LJUPKO MIŠELJIĆ Sovraževanje kot moralni nauk pravilnih

Piše: Ljupko Mišeljić

---

„Tuzla ni gej. Tuzla so moški, ki imajo radi ženske, in ženske, ki imajo radi moške. Ti niso pravi Tuzlani. Vsi ti so prišli z brda... – s posmehom pravi eden od zbranih, ki so prišli protestirat proti queer festivalu Merlinka. „Petdeset let, sedemdeset povprečnega življenja na tem svetu je nič v primerjavi s tem, kar je vzvišeni Alah določil kot kazen ali kot nagrado“ – pravi drugi nekaj trenutkov pred tem, ko vzklikne tekbir. Na opozorilo policijskega poveljnika, naj se razidejo, ker niso prijavili javnega zbora, eden izmed njih z transparentom pravi: „Nismo se mi zbrali, mi smo prišli pogledat film“. Kaj naj človek reče na to, ko vidi transparente, če ne ve, da so zbor napovedali tudi na Facebooku? 

Laž, izkoriščanje in nasilje

Skupina, ki je prišla protestirat proti queer festivalu, namreč sploh ni naklonjena dialogu. Ne kaž motivacije, da bi iskali resnico o sebi, mislijo, da je nepopolna, z dialogom ne želijo ustvariti nove vrednosti, ne kažjo, da jim je drugačen od njih potreben, da bi sebe artikulirali. S te strani nam preostane le zaključek, da je festival Merlinka le meta napada in le v tem kontekstu razlog za zbor.

Odgovor, ki ga je dobil policijski poveljnik, je mogoče označiti kot neresnično trditev, izrečeno v afektu moči, ali kot trivialno laž. V tem primeru moramo upoštevati, da sta brezpogojna posledica laži izkoriščanje in nasilje. O posamezniku in državi je Bela Hamvaš to opisal takole: „Dejstvo preobrazbe v sistem laži pomeni, da tisti, ki se je oglašal, tega ni več jemal resno, ampak je vse izkoristil za zavajanje sveta in si iz tega ustvaril temelj za sistem oblasti.“ Če predpostavimo, da je ta nastop le manifestacija neke iluzije, ne moremo, da ne bi pokazali s prstom na bedo, ki se je skrila za to religiozno urejeno simulacijo resničnosti. To bedo je Karl Marx imenoval profana eksistenca zablode, ko je pisal takole: „človek, ki je v fantastčni resničnosti neba, kjer je iskal nadčloveka, našel le odraz samega sebe, ne bo več rad iskal le privid samega sebe, le nečloveka tam, kjer išče in mora iskati svojo resnično zbiljnost“. 

Ako zanemarimo to podrobnost, ki si jo je na YouTube ogledalo že okoli sedemsto ljudi, ne bomo nič dlje od položaja, v katerem moramo razložiti in pojasniti diskurz kletve, ki ga vodijo zbrani. Kot trdi eden izmed njih, protestirajo iz strahu, da bi jih Bog lahko združil s srcem tistih, ki so prišli na Merlinko, „kar jim vsekakor ne gre v prid“.

Zakaj je tekbir pomemben?    

Vsi muslimani so na enakomerni razdalji od Boga. Tega ne morejo oporekati č,er inčel tisti, ki vztrajajo pri razliki med visokim islamom učenjakov in nizkim islamom ljudstva. „Ne obstaja kanoniziran, temveč le božanski zakon, ki se dejansko obrača skupnosti vernikov, ne pa članstvu ali organizaciji specializirane agenture. S tem je božstvo odvzela skupnosti možnost predpisovanja zakonov; to dejstvo ima daljnosežne posledice za življenje muslimanov“ – je napisal Ernest Gellner v delu „Postmodernizem, razum in religija“.

Nepostojanje formalnega klera oziroma sakramentalnega statusa, s katerim bi bil pridigar ali vodja rituala ločen od laika v islamu, priča o tem teološkem egalitarizmu. In čeprav je prerok vse opremil s končanim, stalnim in veljavnim modelom za izgradnjo skupnosti, je želja po statusu in prevladi, ki črpa privilegije prerokove hiše, motivirala mnoge skupine muslimanov, da so s političnimi metodami (p)osvojili legitimnost božanskega sporočila. 

Različni načini črpanja legitimnosti v islamu so predstavljeni kot tri vseprisotne in znane struje, vendar je vztrajanje pri nepopustljivosti določenih religijskih resnic v tradicijo islama uvrstilo obnovitvene gibe in njihov fundamentalistični položaj. „Fundamentalizem zavrača prepričanje tolerantnega vernika sodobnih nazorov, da je vera nekaj veliko milejšega, nekaj veliko manj izključnega, navsezadnje nekaj manj zahtevnega in veliko bolj prilagodljivega; navsezadnje, nekaj uskladljivega z vsemi drugimi verami, celo ali zlasti - z neverami. Tak modernizem oropa doktrino in njeno oznanjenje vsake zahtevnosti, izzivnosti in vztrajnosti“ – piše Gellner.
Zdaj, ko je jasen ali vsaj deloma razumljiv ta položaj, vemo, od kod transparenti, vzkliki, dobacivanja in kletve, vidimo jasen odnos moči, bolje razumemo, od kod prihajajo laž, zavajanje in kletve. Teško je dokazati, da to niso posledice interpretacije besedila, ki vsebuje božanska sporočila, tako kot je teško oporekati, da za to skupino obstaja smisel zunaj omenjenega besedila. Najtežje je pravzaprav najti katerokoli takšno besedilo, v katerem je jasno in nedvoumno objavljeno hujskanje, sovražstvo in diskriminacija, ker to od tebe zahteva tvoja religija. Na ta argument morda ne bi posegel nihč iz tožilastva, vendar to ne pomeni, da tukaj ni primera. Če celo sprejmemo tezo, da je vera organizirano izpovedovanje jasnih in nedvoumnih resnic, to ni razlog, da bi katerikoli tožilec odstopil od jasnega in nedoumnega primera, kot je ta: govor mržnj, ne religije. To bi zelo lahko ugotovil vsak, ki pogleda video tega protesta. Oprostite, če sem nekoliko objektiven, vendar naslova tega videa ne želim posredovati, saj menim, da lahko od njega korist in interes imata tožilec ali tožilka in tisti, ki ga je objavil. Vprašanje je le, kdo izmed navedenih je bolj zahteven, izzivalen in vztrajen pri nalogi, da vzpostavi resnico tega sveta.