Lažna arbitraža: Kako Republika Srpska pokušava pravnim mitom zamijeniti činjenice

Piše: A. Čorbo-Zećo

Republika Srpska niie subjekt mednarodnega prava. Preprosto je kot fižol – nimajo stolice v Združenih narodih.

Zato je zgodba, da je entiteta RS na korak do začetka arbitražnega postopka proti BiH, dejansko nov poskus vladajočih struktur v Republiki Srpski, da s svojimi 'navlečenimi' zgodbami preplavijo medije.

Zato je izrednega pomena predložiti dokaze, ki kažejo na dejstvo, da RS ni subjekt mednarodnega prava.

Sicer pa mora biti po pravilih Stalnega arbitražnega sodišča vsaj ena od strank država, kot subjekt mednarodnega prava, ker se arbitraža praviloma vodi med dvema državama, ki imata spor glede določenega vprašanja. Države so subjekti mednarodnega prava, medtem ko entiteti ali upravne enote znotraj držav niso.

A iz RS-a poudarjajo, da je obračanje na Sodišče v Haagu omogočeno s sklepom Narodne skupščine RS, ki je bil sprejet marca na predlog predsednika Narodne skupščine Nenada Stevandića.

S sklepom je bil poslan zahtevek za arbitražno reševanje spora med RS in BiH, in sicer v vlogi pogodbenic v Aneksu štiri Daytonskega mirovnega sporazuma in Aneksu 10, ki se nanaša na mandat in pooblastila visokega predstavnika.

Rok za izjasnitev strank je potekel konec preteklega tedna, tako da se je odprla možnost, da se o perečih vprašanjih v BiH izjasni Stalno arbitražno sodišče v Haagu.

Lepo zavita zgodba izgubi na pomenu, če se vrnemo v preteklost.

Prvi dokument, ki ga objavljamo, govori, da je takratna SFR Jugoslavija, kot država, imela status subjekta mednarodnega prava in s tem pravico do sodelovanja v pogajanjih in podpisu Daytona.



Prav tako dokument, ki ga objavljamo, govori, da noben organ takratne oblike Republike Srpske ni pooblastil Nikole Koljevića za podpis aneksov Daytonskega mirovnega sporazuma, kar pomeni, da nikoli ni bil pooblaščen s strani kogar koli iz Republike Srpske za podpis aneksov, temveč ga je pooblastil Slobodan Milošević v vlogi predsednika Srbije ali dela takratne SFR Jugoslavije, ki je obsegala Srbijo in Črno goro, kar njegov podpis dela zelo vprašljivim, in razlog je spet isti, ker Republika Srpska ni imela niti danes nima statusa subjekta mednarodnega prava, da bi lahko podpisovala mednarodne sporazume/pogodbe.

Ista poved, pravzaprav, potrjuje, da entiteta Republika Srpska ni bila v času ali po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma subjekt mednarodnega prava, in s tem ni mogla biti podpisnica mednarodnega sporazuma, kar je v svojem bistvu Daytonski mirovni sporazum, ki ima status mednarodne pogodbe, v kateri izključno lahko sodelujejo države kot subjekti mednarodnega prava.

Zaključni dokument iz Pariza, spet govori, da Slobodan Milošević podpisuje vse v imenu Republike Srpske, kar je spet pokazatelj, da Republika Srpska ni subjekt mednarodnega prava.




Na koncu, še ena ključna dejstvo: Bosna in Hercegovina ni podpisnica Konvencije o Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu, kar pomeni, da to sodišče sploh nima pristojnosti, da postopa po zahtevku, ki prihaja iz entitete, ne pa od države.

Z drugimi besedami – RS ne more tožiti BiH pred mednarodnim arbitražnim sodiščem. Niti formalno, niti vsebinsko.

Celotna zgodba o mednarodni arbitraži ni nič drugega kot politični konstrukt brez pravne podlage. Dejstva, dokumenti in mednarodno pravo jasno izključujejo možnost, da Republika Srpska, kot entiteta v okviru BiH, samostojno sproža mednarodne pravne postopke.

Vse drugo je – spin.