Lobotomija

Še vedno nisem prepričan, ali je uničevanje vsega, kar je bilo vsaj malo dobro v Bosni in Hercegovini – od izobraževanja do zdravstva – rezultat premišljene in sistemsko sponzorirane prakse ali pa je del
nekontrolirane stihije, ki so ji botrovali sorodniki in strankarski podobniki?! Če je del sistemske kampanje, potem to posebej potrjuje najbolj črne misli o vzrokih in naravi razpada Jugoslavije...

No, če je del stihije, potem je realno vprašati: Zakaj je nihče doslej ni niti poskušal ustaviti? In kaj je tako pomembnejšega od dobrega izobraževanja, pravosodja, zdravstva in resnice o njih, da se vsi nacionalisti dvignejo v preprečevanje govorjenja o resnici?

Kaj je tako narobe pri nacionalistih, da nobena poteza, ki jo naredijo, ne vodi k ničemur dobremu... To enako velja na ravni posameznika kot na ravni splošnega... na vseh ravneh, v vseh sferah, v vseh domenah namesto miru prinašajo nemir, namesto reda prinašajo nered. Vojna, privatizacija, tranzicija, administracija, birokracija... Zdi se, da se ta antisistem počasi kruši... Tisto, kar ni niti izgledalo kot politično preigravanje, se je nadaljevalo kot vsem znana zgodba z notarskimi pogodbami za „izbrane“ poslance in nezanimivo poročilo o "lastništvu" nad mandati in ljudmi. Vse to posebej in skupaj so le prve drobtine, ki so padle z mize, na kateri se deli „torta“ oblasti. Pričakovati je, da bo kmalu drobtin toliko, da bo vsak korak okoli mize predstavljal potencialno nevarnost spotike. Vendar nevarnost preži le na tiste, ki že niso spotaknjeni. 

Čeprav, petindvajset let gaženja po bosanskem blatu težko da je koga pustilo pri zdravi pameti. Kajti, če bi šlo za normalne ljudi, bi bilo obravnavanje dela katerega koli segmenta te družbe priložnost,
možnost celo, pohvala uspešnosti dela skupine ljudi, ki so do takrat živeli brez imena in priimka, brez javne slave in priznanja, predanim in posvečenim strokovnjakom, ki so večji del svojih življenj preživeli nad knjigo in v ozkem krogu učiteljev in mentorjev. Bila bi to priložnost, da se v parlamentu pomembnega dela države omenijo imena, opozori na dosežke in rezultate, nagradijo najzaslužnejši, zaprosi za pomoč pri nabavi še novejše tehnologije, odobrijo nekatera, če ne pomembna sredstva za izboljšanje dela in na koncu, ob skromni zakuski ali sprejemu izmenja nekaj neformalnih, manj vljudnostnih, a bolj besed, polnih hvaležnosti za dotedanje dobro delo in spodbude za boljše delo v prihodnosti... zavedajoč se, da bomo prej ali slej vsi postali uporabniki njihovih storitev.

Če bi bilo vsaj malo resnice v vseh doslej izrečenih trditvah o uspešnosti uprave, zakonitosti imenovanj, legaliteti in legitimiteti imenovanih in postavljenih, bi bilo obravnavanje dela katere koli ustanove sprejeto z olajšanjem, z veseljem, z upanjem, da bo uradna institucija potrdila to resnico... Namesto tega se ugotavljanje resnice tukaj dojema kot grožnja, nevarnost, žalitev, blatitev ugleda in
dela živih in mrtvih, obračun med „rdečimi“ in „zelenimi“, ogrožanje vitalnega nacionalnega interesa, poziv k rušenju oblasti...

Vse bi bilo lažje, če bi tukaj šlo za resnico pravzaprav, če bi bilo tukaj kaj utemeljenega v resnici. Ali vsaj, medicini... Če bi šlo za resnico ali vsaj, medicini, bi bil vitalni interes vedno pred nacionalnim. Vendar
tukaj ni niti kančka spodobnosti, kaj šele resnice. Normalno je to v državi, ki jo vodijo samopromovirani voditelji brez kakršnih koli hvalevrednih, kaj šele vodstvenih lastnosti, politiki brez kakršnih koli, kaj šele spoštovanja vrednih biografij, zastopniki in poslanci, v kateri odhod v bolnišnico ni stvar bolečine in zdravila, obolenja in zdravljenja, ozdravitve in kakovostnejšega življenja, ampak – kot je nekdo rekel – vprašanje politične odločitve... Še več, vprašanje življenja in smrti, o katerem odločajo nepovabljeni in nevredni.

Jasno je, da kot taki ne mislijo, da bodo oni, kaj šele njihovi otroci, kdaj zboleli, in tudi če zbolijo, so prepričani, da jim enomandatna plača pol milijona ali 770.000 mark lahko zagotovi zdravljenje v najboljših medicinskih centrih sveta, v katerih ne vladajo konstitutivni narodi in v katerih ljudi zdravijo zdravniki, ne pa Bošnjaki, Srbi, Hrvati, muslimani, pravoslavci, katoliki... karkoli, tisti, ki jim je na prvem mestu dobrobit in zdravje pacienta, ne pa mir v hiši...

No, kaj pa če jih v nekem od teh svetovnih centrov pričaka kakšen od zdravnikov, nekoč odpuščenih iz KCUS-a?