Vodja kosovske opozicije Albin Kurti za Patrijo: Srbski voditelji posnemajo Miloševića in Putina

Albin Kurti se je rodil leta 1975 v Prištini. Med Miloševićevim režimom je kot študent tri leta preživel v zaporih v Požarevcu in Lipljanu. Ima nepopustljivo in vedno izvirno stališče do političnih problemov Kosova. V intervjuju za bh. novinarsko agencijo Patria predstavlja skoraj identične dileme Bosne in Kosova pred novo agresivno politiko Srbije.

Natančno diagnosticira in zaznava srbsko politiko, ki povzroča politične krize v soseščini. Opazi se, da o problemih BiH govori temeljiteje in obsežneje kot večina bošnjaških politikov.

Ko pogledamo površno, se zdi, da je vaše življenje zaznamovano s 41 leti „viharjev in strel“. Nenehno ste v akciji, v sporu in preganjani, od zločinskega režima Miloševića do današnjih spopadov s stališči oblasti Republike Kosovo. Niste klasična opozicija. Čeprav ste v politiki, so vaše metode aktivne, učinkovite in prinašajo rezultate.

Gibanje „Vetëvendosje!“ (Samoopredelitev) verjame, da mora biti demokracija tako neposredna kot predstavniška, nikakor pa ne samo predstavniška. Ni dovolj, da se borimo samo na ulici ali samo v parlamentu. Potrebno je, da imamo neposredne akcije, in to je pravzaprav naša vokalnost kot gibanja, ki ni politična stranka. Naše metode ostajajo povsem politične in demokratične. Do današnjega dne gibanje „Vetëvendosje!“ (Samoopredelitev) ni poškodovalo nobenega državljana, ampak nasprotno, njeni aktivisti so bili aretirani, fizično maltretirani, celo ubiti s strani vladajočih režimov.

Nedavno ste izjavili, da je Milorad Dodik, predsednik entitete v BiH, boljši s Putinom kot z Vučićem in da se bo, če bo ustanovljena skupnost z večinskim srbskim prebivalstvom na Kosovu, takoj, metaforično rečeno, povezala s Putinom.

Skupnost z večinskimi srbskimi občinami bo imela pravico vzpostavljati diplomatske odnose z drugimi sestrinskimi skupnostmi, na primer, kot se pravi, s podobnimi entitetami v Republiki Srpski, Srbiji, Rusiji, Belorusiji. Vemo, da ima Milorad Dodik danes veliko boljše odnose s Putinom kot z Vučićem. Če bo skupnost z večinskim srbskim prebivalstvom zaživela na Kosovu, se bo takoj povezala s Putinom. Tega ne moremo dovoliti in smo pripravljeni preprečiti „po-bosnitev“ Kosova. Preden je bila ustvarjena Republika Srpska, je bila prvotno ustanovljena skupnost občin z večinskim srbskim prebivalstvom.

Dodik je že ponudil svoji materici Rusiji na razpolago Republiko Srpsko. Ali menite, da se je Putin že naselil v Bosni in Hercegovini. Nekateri pravijo, da je Rusija preko Dodika že zavzela letališče Mahovljane in da nima težav z „vstopom“ v Evropo.

Dolgoročno neuspešnost Bosne in Hercegovine najbolj dosledno hrani Rusija, proizvaja iz Republike Srpske balkansko različico Južne Osetije. Putin enkrat tedensko omenja Kosovo in ga primerja s Krimom. Ne presenečajmo se, če se na mejah entitete Republike Srpske nekega dne pojavijo „ruski mirovniki“.

Svoječasno ste rekli tudi, da želi Srbija biti Rusija na Balkanu, zato se tudi vsiljuje kot lokalna sila. Menite, da sta Kosovo in BiH izpostavljena neki vrsti mirnodopske agresije Beograda? Nekateri trdijo, da je ta vpliv najmočnejši preko obveščevalnega podzemlja. Kakšne razsežnosti lahko to po vašem mnenju doseže?

Razpad Sovjetske zveze je povzročil eno veliko hobotnico. Ruska federacija je glava te hobotnice, medtem ko so lovke te hobotnice Belorusija, vzhodna Ukrajina, Gagavzija, Pridnestrje, Kirgizija, Armenija, Južna Osetija in Abhazija.

Rušenje Jugoslavije je povzročilo majhno hobotnico, ali bolje rečeno, enega kvadripoda. V tem primeru je glava hobotnice Beograd, torej Srbija. Bruselj želi kvadripoda ločiti od hobotnice. Toda kvadripod vztraja pri svojih prizadevanjih in pravi Bruslju: če želite, da se distanciram od moje matere, mi pomagajte okrepiti svoje lovke na Balkanu.

V Bosni ima Srbija Republiko Srpsko, v Črni gori ima močne neofašistične in neokonservativne opozicijske strukture, na Kosovu ima njen severni del in enklave, ki jih vodijo državne strukture Srbije, medtem ko se v Makedoniji vpliv izvaja preko prosrbske vlade Nikole Gruevskega in Srbske pravoslavne cerkve.

Tisto, česar Srbiji ni uspelo hitro doseči med vojno, želi doseči počasi v miru. Mislim, da sta Vučić in Dačić dediščina Miloševića in Šešlja. In jaz ne vidim nobene razlike v njunih ciljih, vidim samo razliko v strategiji in metodi, ker so okoliščine drugačne. Sedanji cilj Srbije ni okupacija Kosova, ampak njegova „po-bosnitev“. Prav tako trenutno govorita, da ne želita delitve Bosne. Vučić je 9. januarja šel v Banja Luko in rekel, da ljubi Republiko Srpsko, ta dan pa je bil razglašen kot neustaven dan za Bosno. Mislim, da obstaja dvojno posnemanje – na eni strani Vučić posnema Miloševića, njegove velikosrbske ideje in cilje, na drugi strani pa se pojavlja posnemanje Putina v smislu satelitskih kvazi-držav v sosednjih državah. To dvojno posnemanje ne bo vodilo do dolgoročnega miru, varnosti in stabilnosti na Balkanu. Nasprotno.

Kako daleč je prišlo oblikovanje „skupnosti srbskih občin“? Kakšne bodo njene funkcije? Ali gre za avtonomijo v okviru Republike Kosovo. Glede na napovedi, ali gre za zvezno ali konfederalno konstrukcijo (svoječasno ste govorili, da bi to lahko bili tudi diplomatski odnosi z Rusijo, Srbijo, Republiko Srpsko itd.)? Ali je lahko to replika Republike Srpske?

Kot rezultat delovanja združene opozicije je bila predsednica Kosova Atifete Jahjaga prisiljena, da podpisani sporazum iz Bruslja posreduje Ustavnemu sodišču v oceno ustavnosti, med katero je bilo ugotovljeno, da je 23 členov sporazuma v nasprotju z Ustavo. Projekt „skupnosti“ je blokiran, vendar pa vlada še vedno poskuša obuditi ta projekt za vsako ceno. Skupnost bi, kot je navedeno v sporazumu, imela svojega predsednika, zastavo in simbole, popoln nadzor nad gospodarskim razvojem na lokalni ravni, urbanističnim in ruralnim načrtovanjem, zdravstvom, izobraževanjem, kulturo. ZSO bi imela vodjo administracije in izvršni odbor ter bi na nek način bila „mini vlada“ sedmih oseb. Bila bi povezava med medsebojnim povezovanjem občin, kjer živijo Srbi, in vertikalna povezava z Beogradom, „federalizacija“ Kosova na „kosovski“ in srbski entiteti, ne pozabimo pa, da Republika Kosovo ni priznana kot suverena država s strani Srbije!

Ko sta Milošević in Daytonski sporazum končno priznala Bosno in Hercegovino, so Srbi predstavljali tretjino prebivalstva v Bosni in dobili polovico Bosne. Tukaj Srbi na Kosovu predstavljajo le 6 odstotkov prebivalstva in se ne počutimo ogrožene s strani Srbov, vendar pa Beograd namerava preko skupnosti občin z večinskim srbskim prebivalstvom nadzorovati četrtino Kosova. S tem bo prišlo do še večje nefunkcionalnosti Kosova, s čimer se bo spremenilo v drugo Bosno in s tem, v perspektivi, poskušalo ustvariti ugodnejše možnosti za Srbijo.

Zakaj pristati na pogajanja o skupnosti srbskih občin? Mar ne bi Srbija morala najprej priznati Republiko Kosovo, šele nato pa bi se šlo na oblikovanje te skupnosti?

Doslej voden dialog s Srbijo ni predvideval nobenih pogojev za Srbijo, vendar pa se pogovarjajo o notranjih vprašanjih Kosova. Posledično izid ne more biti pravičen. Mi v principu nismo proti dialogu, ampak smo proti temu dialogu, ki Kosovo obravnava kot temo, Srbijo pa kot tistega, ki določa dnevni red te teme. Srbija mora izpolniti vrsto pogojev, preden bi se lahko kvalificirala za dialog z nami. In za nas, v takšnem stanju, v kakršnem smo se znašli, brez potrjene politične subjektivnosti in državne suverenosti, bo Srbija postajala vse slabša, situacija na Kosovu pa težja.

Z začetnimi izjavami so nam rekli, da se dialog vodi o tehničnih vprašanjih, nato pa se je izkazalo, da je politične narave. Nato so rekli, da bo izid tega priznanje Kosova s strani Srbije in mednarodnih organizacij. Vendar pa se vidi krepitev Srbije znotraj Kosova, Kosovo pa ni priznano s strani Srbije, niti ni članica ustreznih mednarodnih organizacij. Ne moremo imeti normalizacije, kaj šele sprave, brez medsebojnega priznavanja. Ta dialog ustvarja vtis normalizacije odnosov, vendar v resnici le poglablja antagonizme, segregacijo in etnične delitve znotraj Kosova.

Skupnost srbskih občin ni rezultat protestov Srbov na Kosovu. Vučić želi ZSO, nikoli ne vpraša za nobenega Srba s Kosova, kakšne probleme ima ta oseba, sploh ga ni briga za Srbe, skrbi ga samo njegova moč. Srbi na Kosovu sploh ne morejo imeti svojega mnenja. Beograd ne dovoli Srbom s Kosova, da se predstavljajo. Mi tukaj še nismo slišali mnenja Srbov. ZSO je projekt Beograda, ne Srbov s Kosova. In korumpirana oblast v Prištini je to sprejela. Moramo prenehati z zaprtim, diplomatskim dialogom v Bruslju, kjer gospa Mogherini pravi Vučiću in Mustafi – imate dogovor, zdaj pojdita in ga „predajta“ svojim narodom. Ne verjamem v to metodo od zgoraj navzdol po tej vertikali. Mislim, da se pravi dialog začne od spodaj navzgor. „Samoopredelitev“ predlaga socialni, odprt in demokratičen dialog z manjšinami, vključno s kosovskimi Srbi. To potrebujemo, ne dialog z Beogradom o notranjih vprašanjih Kosova.

Kosovo je nenormalna država in ima dva ključna problema za gradnjo stabilnih odnosov, to sta razdeljeno mesto Mitrovica in visoka stopnja brezposelnosti. Srbija ima prav tako velike probleme, ni se soočila s svojo preteklostjo, ne ve, kje se začnejo in kje končajo njene meje, poleg tega pa postaja avtokratska družba. Mislim, da morata tako Kosovo kot Srbija postati normalni državi in nato morata vzpostaviti tudi medsebojne normalne odnose.

Trenutno ne moremo imeti normalnih odnosov.

BiH ima danes problem z najosnovnejšimi političnimi in ekonomskimi odnosi z Republiko Kosovo, ker znotraj naše države ni soglasja glede medsebojnega priznanja. Dodik nenehno vlagajo veto na priznanje in normalizacijo odnosov. Hkrati se blago iz Srbije normalno carinijo na meji, ima oznako porekla v trgovinah, da je uvoženo iz Srbije. In ta Dodikov odnos deluje, kot da ga je narekoval Beograd.

Znano je, da so odnosi med Bosno in Kosovom posledica vsiljene politike Srbije in Rusije preko Republike Srpske. Te politike ne blokirajo le trajnostne suverenosti in notranjega razvoja Bosne; ampak tudi njeno zunanjo politiko. Politike medsebojne regionalne trgovinske menjave so posledica napačnih politik centralnih oblasti in zaradi pomanjkanja notranje in zunanje suverenosti (kar se nanaša na Bosno in Kosovo), kjer imamo kot posledico pomanjkanje vzajemnosti v trgovinski menjavi. Zato je popolna suverenost tako Bosne kot Kosova življenjskega pomena kot odgovor na projekte notranje etnične delitve naših držav, kot držav, ki plačujejo najvišjo ceno računov hegemonistične politike Srbije.

Recimo, Dodik ne želi BiH v Natu, medtem ko je Vučić dal imuniteto vojakom Nata. Te kontroverze glede Dodika, ki je zelo poslušen pes Beograda, so privedle do zgodb, ki spominjajo na teorije zarote. Recimo, Srbija je spustila Nato na svoje ozemlje, v Bosno in Hercegovino pa uvedla ruske obveščevalne strukture. Ko bodo oni opravili delo v BiH, jih bodo iz Nata preprosto izgnali iz Srbije. Torej, vprašanje je, kako lahko Srbija prepreči vstop Kosova in BiH v Nato?

Srbija nadaljuje z igro na dveh poljih. Nadaljuje politiko vojaške „nevtralnosti“ v odnosih z Natom in Rusijo. Cilj ni odreči se Rusiji, ampak sodelovanje z Natom. Srbija radikalizira stališča in tako pridobiva boljši pogajalski položaj tako z Rusijo kot z Natom. Dejstvo, da se Srbija oskrbuje z orožjem iz Rusije, Hrvaška pa iz Amerike, kaže na situacijo, ki jo je treba jemati zelo resno. Primer Črne gore najbolje ponazarja težave, ki jih bo jutri lahko imela Bosna pri včlanitvi v Nato. Kar zadeva Kosovo, Beograd že zdaj blokira oblikovanje Vojske Kosova!

Ves čas so Srbi iz RS govorili o „menjavi“ Kosova za Republiko Srpsko, praktično o teritorialnem nadomestilu za Srbijo. Problem je strašnega vojnega zločina in etničnega čiščenja, na podlagi katerega je bila tukaj ustvarjena Republika Srpska.

Ne more se ustvariti takšna analogija med Republiko Kosovo in Republiko Srpsko. Republika Srpska je produkt genocidne državne politike Srbije proti Bosni. Republika Kosovo je plod legitimne in zgodovinske osvobodilne vojne naroda Kosova za osvoboditev od iste te Srbije. Paralelizem, ki ga je mogoče upoštevati, ko govorimo o Republiki Kosovo in Republiki Bosni in Hercegovini, je v tem, da sta bili obe državi žrtvi genocidne in osvajalske srbske agresije! Vendar pa prevladujoč pristop v Srbiji glede tega vprašanja najbolje kaže, da se Srbija še ni soočila s svojo neizogibno katarzo in se sploh ni soočila s svojo preteklostjo. Pristop Srbije do Bosne in Hercegovine in še posebej do Kosova, oziroma njen pristop do bošnjaškega in albanskega naroda na splošno, najbolje lahko oblikuje in predstavi današnjo Srbijo, natančneje njeno državno politiko!

Ko govorimo o vojnem zločinu nad vašim narodom, koliko je pravica zadovoljena? V Bosni in Hercegovini se braniteljem sodi za maltretiranje, najmanj pa zločincem za množična umore...

Oko 160.000 ne-Srbov, torej: Hrvatov, Bošnjakov in Albancev, je bilo ubitih v treh vojnah na območjih bivše Jugoslavije. Sodišče za vojne zločine in organizirani kriminal v Srbiji, ustanovljeno pred 12 leti, je do zdaj privedlo le 160 Srbov, in po tem se lahko sklepa, da je vsak od njih ubil po 1.000 ljudi. Nekdanji predsednik Srbije Milan Milutinović in nekdanji šef državne varnosti Jovica Stanišić (prvostopenjsko) sta prejela oprostilne sodbe. Sedemnajst let po koncu vojne na Kosovu še nismo videli delovanja pravice niti iskanja opravičila za 12.000 ubitih na Kosovu. Še vedno ne vemo, kje so trupla še 1.700 pogrešanih. Še vedno niso privedeni pravosodnim organom storilci posilstev nad tisoči žensk, da ne govorimo o odškodnini za porušenih, požganih in poškodovanih 120.000 domov. Srbija do zdaj ni plačala niti enega centa za vse to.
A medtem mora nam ta Srbija še vrniti kulturne artefakte, bančne prihranke, pokojninske prispevke, matične knjige in katastrsko dokumentacijo.