Licemjerna EU olajšava delo Dodiku in Čoviću

Piše: A. Čorbo-Zećo 

Da Bosna in Hercegovina ni visoko na prioritetih Evropske unije, se je pokazalo včeraj na sestanku zunanjih ministrov držav EU. Sankcije niso bile izrečene, prav tako ne sklepi. Vendar pa je zagotovo bolje, da jih ni bilo, če bi vsebovali floskule, ki so že vsem dobro znane.

Josep Borrell, visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, je po sestanku vodij diplomacij držav Evropske unije dejal, da so imeli resno razpravo o razmerah na Zahodnem Balkanu in da je bila Bosna in Hercegovina visoko na dnevnem redu zaradi resnosti situacije.

Vendar pa resna razprava Bosni in Hercegovini ne pomaga, saj že desetletja »resno razpravljajo« tudi sile znotraj same države! Brez konkretne pomoči možnosti, ki je trenutno osamljena v svojih prizadevanjih, da bi poleg celovitosti BiH ohranila tudi suverenost BiH, se prostor za to, da Bosna in Hercegovina postane moderna evropska država, krči.

V EU, in to ne vsi, so zaskrbljeni, da posamezniki izkoriščajo to situacijo za separatistično retoriko, pozivajo k dialogu voditeljev, ki morajo govoriti in se vrniti v državne institucije s polno zmogljivostjo, vendar še nihče ne ponuja možnosti, kako to storiti.

Miloradu Dodiku je bilo puščeno preveč prostora, Bošnjakom pa se odkrito sporoča, da morajo Hrvatom dati nekaj in narediti »boleče kompromise«. To nekaj v tem primeru pomeni VSE. Zato je Bakir Izetbegović preveč obremenjen in pod pritiskom, ki trenutno ne pristaja na izsiljevanje, vendar je njegov položaj ogrožen tudi zaradi dejstva, da ga opozicija v BiH ne podpira trdno.

In tukaj ne gre za ideološka vprašanja, kirurško natančno je vsem jasna razlika med SDA, SDP, DF, SBB, NIP, Našo stranko in drugimi, vendar matematika pravi, da državljanska opcija prinese najmanj 400.000 glasov (če seštejemo glasove Komšića in Denisa Bećirovića) in to ni zanemarljivo število državljanov, ki želijo glasovati po lastni presoji in ocenjevati kandidate po vrednotah, ki jih nosijo, ne pa po tem, kateremu narodu pripadajo. Izvajanje sodb Sodišča iz Strasbourga je prednostna naloga, nikakor pa ne »hrvaško vprašanje«, ki je bilo v javni prostor vneseno izključno zato, ker Čović ni mogel v Predsedstvo BiH.

Narodno in državljansko nista in ne smeta nujno biti v konfliktu, tega se globoko zavedajo vse stranke.

Pogosto nam iz EU sporočajo, da je vse odvisno od političnih subjektov v BiH, da morajo sami bh. politični subjekti in narodi spremeniti svoje stanje, takrat pa naj bi mednarodna skupnost pomagala.

Ali rezultati splošnih volitev, vsaj ko gre za izvolitev članov Predsedstva, niso sprememba stanja? O lokalnih volitvah sploh ne govorimo, rezultati so pokazali, da državljani želijo drugačno BiH.

Vendar pa s popuščanjem Dodiku krepi položaj Čovića, ki je ob močnem lobiju Hrvaške v EU opravil dobro delo v Bruslju, ter ob nevarni situaciji v BiH zaradi delovanja Milorada Dodika zavezal roke Izetbegoviću. Medtem ko se pozornost usmerja na Dodika in njegove grožnje, Čović izkoristi prednost.

Nemčija je to razumela in je skupaj z Združenimi državami Amerike trenutno na strani BiH in njenih državljanov. Oklevanje iz Bruslja je mogoče kvalificirati tudi kot rezultat podpore Dodiku s strani tistih držav, ki povzročajo nered tudi znotraj same EU – Madžarska, Poljska, Hrvaška... In medtem ko iz EU »jočejo« zaradi migrantske krize, kot da se ne zavedajo tistega vala, ki se jim dogaja in ki se bo zgodil iz same BiH, pa tudi regije, če se nujno podrivanje Daytonskega mirovnega sporazuma ne ustavi.

Kot je v svoji kolumni opazil akademik Esad Duraković, ima mednarodna skupnost nekorekten odnos do BiH; ona je ustvarjalec naše nesreče, pa tudi današnje nemožnosti, da bi prišli na zeleno vejo.

Ta skupnost je BiH onemogočila obrambo v času, ko so jo napadle vse tri sosednje države: naložili so ji embargo na oborožitev in ji s tem odrekli pravico do samoobrambe.

»Ali ni to grozljivo in v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami?! Ko je Armija BiH vendarle prispela do vrat Banjaluke, v zadnjem dejanju osvoboditve države od JNA, so tej osvobodilni Armiji zagrozili, da jo bodo bombardirali NATO, če se ne ustavi pri osvobajanju svoje države. Potem nas je ta Skupnost pripeljala v Dayton in dobesedno nam je narekovala mirovni sporazum, pri tem pa je izhajala naproti agresorju,« je napisal profesor Duraković.

O čem bi se sploh lahko razpravljalo, ko pa so v vsak segment našega obstoja vgrajeni mehanizmi, s katerimi je ETNIČNO absolutizirano, s katerimi lahko nacionalisti legitimno blokirajo vse.

Zakaj se potem ta koncept želi okrepiti z zagotavljanjem dodatne »legitimnosti«, kakršno zagovarja Čović.

Kakšne dodatne kompromise moramo še narediti, da bi zadovoljili potrebe tistih, ki bi BiH radi ohranili ozemeljsko celovito, vendar z razcepljeno suverenostjo?