Osebni pogled Marija Šimovića: Nermin Nikšić je prerok demokracije!

Piše: Mario Šimović

---

Volitve predsednika velike stranke v katerikoli državi na svetu so vedno več kot le volitve predsednika ene stranke, saj določajo pot, po kateri bo poleg stranke šla tudi celotna država. Nedvomno so takšne volitve tudi za predsednika SDP-ja v BiH, vodilne opozicijske stranke v državi. 

Favorit za predsednika SDP-ja je dosedanji predsednik Nermin Nikšić, zato je to priložnost, da analiziramo njegove štiri leta mandata in vidimo, koliko so njegovi ukrepi spremenili stranko in državo.

Položaj kapitana potapljajoče ladje ni nekaj, kar bi želeli biti, SDP ladja pa se je potapljala kot Titanik, zato si že sama kandidatura Nermina Nikšića in Jasmina Imamovića na prejšnjih volitvah zasluži spoštovanje. Zmagovalec volitev Nermin Nikšić takoj naredi neznan korak za politične tradicije na teh prostorih – svojega protikandidata na volitvah Jasmina Imamovića vzame za najbližjega sodelavca. V večini strank na teh prostorih poraženega kandidata diskvalificira poraženec, pogosto pa ga celo izženejo iz stranke. Najboljši primer je seveda HDZ Hrvaške, kjer je bila nekdanja predsednica Jadranka Kosor izključena iz stranke, nekdanji predsednik Tomislav Karamarko pa popolnoma marginaliziran. Da to nima zveze z ideološko pozicijo stranke, temveč z zapuščino totalitarizma, ki jo negujejo vse stranke in posamezniki, najbolje govori primer Naše stranke in njihov odnos do nekdanjega predsednika Dennisa Gratza, ki je bil skupaj s svojimi sodelavci popolnoma marginaliziran. 

To je bil prvi velik korak Nermina Nikšića, pokazatelj tega pa je njegov najpomembnejši zaveznik skozi celoten mandat in tudi na prihajajočih volitvah v stranki Jasmin Imamović. Rezultat tega je tudi velika zmaga SDP-ja in Jasmina Imamovića v Tuzli na občinskih in splošnih volitvah. 

Druga velika naloga Nermina Nikšića je bilo širjenje SDP-ja na območje Republike Srbske in zahodne Hercegovine. To je zagotovo najzahtevnejša naloga in ima veliko širši pomen od širjenja same stranke.  Vprašanje je, ali je mogoče obnoviti multietnično tkivo Bosne in Hercegovine. Nikšić se je na tej poti soočil s številnimi izzivi. Novi člani iz Republike Srbske so morali izpolniti dva pogoja; da ne postavljajo pod vprašaj vladajočih bošnjaških narativov o zadnji vojni, hkrati pa da ne odpirajo široke fronte proti vladajočim narativom v Republiki Srbski. Poenostavljeno, da ne pridejo v konflikt z večinskim bošnjaškim volilnim telesom v Federaciji in da ne pridejo v konflikt z večinskim volilnim telesom v Republiki Srbski, ki se obračajo.  SDP je to našel v likih Vojina Mijatovića in Draška Aćimovića. Ne glede na vse težave, s katerimi se je SDP soočal v Republiki Srbski, slab rezultat na volitvah in odhod Draška Aćimovića, lahko mirno rečemo, da je Nikšić uspel. Mijatovićeva prisotnost je odprla vprašanja, kaj pomeni biti „sprejemljiv Srb“ v Federaciji. SDP ima močan glas v Banja Luki v osebi Vojina Mijatovića, kar se je najbolje videlo med protesti v Republiki Srbski, kjer se je Mijatović izoblikoval v enega od voditeljev opozicije. Da stvari niso le kozmetične narave, govori dejstvo, da je Mijatović že zdaj eden od voditeljev SDP-ja Bosne in Hercegovine in bližnji Nikšićev sodelavec. 

Ne glede na napade bošnjaških nacionalistov na predsednika Nikšića, je SDP uspel vzpostaviti princip zgodovinskega pomena za BiH – biti sprejemljiv na kateremkoli ozemlju Bosne in Hercegovine ne glede na etnično pripadnost in imeti polno empatijo do vsake žrtve vojne. Vse ostalo ni predmet javne razprave.

Tretji izziv in naloga, s katerima se je soočil Nikšić, je bilo združevanje levice, kar je bila tudi kongresna odločitev, kar danes poudarja tudi nekdanji predsednik Zlatko Lagumdžija. Zelo hitro po izvolitvi za predsednika SDP-ja se je Nikšić v Mostarju srečal z Dennisom Gratzom in Željkom Komšićem, kjer je bil dogovorjen sodelovanje, ki naj bi privedlo do skupnih nastopov. Na žalost prvi dogovor ni bil spoštovan, kar je povzročilo izgubo občine Center v Sarajevu, pa tudi na desetine drugih občin, ki bi bile pod nadzorom levice, če bi prišlo do skupnega nastopa. Zavedajoč se tega, so moralne vertikale državljanske scene v Bosni in Hercegovini, prof. dr. Nerzuk Ćurak in slavni režiser Dino Mustafić, skupaj z nevladnimi organizacijami, organizirali skupno srečanje levih intelektualcev in voditeljev državljanskih strank na Jahorini. Rezultat tega srečanja je Jahorinska deklaracija, ki je vztrajala pri skupnem nastopu, a tudi jasno navedla, da državljanske stranke ne bodo v postvolilno koalicijo z nacionalnimi strankami. Na žalost je bila tudi ta deklaracija mrtva črka na papirju. Levica je na volitve nastopila ločeno in celo s tremi kandidati za predsedstvo Bosne in Hercegovine. In tako razdeljena je dosegla skupno najboljši volilni rezultat. Nikšić takoj po volitvah oblikuje „BH Blok“, ki ga sestavljajo SDP, DF in Naša stranka. BH Blok se je iz dobro znanih razlogov razpadel in zdaj je pravo vprašanje za profesorja Lagumdžijo – in ne le zanj – kaj je Nermin Nikšić lahko več storil, kot je storil pri združevanju levice.

Ne glede na to, da je Lagumdžija profesor informatike, je dolžan uporabiti formalno logiko in pošteno povedati, da Nikšić ni mogel storiti več, kot je storil.

Ne glede na to, da so ti rezultati dovolj, da rečemo, da je bil Nikšićev mandat zelo uspešen, je najpomembnejša stvar za SDP in za celotno družbo notranja demokratizacija SDP-ja, ki jo Nikšić predstavlja celotni BH družbi kot kategorični imperativ. Ker ni nujno, da se ukvarjate s politično filozofijo, da bi vam bilo jasno, da je glavno breme SDP-ja nekdanji predsednik Zlatko Lagumdžija.

Ne glede na to, da je od leta 2014. Lagumdžija le član SDP-ja brez kakršnegakoli vpliva na vodstvo, v glavi povprečnega volivca je bil še vedno tisti, ki vodi stranko iz ozadja. Z izključitvijo Lagumdžije iz stranke bi SDP osvojil zagotovo 5-8 odstotkov več glasov na občinskih in splošnih volitvah. Večina voditeljev strank bi se takoj znebila tega bremena, ne pa Nermin Nikšić.

Popolnoma se zavedajoč, da niso pomembni odstotki, temveč temeljne vrednote zahodne civilizacije in liberalne demokracije, je Nikšić dovolil Lagumdžiji, da ves čas dela proti njemu, medtem ko je bil v očeh povprečnega volivca doživljan kot njegov zaveznik.

Dokler ne krši statuta stranke, so Lagumdžija in njegovi zavezniki dobrodošli v SDP-ju, ker je njemu utemeljitev demokracije v BH družbi pomembnejša od dobička in škode stranke.

Nikšić je bil blag in ustrežljiv tudi do drugih nestrinjajočih se v stranki, od katerih so nekateri vodili lokalne organizacije in neposredno delali proti njemu. Kritiki takšnega Nikšićevega odnosa so govorili, da pozablja, da ni prerok, temveč politik, kar je le deloma res, saj družba v demokratičnem nastajanju prav potrebuje preroke demokracije. Tako da Nikšić – to lahko že zdaj rečemo za BH politično zgodovino – ni le predsednik ene politične stranke, temveč utemeljitelj demokratičnih postopkov v politično prakso strank v BIH.

Prava preizkušnja za demokracijo, utemeljeno v SDP-ju, pa prihajajo po volitvah, kjer naj bi bila sprejeta zelo pomembna odločitev; vstopiti v oblast ali ostati opozicija. Argumenti za vstop v oblast so bili zelo močni. Najmočnejši županijski odbor stranke je zahteval vstop, skupaj z njim pa tudi občinski načelniki. Za vstop v oblast je zagotovo bila tudi blagajna stranke, ki bi s tem rešila vse težave z dolgovi, s katerimi se soočajo vse stranke v Bosni in Hercegovini. Tisoče članov SDP-ja je videlo tudi svoj vstop v oblast, kar ni nekaj, kar bi se ignoriralo. Na drugi strani je bila obljuba volivcem, da se ne bo vstopilo v oblast z nacionalnimi strankami. Najpomembneje, na drugi strani so bili SDA, HDZ in SNSD s popolnim klientelističnim mehanizmom, popolnejšim od Guardioline Barcelone. Seveda pa imajo prav tisti, ki trdijo, da zavezniki SDP-ja niso nič manj oddaljeni od etičnih norm in korupcije kot nacionalne stranke, vendar jih ločuje dolgoročnost korupcijskega sistema. Takrat Nikšić ne odloča, kateri argumenti so pomembnejši in boljši, odloči se za še eno lekcijo iz demokracije in odločitev prepusti Glavnemu odboru. Posledica tega je zgodovinski dan za BH demokracijo – 9. februar in seja Glavnega odbora SDP-ja. Ves dan so članice in člani glavnega odbora SDP-ja v vzdušju medsebojnega spoštovanja in uvaževanja izmenjevali argumente o vstopu ali nevstopu v oblast. To je bil popoln triumf politike, ki jo je Nermin Nikšić vodil zadnja štiri leta. To je bil najpomembnejši dan v politični zgodovini strank v BIH. Ta dan je brez vsake patetike zgodovinski dan demokracije v Bosni in Hercegovini. Na koncu je bila sprejeta odločitev, da se ne bo vstopilo v oblast in vsi delegati so soglasno potrdili, da bodo vsi odločitev spoštovali, ne glede na to, kdo je kakšno tezo zagovarjal.

Povsem jasno je, da demokratična tranzicija, ki jo v BH družbi vodi Nermin Nikšić, še ni končana, zato potrebuje nov mandat. Mandat, ki ga bo zagotovo zaznamovalo krepitev demokracije v SDP-ju, krepitev SDP-ja v Republiki Srbski in zahodni Hercegovini. Resno soočanje s slabimi vidiki preteklosti in raznimi totalitarnimi oblikami mišljenja skozi vso našo zgodovino. Kdo to lahko stori? Za to potrebujemo čudo, ki ga lahko da le prerok demokracije.
 

---

Mario Šimović je dolgoletni državljanski aktivist iz Čapljine. Član je Socialdemokratske stranke Bosne in Hercegovine.