Legalizacija obleganja: Kako tožilstvo BiH daje glas polkovnikom JLA - ko agresor postane priča

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

V sodni dvorani BiH se je zgodil prizor, ki si ga je težko predstavljati, kaj šele sprejeti. Na klop za priče (a preko videopovezave iz Podgorice) v primeru 'Ejup Ganić in drugi' stopi Miloslav Gagović, visoki častnik JLA, človek, ki je že v Haagu stal v obrambo vojnih zločincev Mladića in Karadžića.

In kaj pove pred sodiščem Bosne in Hercegovine? Da je bilo Sarajevo blokirano od znotraj. Da so si Sarajevčani sami zaprli, obstreljevali, stradali in ubijali. Cinizem takšnih razsežnosti se lahko uvrsti le v zgodovino pošastnih laži, pri čemer aktivno sodeluje tožilstvo BiH na čelu z glavnim tožilcem Milankom Kajganićem.

In medtem ko to govori, ga postopajoči tožilec Mladen Vukojičić nagovarja z – „polkovnik“.

Sicer pa je celo v sami obtožnici v opombi zapisano, da je pričanje tega pričala v nasprotju z drugimi dokazi, a vseeno ga je sodišče zaslišalo, tožilec pa ga je ocenil za relevantnega.

In tako je 'polkovnik' tistih, ki so ubijali otroke v vrsti za kruh, postal priča proti tistim, ki so nas branili. Polkovnik tistih, ki so obstreljevali Markale. Polkovnik vojske, ki je Sarajevo držala pod ključem štiri leta, ga spreminjajoč v največji tabor na prostem v sodobni Evropi.

To ni le sramota, to je institucionalna izdaja. Pred našimi sodišči, z podpisom države Bosne in Hercegovine, agresor dobi mikrofon in prostor, da žrtev spremeni v krvnika. Da iz obleganja naredi „samo-blokado“. Da iz zločina naredi „incident“. Da iz zgodovine naredi poceni karikaturo.

In sprašujem se – do kdaj? Do kdaj bomo gledali, kako nam v imenu zakona brišejo resnico, kako v imenu pravice izvajajo novo agresijo – tokrat na spomin, na dejstva, na naše mrtve? Če je Sarajevo samo sebe zaprlo, potem so si tudi na Markalah sami ubili, potem so otroke na Dobrinji sami zadeli s snajperjem, potem so družine, ki so izginjale čez noč, preprosto – izginile.

Kar se je zgodilo v sodni dvorani BiH, ni le žalitev. To je nevarno sporočilo. Sporočilo, da se obleganje Sarajeva lahko relativizira. Da se zločini lahko prepišejo. Da se glas agresorja lahko dvigne nad glas žrtve. In lahko, ker opozarjamo, ni nobene obtožnice za OBLEGANJE SARAJEVA.

In tu je meja. Če to dovolimo, če o tem molčimo, potem smo privolili, da se nam leta 1992–1995 ponovi na papirju, jutri pa morda tudi na ulicah.

Sarajevo se nikoli ni samo zaprlo. Sarajevo je bil mesto pod obleganjem, mesto pod ognjem, mesto pod smrtjo. In tega ne bosta spremenila ne Gagović, ne njegovi generali, ne njegovi polkovniki, pa niti tožilci, ki jim poljubljajo roke!
A boli tišina sarajevske javnosti, boli močneje kot njihove laži!