanaderja in Karamarka, Srakiæa in (zadarskega) Puljiæa, "Bedni naši", kot jo imenujejo tisti malobrojni, ki še vedno ne verjamejo v brezsramne laži in tuđmanovštino kot edina "principa", ker živijo v oplenjeni in opustošeni dr&zcar;avi, ne samo v materialnem, ampak tudi v duhovnem smislu, kjer škofje in univerzitetni (oprostite: sveučilišni) profesorji sprožijo pobudo, da se ustaški pozdrav "Za dom spremni" uvede kot uradni pozdrav hrvaške vojske. Ima tu, res je, majhen problem: "Bedne naše" niso oplenili ne četniki ne islamisti, najmanj komunisti (razen preoblečenih), naredili so jo hrvaški gospodje, praktični katoliki, uglajeni dru&zcar;inski mo&zcar;je, ki v nedeljo v novih oblekah hodijo k maši, skrušeno se spovedujejo in obhajajo, po tem pa, takoj ko prestopijo prag cerkve, postanejo in ostanejo to, kar so: barabe, tatovi in bigoti, ki bo&zcar;ansko in parazitsko živijo od astronomskih poslanskih plač in številnih sinekur, od dobrin, ustvarjenih desetletja v Titovi SFRJ.

     Èe kdaj končam to knjigo, jo bom posvetil mojemu sinu Mahirju, ker sva oba, z milijoni drugih, znanih in neznanih, vsak na svoj naèin, &zcar;rtvi monstrumoznih, sakraliziranih in tajkuniziranih identitet – identitet Thanatosa: starogrškega bo&zcar;anstva smrti. Èas je, pravi papež Frančišek, "kulturnega narcizma". Narcizma ali nacizma?

O SAMOMORU IN ZLOSTAVLJANJU

Nehamo zato obnorjevati naše otroke s poganskimi bo&zcar;anstvi t.i. etnonacionalnega identitete, s padeži in sintakso, predponami in priponami, gramatikami in transliteracijami, z bana, kralji in zemljevidi, vse to z usti, polnimi Boga, naučimo jih najprej, da bodo ljudje, da bodo ljudi razlikovali samo po tem, ali so dobri ali zli, ali so strokovnjaki ali neuki, ne pa po imenu, veri in socialnem statusu njihovih staršev. Èe ne bo tako, bo število otrok, ki bodo dvigali roke nad sabo v tej uničeni dr&zcar;avi, kjer se še cenijo le laž, sila in denar, raslo, naša vprašanost nad tem strašnim dejanjem bo postajala večja, mi sami pa bomo vsak dan bolj oddaljeni od sebe, kot tudi drug od drugega – nas različnih, a spet toliko podobnih v skupni tragediji brez smisla in konca. Ali se bo v BiH, poleg antipromocij, porodila tudi nova znanstvena disciplina, antiantropologija, kot negacija vsega človeškega in bo&zcar;anskega v človeku? Planetarna slika terorja gre na roko takšnim prognozam. Že korakamo v koraku s trendom?!

O KULTURI NASPROTovanja

 Odprimo, kolegice in kolegi, predno bo evolucija opisala polni krog in se vrnila na začetek, v pračas, ko Bog še ni "spregovoril" in s tem iz Človeka naredil kozmiško napako (kot je rekel eden mojih kolegov), dialog o kulturi nasprotovanja. Razpravljajmo in pogovarjajmo se, dokler se propad, v katerega skupaj drvimo, te&zcar;ko lahko prepreči.

Globalni pokazatelji, skrajno pesimistični, nam gredo v "prilog". Namre&cc; svetovni politični red je porušen, podnebne spremembe Zemljo neustavljivo vodijo proti apokalipsi. Človek se je, kot besen pes na verigi, iztrgal etiki. To pomeni, da smo mi, tukaj v BiH, orkester na Titaniku, ki medtem ko ladja nepovratno tone, še samo mora (od)igrati svoje zadnje note. Naštimajmo zato instrumente, da ne bomo falširali, èe nič drugega, potem zaradi naših študentov, ki jim poleg znanja dolgujemo tudi resnico o svetu, v katerem živijo, oziroma odgovor na vprašanje: Zakaj je ta svet takšen in zakaj je Zlo tako donosno? Koliko smo v tem tudi sami sodelovali in še vedno sodelujemo? Ali obstajajo takšna vprašanja v naših učnih programih? Konèno: zakaj naši študenti molčijo in ne postavljajo nobenih vprašanj?

Obračam se na koncu na Vas, profesor Jahiæ, s predlogom, da ta in mnoga druga odrinjena vprašanja tematiziramo na kakšni od naših, upam, bodoèih tribinah pod naslovom: "Kultura nasprotovanja". Prepričan sem, da bo, èe ga že ne moremo takoj premostiti, prepad med nami po tem vsaj manjši. Kajti, dragi moj prijatelj in kolega Dževad, Bosna nam je skupna preokupacija, naša kob in naša usoda, skupne so nam tudi tragedije, nemogoèe je, in nikoli ne bom privolil, verjamem pa tudi Ti, da ne bomo uspeli najti enega konstruktivnega bosanskega minimuma erosa proti kulturi narcizma in thanatosa. Kajti, spoštovani kolega, Titanic tone, ladje, ki bi morebiti lahko pomagale v reševalni misiji, pa so predaleèe. Ali bo za vse "potnike" dovolj prostora na čolnih – tega ne moremo vedeti in bolje je, da je tako. Kot stvari stojijo, smo še srečniki, ker bomo do takrat trajno rešili naš "stanovanjski" problem, na naši, Tvoji in moji, "plemeniti de&zcar;eli".

Naj se Bog usmili tistih, ki ne bodo naše sreče. Rekel sem Bog – in ne morem vzeti besede nazaj, èeprav me k temu nekaj neustavljivo sili.

Tukaj je še en absurd: bolj ko be&zcar;iš od Boga, manj ti uspeva. Nekaj podobnega kot Bosna. Ali je vse to, kar še vedno imenujemo življenje, le igra senc? Ali ima prav Toma Akvinski, ki pravi: "Bog je vprašanje, ne odgovor"? Tukaj – stalno sprašujem.

Na koncu, èe nič drugega, da bi bili v trendu, sledimo v duhu neoliberalnega kapitalizma, ki evolucijo v imenu profita vrača na sam začetek, geslo ene tukajšnje banke: "Življenjska realnost so vzponi in padci. Pre&zcar;ivimo jih skupaj".

Resnica z eno bistveno razliko: tam gre za denar, tukaj za duh, znanost in intelekt. Tam za kulturo narcizma in bo&zcar;anstvo profita, tukaj za razvozlavanje namena in cilja

O vprašanjih!

P.S.

In nenadoma: po elektronski pošti pride "čudo". Vesna, gastarbajterka, moja šolska prijateljica, s katero sem nekoè igral v solidni skupini, mi pošlje posnetek – "čudo", ki se je zgodilo v neki cerkvi v Genovi. Na koncu maše, na čelu s starim franěkanom, ki v roki drži rdešal, verniki pojejo pesem antifašističnega odpora: "Bella Ciao". Ljudje so prišli k pameti, a od Puljiæeve cerkve bi kaj takega očakoval, izhaja iz sfere mo&zcar;nega. Tam je v modi klerikalistični antikomunizem. "Kljub vsemu se", kot bi rekel Galilei, "vrti".

“Tvoja propad v tebi, Jeruzalem”.

Minil je, za nas kar zadeva, za vedno, čas "rdečih" ali bolje rečeno cerkvenih vizionarjev tipa fra Joze Markušića. Uresničil se je tisoæletni sen. Prišel je čas srakiæev.

(tacno.net)