LJILJANI 17. STOLETJA Bosanska mošeja v Bagdadu

Piše: Hamza Ridžal (Pot po svili)

Prvi mrak se razprostrl nad prostranim bagdadskim nebom. Po ulici El-Mutenebbi sem stopal vzburjeno, kot žejen popotnik, ki ve, da oaza ni daleč. Vedel sem, da me le pol kilometra loči od stavbe, ki je dolgo vžigala mojo domišljijo, bolj vročo od tega iraškega dne. Iz prostrane ulice Rešid smo zavili v ozke bagdadske uličice, o katerih davni slavi molčijo globoke sence prašnih zidov. Z vsakim korakom skozi naselje Džumhurijja je raslo tudi vznemirjenje, da sem končno tukaj.



Po izkušnji iz leta 2023, ko smo iraški vizum plačali 2.000 dolarjev in ga nismo dobili, sem se bal, da morda nikoli ne bom obiskal stavbe, od katere me zdaj loči le sto metrov. Vendar se ni kazala na obzorju. Visoki glineni zidovi, skozi katerih vrhove se je videl le košček mezopotamskega neba, so jo zakrili pred mojim pogledom. In potem sem, skoraj poskakujoč, pokukal izza križišča. Iz puščavske sivine bagdadskih uličic, skrivajoč se v gosti krošnji, je pokukal zelen nasmeh munare, ki sem jo tako dolgo gledal le na slikah.

Ah, končno! To mošejo z medreso je leta 1673 zgradil Bošnjak, Husein-paša Šarić, Stočanin! Prav tukaj, v starem jedru glavnega mesta vesolja! Hitro sem prišel do mošejskih vrat, da vidim, ali je na njih sled domovine. In res, ni ga bilo težko najti. Od daleč sem videl priljubljene bosanske cvetove, osem lilijanov, ki ponosno krasijo prastara mošejska vrata – hvala Bogu, originalna vrata iz leta 1673! In tukaj, na koncu sveta, na vakufu enega Bošnjaka, so nas pozdravili naši simboli.



Na moje neizmerno veselje so bila vrata priprta. Z Ahmedom in Hazimom sem vstopil ponižno, želeč si ogledati to poslopje in narediti fotografije. Želel sem svojemu narodu in deželi vrniti to mošejo in zgodbo o bosanskem upravitelju slavnega mesta Bagdad – legendo, izgubljeno v meglicah časa. Toda komaj smo stopili na dvorišče, je nekdo zakričal na nas. Neznani Arabec je grozil s prstom in zahteval, naj kamero vrnem v nahrbtnik.

Najprej sem pomislil, kako smo trije močnejši od njega samega. Že sem si zamišljal scenarij, v katerem ga Ahmed drži podrtega, medtem ko mu Hazim prepeva Ringe ringe raja, jaz pa delam fotografije. Toda pomislil sem, da bi bilo prej, pa naj bo ta slika še tako mamljiva, treba dati priložnost diplomaciji.

Iz pogovora smo izvedeli, da je ta človek pravzaprav imam mošeje. Ime mu je Muhammed Mehdi. Ko smo mu povedali, zakaj smo tukaj, in poudarili, da je to mošejo zgradil naš prednik, se je navdušil in rekel, naj delamo, kar hočemo.

Na žalost je mošeja Husein-paše Šarića porušena do te mere, da danes stojijo le še munara, mihrab in nekaj zidov ter vhodna vrata iz časa gradnje. Kot na stećcih so lilijani ostali, kljubujoč opustošenju. Mošejska kupola se je zaradi zanemarjanja in nepravočasne obnove podrla. Nekatere sobe za samo mošejo, ki so ostale, so se uporabljale kot internat za učence medrese in jih je še vedno mogoče prepoznati.

Površina v pritličju, ki je bila nekoč uporabljena kot poletna musalla, je prilagojena za opravljanje molitve. Naredili smo fotografije, nato pa smo se povzpeli na streho medrese, v kateri že celo stoletje ni učencev. Ko sem stopil ven, da bi obšel mošejo in naredil boljšo fotografijo munare, so ulice preplavili akšamski ezani z bagdadskih munar. Med njimi sem slišal znan glas. Počakaj, je mogoče?

Da, to je Hazimov ezan! Spet sem vstopil, da bi užil v tem trenutku ... Najboljši bosanski bralec ezana, ki ga poznam, okuje v eni bosanski mošeji na koncu sveta! Zdelo se mi je, da so se tudi tisti lilijani na vratih za trenutek zravnali. Hazim je vodil tudi molitev, nato pa smo sedli in se pogovorili. Poklical sem tudi Ahmeda Šarića, da nam pomaga z arabskim jezikom, da ne bi kakšne informacije napačno prevedli. Muhammed Mehdi nam je povedal, da je tukaj imam od leta 2013 in da opravlja vsako molitev razen sabaha, ker živi daleč. Vse to počne brez plačila. Ko je to rekel, me je Ahmed Šarić prosil, naj v njegovem imenu dam nekaj denarja temu človeku, ko bomo odhajali, kar smo tudi storili. Verjetno je dobil solidno mesečno plačo.

Nekoč v petdesetih letih 20. stoletja je bil ta del Bagdada poplavljen in večina prebivalcev je za vedno zapustila okrožje. Zaradi tega je bilo na akšamu razen nas in imama le še en človek. Muhammed Mehdi pravi, da ga maloštevilnost džemata ne moti. Služenje tej mošeji ima za svoj hizmet islamu. Mi pa dodajamo: in Bosni, daljni deželi, katere lilijani še vedno krasijo Bagdad – mesto tisočerih svetov.