Poletni čas in politična nesloga EU: Kako manjše težave razkrivajo večje slabosti

(Patria) - Poletni čas se začne v nedeljo, 30. marca, ko uro premaknemo eno uro naprej. Ob 2. uri bomo uro premaknili eno uro naprej, na 3. uro, s čimer bomo izgubili uro spanca.

Morda se zdi malenkost, vendar premikanje ure ima številne posledice – od vpliva na naše zdravje in dobro počutje do sprememb v prometu in celo poslovanju.

Leta 2025 bomo uro premikali, kot doslej, dvakrat:

Poletni čas: nedelja, 30. marec 2025, ob 2. uri bomo uro premaknili eno uro naprej, na 3. uro.

Zimski čas: Nedelja, 26. oktober 2025, ob 3. uri bomo uro premaknili eno uro nazaj, na 2. uro zjutraj. Takrat bomo dobili uro spanca.

Idejo za »poletni« čas (zimski je naraven, usklajen s sončno potjo) je, sicer bolj v šali, predlagal ameriški filozof, pisatelj in izumitelj Benjamin Franklin že leta 1784. Nekateri so njegov predlog resno vzeli v obravnavo, zato so v začetku 20. stoletja obstajali predlogi vladam nekaterih držav, da uvedejo poletni čas.

Idejo sta prvi uresničili Nemčija in Avstro-Ogrska (v okviru nje tudi takratni prostor Hrvaške) med prvo svetovno vojno, od 1916. do 1918. leta. Sezonsko menjavanje zimskega in poletnega časa so prakticirali tudi v Kraljevini Jugoslaviji, nato pa tudi med Neodvisno državo Hrvaško. Po tem se na teh prostorih ni prakticiral vse do leta 1983. Od takrat do danes uro premikamo dvakrat letno – jeseni eno uro nazaj, spomladi pa eno uro naprej. V Evropski uniji je odločitev o tem veljavna od leta 1996.

Medtem je prehod na poletni čas precej sporen. Evropska unija je leta 2018 predlagala ukinitev te prakse, vendar dogovor med članicami še ni dosežen. V skladu z veljavno odločbo, objavljeno v Uradnem listu EU, bo uvedba poletnega časa trajala do leta 2026.

In prav pri tej »malenkosti« lahko vidimo, kako šibka je EU, celo pri notranjih vprašanjih. Zakaj bi potem pričakovali, da bo enotna pri Miloradu Dodiku.

Evropska unija se sooča z globokimi izzivi pri poskusu sprejemanja skupnih odločitev v zunanji politiki, primer Bosne in Hercegovine ter sankcije proti Miloradu Dodiku pa sta le eden od mnogih primerov njene politične nemoči.

Notranja nesoglasja med državami članicami, geopolitični pritiski in pomanjkanje skupne politične volje za izvajanje skupnih odločitev otežujejo Evropski uniji, da deluje kot koherenten politični subjekt na globalni sceni.

Brez globokih reform v procesu odločanja in ustvarjanja trdnejše politične unije je težko pričakovati, da bo EU lahko učinkovito odgovorila na nastajajoče izzive, še posebej na vprašanja, ki zahtevajo hitro in odločno ukrepanje, kot je primer BiH in sankcij proti Miloradu Dodiku.

(A.Čorbo-Zećo)