Lov na državljane Turske v Črni Gori: Vprašanja brez odgovorov, varnostni škandal in državna sramota

Piše: Nevena Kovačević

O ksenofobičnih izbruhih, usmerjenih proti državljanom Turske, ki bivajo v Črni Gori, se je pisalo na vseh straneh. Od trenutka, ko je bilo ugotovljeno, da je gnili varnostni sektor ponovno odpovedal, in da so povzročitelji napada z nožem na mladeniča iz Podgorice pravzaprav azerbajdžanski državljani, se ulični nacifašistični protesti poskušajo predstaviti kot protimigrantska kriza. Kljub temu ne bo tako, vsaj gledano iz politološkega zornega kota.

Duh iz steklenice je bil izpuščen, ko je beograjski avtokrat Aleksandar Vučić plasiral propagandni narativ o turškem oboroževanju Kosova in konceptu neoosmanizacije, z jasnim ciljem razplamtevanja razgretih balkanskih političnih strasti. S pomočjo posredniških tehnologij je to storil praktično neopazno.

Zato je trditev, da človek, ki tako veliko ve, kot mu je nekoč na sejmu vina rekel nemočni črnogorski predsednik, ni seznanjen s tem, kaj se dogaja v Črni Gori, premišljeno izrečena laž.

Možnost, da je radikalskemu pionirju, ki nadzoruje tukajšnjo oblast, ušla praktična realizacija ideje, ki jo je sam pustil, da je kot prava politična bomba odjeknila v javnem prostoru, enaka trditvi, da je zemlja ploščata. Še posebej, če vemo, da je mučen teden za nami produkt prav zlonamernih in usklajenih dezinformacijskih vplivov.

In kako to vemo? No, tako, da je najprej nekdanji vodja nekdanjega DF-ja Nebojša Medojević sporočil napačne podatke, da so Črno Goro preplavili turški državljani, katerih je trenutno sto tisoč, ter da sledi neoosmanizacija balkanskega prostora. To ste, v celofanski obliki, zgoraj že prebrali.

Medojevićev spin postane tablična senzacija, idealna za medijski linč, tako posredniških portalov, kot medijev v službi srbskih in črnogorskih oblasti. Bistvo linča je identično – prestrašiti javnost in prebuditi, se je zdelo, zadremale frustracije iz devetdesetih.

Nizali so se hujskaški spisi, nato pa je na vrsto prišel Vučićev glavni emisar

- Milan Knežević. V soboto zvečer, torej večer pred eskalacijo ksenofobičnega divjanja v podgoriškem naselju Zabjelo, Knežević v enem TV gostovanju ponovi, da Turčija gradi tovarno streliva na Kosovu, in zatrdi, da je Erdogan obljubil, da bo sto milijonov Turkov branilo Črno Goro in BiH pred Srbijo, s tem pa implicira, da je prav to razlog priseljevanja med sto deset in sto dvajset tisoč turških državljanov v Črno Goro.

Večer kasneje je drhal, ki ji je večinoma poveljevala navijaška huligana, začela sejati strah med turške državljane. Napisala sem nekje, da verjamem, in za tem stojim, da povod ni bil ranitev mladeniča iz Podgorice, oziroma incident, ki se je zgodil večer prej na Zabjelu – incident, ki ga je policija prešutela, s tem pa dala krila poletnim fašistom in medijski domišljiji, da se je zgodil poskus težkega umora.

Minister za notranje zadeve, Danilo Šaranović, v maniri Demokratov, se je pojavil na Zabjelu, da bi naredil marketinško fotosesijo. Šele takrat smo slišali tisto, kar je MUP očitno tedne namerno prešepetal – da je turških državljanov v Črni Gori le 13 tisoč petsto. Čeprav je minister domnevno poskušal umiriti napetosti, fotografija Turkov, stisnjenih ob zid, kot v najhujših vojnih časih, ki jo je objavil, nato pa izbrisal poslanec iste stranke Boris Bogdanović, kaže, da so se voditelji varnostnega sektorja, ki ga vodijo prav Demokrati, vendarle malo igrali, in zdi se, da so se preigrali vojne.

Policija je lovila Turke, kar je spodbujalo dodatno radikalizacijo že tako dovolj nevarne razplamtele atmosfere preganjanja in verske ter nacionalne nestrpnosti. Namesto objektivnega poročanja, so isti mediji, ki so z uvoženim narativom in hujskanjem s političnih naslovov privedli huligane na ulice, postali središče sovražnega govora in brez dvoma, PR centrale za izvajanje zlonamernih akcij.

Tako je bil oblikovan protiturški javni diskurz, ki je privedel do protestnih shodov, s katerih je drhal s fantomkami, baklami in palicami vzklikala najbolj grozljive parole „Ubij Turčina, Turki po mestu ne bodo hodili, Turki ven, Ne bomo migrantov“. Da je bila huliganska skupina politično instruirana, je jasen pokazatelj prisotnost funkcionarjev vladajočih strank na fašističnih shodih. Čeprav gre za javnosti manj znane politike, se stranke od njihovega druženja s kapucarji niso ogradile. Kot piše RSE, gre za funkcionarje Nove srbske demokracije Andrije Mandića, Gorana Milića in Zorana Ušćumlića, ter funkcionarja Združene Črne Gore, ki ni del državne, ampak podgoriške oblasti, Milivoja Brkovića, znanega kot Brdža.

In Brdža se najbolje spomnimo po tem, da je za govornico lokalnega parlamenta prosjačil, da bi v Podgorici postavili spomenik četniku Blagoju Jovoviću, da mu ne bi bilo treba hoditi v Beograd, da se tam klanja stricu Draži. Pametnim dovolj.

Dneve so v več mestih demolirali objekte in zažigali premoženje v lasti turških državljanov. Manjkale so le fanfare za uradno potrditev groze.

In da ne gre za protimigrantsko krizo, ampak islamofobno politiko, ki jo je s svojim molkom podprla oblast, so pokazale grožnje po življenju, naslovljene na gospoda Rifata Fejzića, ki jih je prijavila Islamska skupnost v Črni Gori.

Desničarska in ekstremistična oblast je na ulici izrazila svoje ideološke nagibe, ki ne poosebljajo državljanske, ampak ksenofobične in fašistične obraze Črne Gore – tiste iz začetka najtemnejšega obdobja devetdesetih. Tiste, zaradi katerih je dostojanstvena Črna Gora še danes sram. Kot državljanka, intelektualka in predstavnica dostojanstvene Črne Gore, in želim verjeti, da nas je takšnih veliko, čutim sram in prezir do ksenofobičnih in nacifašističnih prizorov in vseh tistih, ki so v tem linču sodelovali posredno ali neposredno.

Da je varnostni sektor v popolnem razpadu, pričamo iz dneva v dan. Vendar, določitev pripora za dva tuja državljana, samo na podlagi izjav prič, nato pa njihova izpustitev, ker so posnetki varnostnih kamer potrdili tisto, česar so se v obrambi kategorično držali – da so bili omenjenega večera doma, je vendarle svojevrsten, milo rečeno, varnostni škandal, zaradi katerega bi v demokratičnih državah celotna vlada, vsaj iz moralnih razlogov, morala pasti.

Toda – spet ponavljam tisto, kar sem že nekje napisala, niti nismo mi Slovenija, niti naša oblast ni demokratična, ampak klerodesničarska, zato ne more pokazati niti minimuma moralne, kaj šele državniške odgovornosti. Šele v soboto zjutraj so azerbajdžanski državljani, ki so, po navedbah policije, sodelovali v incidentu, ujeti pri poskusu bega. Ostali akterji še niso locirani, niti javnost ni seznanjena z vsemi podrobnostmi incidenta na Zabjelu.

Premier Milojko Spajić je ekspresno ukinil brezvizni režim za državljane Turske in s tem, povzročil potencialen povraten odgovor, kar je sinoči potrdil tudi turški veleposlanik v Črni Gori. Čeprav je na seji parlamenta, posvečeni premierovi uri, kot prava politično razklana osebnost, svoj lastni ukrep imenoval ekonomsko samomorstvo, niti z besedo, niti s črko ni obsodil nasilja in ekstremizma, čigar prelivanja na ulice, v odnosu do pripadnikov različnih narodov, nenehno povzroča vladajoča klika.

Nedavni prekinitev predvajanja filma Roda, albanskega režiserja, prav tako na Zabjelu, je le eden izmed vrsto takšnih primerov. Vrhunec Spajićevega cinizma je vendarle stavek, da je varnostni sektor v preteklih dneh zaščitil pripadnike vseh ver, narodov in identitet. Vas zgornja dešavanja ne govorijo drugače, ali pa premier zavrača izstop iz svojega vzporednega ekonomskega univerzuma, toda celo njega je uspel narušiti, saj je ogromna škoda, povzročena z odpovedjo prihodov gostov iz Turske, za črnogorsko gospodarstvo in turizem že zdaj očitna, in velja omeniti tudi investicijske posledice, saj je Turčija investitor z največjimi vlaganji v Črni Gori.

Vemo, da premier ne mara podeželskih – identitetnih tem, toda ta očitno mestni problem je hitro rešil v korist arhitektov srbskega sveta in gazde Mandića. Toda nenehno pozablja ključno stvar, ki izhaja iz Ustava, dokumenta, s katerim se, kot tudi s svojim lastnim ekspozejem, očitno ni pretirano ukvarjal. Ker človek preprosto ne mara brati – drugega razlage ni. Lepo nam je rekel, naj ga pustimo, da dela, in da on ne govori z obsodbami, ampak z rezultati. No, ko smo že pri teh, zelo otipljivih rezultatih – da parafraziramo Ustav – vlada vodi zunanjo in notranjo politiko Črne Gore.

V prevodu, premier je odgovoren za delo vseh resorjev, vključno z varnostnim sektorjem, čigar ponižujoče ravnanje do državljanov Turske je tudi sam pospešil. Kripto kockar je dejansko najbolj odgovoren za ta proticivilizacijski in varnostni zlom.

In seveda, spet nikomur ne bo niti na pamet padlo, da bi morebiti razmislil o odstopih. Nasprotno. Predsednik skupščine, Andrija Mandić, je včeraj dejal, da so se podobni neredi dogajali tudi na ulicah evropskih mest, in da takšna dešavanja ali ravnanja izgrednikov ne morejo destabilizirati Črne Gore. In zdaj bi morali po Mandićevi logiki slediti tistemu znanemu pregovoru „Mir, mir, mir, nihče ni kriv“. Vaja je uspela, policija pa bo, kot to samo oni znajo, spretno vse zatajila in čez nekaj dni ne bomo ničesar več pomnili. Res je, črnogorska javnost je nagnjena k kratkemu spominu, toda nisem prepričana, da se bodo Mandićeve želje uresničile.

Poleg tega je vodja Bošnjaške stranke in minister za zunanje zadeve napovedal, da bodo s pomočjo vseh institucionalnih mehanizmov razkrinkali, kdo je poskušal destabilizirati Črno Goro in upočasniti njeno pot proti EU. Morda je Mandić, kot to počne s PES-om, z manevrom z namenom ovreči Ibrahimovićevo izhitreno trditev, poskušal disciplinirati tudi BS, za kar ni potrebe, saj jih nič ne more prisiliti, da zapustijo svoje fotelje.

Ibrahimović je le potrdil tisto, kar vsi vemo – propagandna hajka je bila naročena od zunaj. Le imena in priimka naročnika, ki ga prav tako vsi poznamo, ni izgovoril, ker te ravni poguma vendarle ne premore, temveč je to napisal z namenom omamljanja volivcev, ali vračanja izgubljene politične podpore. Torej, neskladje Ibrahimovićevih in Mandićevih trditev je precej prozorno, saj vsi z malo zdrave pameti odlično razumemo, komu ni v interesu vstop Črne Gore v EU, in hkrati, komu je v interesu poslabšanje odnosov z zvezo NATO, med katerimi je Turčija ena najpomembnejših.

Na koncu – ostajajo nam vprašanja brez odgovorov, ki jih verjetno ne bomo dobili.

Zakaj je policija prešutela incident na Zabjelu? Kako je mogoče, da dejanski akterji še niso znani? Zakaj se policija, namesto postrojavanja in aretacije nedolžnih ljudi, ni ukvarjala z lociranjem krivcev? Zakaj je direktor uprave policije šele po zadnjem ksenofobičnem shodu sporočil, da je mladenič utrpel lažje telesne poškodbe? Bosta, in zakaj ne, kdo odgovarjal za varnostni škandal? Bova, in kdaj, dobila informacije, ali so bili huligani, ki so vzklikali ksenofobične parole, odkrite in procesuirani? Bojim se, da ne, saj so njihove bakle in palice odraz sile, ki bi ji oblast rada pribegla, toda njihove fotelje so ji vendarle ljubše.

Zaključek – dokler se ne soočimo s svojo preteklostjo, od česar smo na žalost daleč, nimamo poti nikamor. To bi moralo biti jasno tudi Evropi, ki si za vsako ceno želi, da bi nas naredila za del te skupnosti. Inzistiranje na vstopu države, ki jo vodi desničarska oblast, je globoko napačna politika, saj Evropa, ne glede na to, kako zelo bi si to želela, ne more iz ekstremistov narediti zahodnjakov. Evropski skupnosti je potrebna dostojanstvena, državljanska in antifašistična Črna Gora, ne pa vrednostno in civilizacijsko obglavljena država.

Na ohlapno imigracijsko politiko in potencialno skrivanje oseb s kriminalnimi dosjeji v Črni Gori nas je nedavno opozorila prav Turčija, katere državljani so preživeli linč, zaradi katerega do danes niso, niti ne bodo, očitno, dobili vsaj opravičila ključnih akterjev oblasti. Premier in ministrstvo za zunanje zadeve sta s škandaloznim ravnanjem varnostnega sektorja globoko kompromitirala državni ugled, narušila njeno kredibilnost in ugled. In s takšno oblastjo, ki bi, če bi imela obraza in brez sodbe javnosti morala utrpeti posledice in priznati odgovornost za sumljiva dejanja in prirejeno sramoto, ni demokratičnega dozorevanja.

Zaključna lekcija – da vzroki v veliki meri ne ležijo v nas samih, niti ena oblast, ne glede na to, kdo jo sestavlja, se ne bi mogla tako poigravati ne z našimi, ne s življenji gostov, ki so bili žrtve preganjanja samo zato, ker so del enega naroda, čeprav bi morali imeti enakopraven obravnavo, saj s svojim življenjem in delom prispevajo k napredku te države. Nismo se soočili s preteklostjo in ne bomo kmalu. Devetdeseta so, na žalost, bolj živa kot kdajkoli, kar je plodno tle za povzročanje prav takšnih kriz, z manipulativnimi in dezinformacijskimi kanali.