Loviti ribu... ako Boga znaš

„Najprej sem se v šoli naučil, da so nekateri ljudje neumni; drugič, da so nekateri še bolj neumni. Ker v tisti starosti nisem razumel, da gre za zrelost, prefinjenost in gospodski odnos, da se pretvarjaš, da ne opaziš te temeljne in odločilne razlike v življenju, tako kot se pretvarjaš, da ne vidiš verskih, rasnih, spolnih, razrednih, lastninskih ali (temu seznamu zadnje dodane) kulturnih razlik, sem na vsako vprašanje učiteljice panično dvignil dva prsta, da bi pokazal, da poznam pravilen odgovor“ (Pamuk, Istanbul). Ne bi rekel, da sem s starostjo postal pametnejši. Torej...

Kje in kako potegniti tanko črto med nujno obrambo in občutkom varnosti na eni strani ter oboroževanjem in usposabljanjem za ravnanje z orožjem nesmiselne in brezidejne množice iz stavnic ter s steroidi napolnjene in resno vprašljive mentalne statusa množice iz fitnesov? Kje in kako potegniti še tanjšo črto med „doktrino oboroženega naroda“, usposabljanjem za ravnanje s smrtonosnim orožjem in dajanjem (ne kamna, ampak) puške bedaku v roke ter serijsko / množično proizvodnjo *topalovićev, čauševićev, gačićev* ... ki se napovedujejo kot pravilo, ne pa izjema (Prohić)? Kje in kako potegniti skoraj nevidno črto med strahom pred prihodnostjo, na katero namiguje oglaševanje namenske industrije / proizvodnje za „za vsak primer“ do napovedi predvojaške vzgoje in sprejemanja dokončne odločitve o nakupu vozovnice v eno smer za „kjer koli, samo ne tukaj“?

In čemu služi Armija?! Kaj bi v vseh zgoraj omenjenih primerih morala biti „predvojaška“ vzgoja, če ji ne sledi „vojaška“ in to v „postkonfliktni družbi, v kateri ni rešeno (nobeno resno) vprašanje, kaj šele oskrba oseb, ki jim je izrečena zaporna kazen obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja „plavajočih“ psiholoških ali patoloških bomb“ (Prohić), polni legalnega in ilegalnega orožja in še bolj polni povratnikov z različnih tujih bojišč, kot tudi tistih, ki niso uspeli ali niso imeli priložnosti oditi, da bi si za življenje zaslužili z ubijanjem drugih ljudi... v državi, ki je v stanju vsakršne napetosti in permanentne krize že več kot četrt stoletja, napoveduje pa se ji spomladi nova/stara, migrantska, ki se še posebej lahko spremeni v katastrofo nepredstavljivih razsežnosti, ne da bi kdo dodatno postal predvojničen in oborožen?

In kdo bi takrat, tukaj nikoli več, sploh bil varen?! In v kaj? Tukaj policiste ubijajo tako, da morilca nikoli ne odkrijejo, kaj šele aretirajo; tukaj otroke ubijajo in pravijo, da vsi vedo, kdo jih je ubil, a nihče si ne upa povedati; tukaj branitelje sodijo kot vojne zločince, obsojene vojne zločince pa izpustijo v prijateljski Srbijo in Hrvaško na počitnice, s katerih se nikoli ne vrnejo...

In, na koncu – čeprav bi moralo biti na začetku – kje in kako potegniti debelo črto med opozarjanjem, da ni dobro tisto, kar ni dobro, in zelo verjetno nevarnostjo, da te razglasijo za prizivatelja novega genocida, odklonilca pravice do obrambe... ogroževalca katerega koli „svetega zaklonišča, za katerim se ljudje skrivajo, odpirajoč vse več prostora za človeško zlo. Človek si vedno izmisli razlog izven sebe, da bi se osvobodil odgovornosti in krivde. To je spodbuda za skupno neodgovornost. Težko človeštvu, dokler je tako...“ (Selimović, Tvrđava)

Mar nam ni dovolj, da je politika v BiH – celo v resničnostnem šovu – samo cirkus? Mar nam ni dovolj, da se o vsakem srečanju dveh ali treh politikov razpravlja, kot da gre za *ne vem kakšen* zgodovinski sestanek? Mar nam ni dovolj, da o pisateljih, slikarjih, znanstvenikih... govorimo šele, ko umrejo, politiki pa so v središču javne pozornosti, popolnoma zaščiteni pred kakršno koli javno odgovornostjo, kakršno koli neumnost izvalijo iz svojih bednih in patetičnih umov?

Iskanje odgovorov na (vsa) zgornja vprašanja bi, vem, spominjalo na ugotavljanje, kaj je starejše, kokoš ali jajce?

Verjamem (v) Boga, zato že dolgo samo dvigujem ramena, prepričan, da je vse, tudi naše vladarje, ustvaril Bog... kako in zakaj, nimam pojma. Kakor smo si zaslužili.

No, ko smo se že spomnili Boga in vladarjev... Ko je Timur Lenk osvojil pokrajino Nasrudin Hodže, je poklical Nasrudina, kot najmodrejšega moža v vasi, k sebi in ga vprašal:

- Nasrudin-efendija, vi gotovo veste, da so mnogi slavni vojskovodje ljudje klicali: „Bog mili“, „Od Boga hvaljeni“, „od Boga darovani“ in podobno... Kaj mislite, kako bi mene klicali?

- Vas bi zagotovo klicali „Bog nas reši“!

Naše bi v tem kontekstu lahko klicali „Ne daj Bog nikomur“.

No, na koncu tega razmišljanja nekaj, kar mi je padlo na pamet. Ne vem, kdo bi obiskoval to predvojaško... ker tukaj komajda najdemo moškega... tako med množico, ki molči z zamašenimi ušesi, kot med tistimi, ki se z vso močjo trudijo voditi državo. Ker še nisem slišal, da bi se pojavil kdo, eden, ki mu njegova funkcija, mesto in plača niso dražji od države, naroda, države, da bi stisnil petel in rekel: „To ni dobro, predsednik...“, „Nimate prav, predsednik...“, „Zakaj ne lovite ribe... gospod predsednik? Zgleda velika norost, kar tudi je, a postane največja strast. In brani človeka pred njegovimi norostmi. Svet se lahko ruši, vi pa boste, nepremični, strmeli v vodo. Največja modrost v življenju je, da človek najde pravo norost. Če bi bila oblast pametna, bi ukazala vsem: ne puško, ampak trnek v roke, pa na reko, loviti ribe! Ne bi bilo uporov ali neredov.

Pravim vam: lovite ribe... gospod predsednik!“