Libanon in Izrael na zgodovinski prelomnici: Gospodarstvo poganja spremembe

Napisal: Armin Sijamić / NAP

---

V zadnjih letih iz Libanona večinoma prihajajo novice o velikih političnih, gospodarskih in varnostnih težavah, ki pretresajo to državo. Milijoni sirskih beguncev, inflacija, gospodarska kriza in nenehni spopadi Hezbolaha z Izraelom so le nekateri od
izazivov za tamkajšnje oblasti. Poleg tega politična skupnost, ki je zelo pogosto vezana za interese tujih sil, ni bila sposobna oblikovati stabilne oblasti. V zadnjih dneh se odpira priložnost, da del teh težav kmalu postane preteklost.

Libanonska kriza že vrsto let ni glavna novica v svetovnih medijih, vendar to ne pomeni, da njena intenzivnost ni večja in da tuje sile ne posvečajo pozornosti tej državi. Pogosto se zdi, da je tuji vpliv v tej državi prinesel več škode kot koristi, čeprav je vsem jasno, da Libanon potrebuje pomoč od zunaj, da bi rešil, med drugim, tudi težave, na katere ni mogel vplivati. Na primer, vojna v Siriji je Libanon obremenila v vsakem pogledu. Milijoni ljudi so poiskali zatočišče v sosednji revni in nestabilni državi, medtem ko je Libanon tonil v gospodarsko in politično krizo, ki jo je povzročila nezmožnost dogovora domačih akterjev in vpliv tujih sil.

Sosednji Izrael je prav tako že vrsto let prizorišče spopadov in političnih previranj, vendar je tamkajšnje gospodarstvo in diplomacija neprimerljivo močnejše od libanonskega in drugih sosednjih držav, kar jim končno olajša položaj. Vendar politika stalnih spopadov ni rešitev in tega se vse bolj zavedajo tudi tiste sile v Izraelu, ki zavračajo kakršno koli popuščanje sosedom. Zadnji veliki spopad izraelske vojske in Hamasa iz maja lani, ki sta ga v Gazi in Iranu videla kot svojo zmago, je paraliziral Izrael in povzročil ogromne težave po vsej državi. V petnajstih dneh vojne je okrepljeni Hamas, kot še nikoli doslej, napadal položaje izraelske vojske, letališča, naselja, tovarne, avtoceste, obrate za predelavo nafte...

Končno, novo uničenje Gaze ni bila tolažilna nagrada izraelskim „jastrebom“, ki želijo vojno, saj je Izrael utrpel velike udarce na področju vojske, gospodarstva in politike na splošno, saj so doživeli tudi poraz na moralni ravni, kot je takrat formuliral vplivni izraelski avtor Donniel Hartman. Spopad je poleg tega bistveno upočasnil možnost sprave z arabskimi sosedi, katerih avtor je bil nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, v okviru Abrahamovih sporazumov.

Od tega spopada so mnogi analitiki postavljali vprašanje, kakšno škodo bi Izraelu lahko povzročil libanonski šiitski Hezbollah, ki je neprimerljivo močnejši od Hamasa in z neprimerljivo večjimi sredstvi (človeškimi in materialnimi), vse dokler je v Damasku na oblasti Bashar al-Assad. Izkušnja vojne s Hezbollahom iz leta 2006 je bila dovolj opozorilo Izraelu, da se nekatere stvari pogledajo iz druge perspektive. Mejni spor med Izraelom in Libanonom je eno takšnih vprašanj.

Izrael desetletja ni veliko dal na stališče Libanona, s katerim sta tehnično v vojni in brez sporazuma o kopenski meji. Toda tudi takšno ravnanje se je spremenilo, soočeni z novo realnostjo na terenu in priložnostjo, ki se je odprla za obe strani. Namreč, pred obalami Izraela in Libanona so znanstveniki odkrili ogromna nahajališča naravnega plina. Po ocenah iz leta 2012 gre za količino 25,4 bilijona kubičnih metrov plina samo v preizkušenem delu spornega ozemlja.

 Izrael in Libanon sta polagala pravico do tega nahajališča, premikajoč si namišljeno mejo razmejitve, kot jima je ustrezalo v spornih 860 kvadratnih kilometrih Sredozemskega morja. Izrael je grozil, da bo svoje meje zaščitil z vojsko, Hezbollah pa je sporočil, da ne bo dal ped libanskega ozemlja in je zagrozil z napadi na vse, ki bodo brez dovoljenja Tripolija izvajali izkoriščanje libanonskega plina. Z delovanjem, ki ga šibka libanonska vojska ni bila sposobna, je Hezbollah takrat zabeležil nove točke na domači politični sceni.

ZDA stopijo na prizorišče

Potiskanje Hezbollaha iz družbenega in političnega življenja v Libanonu je za zdaj propadlo, čeprav so to poskušale Združene države Amerike, Francija, Izrael in Savdska Arabija, ki podpira sunitske sile v državi. Načrt B, ki bi v normalnih okoliščinah bil načrt A,
podrazumeval upoštevanje dejstva, da so šiiti nujni del delitve politične moči v Libanonu in da je Hezbollah najmočnejša šiitska stranka v državi ter da se je treba „privoščiti“ prisotnost tega gibanja, da bi se doseglo dogovor z uradnim Tripolijem, na čelu katerega je krščanski predsednik Michel Aoun, sam tesen zaveznik Hezbolaha. Ameriški pogajalci so uspeli prepričati Libanon in Izrael, da se izvede razmejitev na morju tako, da bosta obe strani zadovoljni, kar bi lahko bila še ena pomembna geostrateška zmaga administracije Josepha Bidna.

Aoun je izjavil, da „sporazum izpolnjuje vse libanonske zahteve“, potem ko je ponujeni dokument pregledal s sunitskim premierjem Najibom Mikatijem in šiitom Nabihom Berrijem, ki je na čelu parlamenta. Biden je poudaril, da sta se obe strani strinjali, da končata mejni spor. Ameriški državni sekretar Antony Blinken je ocenil, da je sporazum dober za blaginjo in varnost Libanona in Izraela. Glavni ameriški pogajalec in posrednik pri tem sporazumu Amos Hochstein je izjavil, da je to „prvič po dolgo časa, da je Libanon del rešitve, ne del težave“. Večina v izraelski koalicijski vladi je podprla sporazum, vendar za končni dogovor potrebuje potrditev tudi Knesseta, kjer se bo v naslednjih dveh tednih razpravljalo o tem.

Priložnost za Libanon, Izrael in Evropo

 Vrsto let se govori o tem, kakšne koristi bi Libanonu prineslo izkoriščanje naravnega plina. Zaključki so bili podobni tistim, ki veljajo za vse male države Bližnjega vzhoda, bogate z energenti. V času visokih cen energentov se je ponudila priložnost, da se v rekordnem času napolni prazna libanonska blagajna in da se država reši gospodarske krize. Dogovor bi lahko prinesel tudi politično stabilnost državi. Libanonske oblasti so že vzpostavile sodelovanje s francosko družbo Total in se pripravljajo na začetek del na tem ogromnem energetskem projektu. V petek je tudi Katar sporočil, da je zainteresiran za to delo. Prej so interes izrazile italijanska družba ENI in ruska Novatek, ki se je umaknila s ponudbe prejšnji mesec.

Izrael bi dobil del sredstev od prodaje, kot kompenzacijo za izkopani plin z njihove strani mejne črte. Po besedah izraelskega premierja Yaira Lapida bi tej državi pripadlo „približno 17 odstotkov“ prihodkov. Prav tako bi Izrael zmanjšal možnosti za spopad s
Hezbollahom, kar bi v primeru, da se zgodi, poleg krvave in drage vojne, dodatno otežilo odnose s sosednjimi državami, s katerimi judovska država poskuša doseči vzdržen dogovor. V geostrateškem smislu bi dogovor pomenil morda celo več od navedenega, saj bi se Izrael postopoma pretvarjal v pomembno energetsko vozlišče. Namreč, Izrael že preko terminala v Egiptu prodaja LNG evropskim državam in ni izključeno, da bi se libanonski plin na enak način poslal v Evropo. Tako bi Izrael v prihodnjih letih lahko postal pomemben naslov za energetsko stabilnost Evrope in sveta, s čimer bi okrepil svoje politične in gospodarske položaje.

Sporazum, o katerem bo odločal Kneset v naslednjih dneh, je pomemben tudi za Evropsko unijo, ki se poskuša osvoboditi odvisnosti od ruskega plina in nafte. Sredstva pred njenimi vrati, ki se nahajajo ob obalah Cipra, so strateška priložnost za Bruselj, da v svojem sosedstvu dobi zanesljiv in stabilen vir tega pomembnega energenta. Zato so pogajanja med Libanonom in Izraelom že vrsto let podpirale mnoge zahodne države, še posebej ZDA, ki pričakujejo pisma iz Libanona in Izraela, da je dogovor sprejet s strani organov v teh državah, s čimer bi sporazum postal veljaven.