Laž iz pera Bećirovića: Ne obstaja tehnični mandat sodnikov v Evropskem sodišču za človekove pravice!

Piše. A. Čorbo-Zećo

Bosanskohercegovska javnost je navajena, da Denis Bećirović zelo pogosto objavlja dolga pisma, odprta ali zaprta, v katerih redno veliko piše in malo pove, kot je to počel v neprimernem številu prejšnjih mandatov na različnih položajih, kot to počne tudi zdaj s položaja člana Predsedstva Bosne in Hercegovine.

Domača javnost ni pozabila Bećirovićevega »šlamperaja«, ki je samo zato, da bi bil prvi, ki je vložil zahtevo za oceno ustavnosti zakona iz bosansko-hercegovskega entitete Republika Srpska (in to seveda objavil na družbenih omrežjih), da ta zakon še ni stopil v veljavo, da bi se o njem sploh lahko poslal zahtevek Ustavnemu sodišču Bosne in Hercegovine. Nekaj podobnega je storil tudi z nekaterim predlogom Zakona o premoženju Bosne in Hercegovine, torej smo dobili video posnetek na družbenih omrežjih in »zelo pomembna sporočila«, a se zakon ni premaknil z mesta.

Ista zgodba je okoli domnevne izvolitve novega sodnika v Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer v svoji razlagi očitne namere, da promovira svojega kandidata, govori vrsto neresnic. Da bi samemu Bećiroviću bilo jasno, kako se moti, je treba govoriti v njem razumljivem birokratskem jeziku.

Prvič, tehnični mandat sodnikov v Evropskem sodišču za človekove pravice ne obstaja, torej mandat vseh sodnikov traja 9 (devet) let. Po tem sodnik še naprej opravlja svojo polno (ne tehnično) funkcijo, dokler država, kot pogodbena stranka, ne predloži imen novih kandidatov.

Drugič, v svoji domnevni razlagi Bećirović pravi: „Zato Bosna in Hercegovina v Evropskem sodišču za človekove pravice že več kot dve leti nima sodnika v skladu s predpisi Sveta Evrope“, kar je velika laž. Obstajata vsaj dva primera, kot sta sodnika iz Litve in Poljske, katerima je prav tako potekel mandat, vendar sta še vedno polnopravna sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, dokler njuni državi ne predložita novih kandidatov.

To pomeni, da je popolna laž, da Bosna in Hercegovina že več kot dve leti nima sodnika v skladu s predpisi Sveta Evrope. Da je to pravzaprav laž izpod Bećirovićevega peresa, je dovolj pogledati 23. člen 2. Evropske konvencije, ki pravi: „Sodniki ostanejo na položaju, dokler niso zamenjani. Vendar še naprej delajo na zadevah, ki so jih že vzeli v obravnavo.“ Kaj to pomeni v praksi, je določeno v 2. členu, odstavku 3.

Pravil sodišča, ki nedvomno pravi:

„V skladu s 23. členom, odstavkom 2. Konvencije, izvoljeni sodnik opravlja funkcijo, dokler njegov naslednik ne prisegne ali ne da izjave, predvidene s pravilom 3.“ Vse to pomeni, da je sodnik, kateremu je potekel 9-letni mandat, v polnem mandatu, dokler država, kot pogodbena stranka, ne predloži novega seznama kandidatov, sodnik je izvoljen, prisegel in za to ni določenega roka.

Tretjič, nimamo namena braniti pravic sodnika Farisa Vehabovića, vendar imamo namen braniti pravice državljanov Bosne in Hercegovine do resnice. Resnica je tako očitna in se nahaja v aktih Sveta Evrope, ki jim je Bosna in Hercegovina pristopila leta 2002, kar bi moral Denis Bećirović vedeti, torej če to ve, potem zavestno gre v zamenjavo sodnika Vehabovića v zelo delikatnem trenutku za Bosno in Hercegovino, neposredno se postavlja v funkcijo tistih sil, ki bi želele ohraniti etnično utemeljen politični sistem v naši državi. Morda tak etnično utemeljen politični sistem v Bosni in Hercegovini ustreza Bećiroviću, ker smo od njega premalo slišali o državljanski državi, torej državi enakopravnih državljanov.

V drugem primeru, če tega Bećirović in njegova ekipa znalcev ne vedo, potem se moramo upravičeno vprašati, ali mu je tam mesto ali mu morda funkcija člana Predsedstva Bosne in Hercegovine služi za slike in video posnetke na družbenih omrežjih, od katerih državljani te države nimajo popolnoma nič. Spomnili bomo Bećirovića, da letos koledarsko 2024. poteče mandat za 11 (enajst) drugih sodnikov v Evropskem sodišču za človekove pravice, morda pa misli, da bo vseh 11 držav takoj zamenjalo vse svoje sodnike.
Seveda ne bodo, ker praksa govori drugače.

Četrtič, kandidati za sodnike v Evropskem sodišču za človekove pravice se ne izbirajo preko javnega razpisa, kot trdi Bećirović, ker javni razpis kot postopek predvideva možnost dvostopenjskega odločanja, torej vložitev rednega pravnega sredstva ali pritožbe tistih kandidatov, ki menijo, da so oškodovani. Tukaj pa gre za javni poziv, ki služi temu, da tisti, ki menijo, da imajo znanja in sposobnosti za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, izrazijo svojo namero, pri čemer upoštevajo, da izpolnjujejo kriterije, ki jih postavlja Svet Evrope za izvolitev sodnikov v Evropsko sodišče za človekove pravice. Ali Bećirović pozna razliko med postopkom javnega razpisa in javnega poziva, ostaja neznano.

In petič, javnosti je postalo zelo očitno, da Bećirović pri svojem delu opravlja polovico stvari, ki sploh niso v pristojnosti Predsedstva Bosne in Hercegovine, kot je na primer obstoj nekega sveta za ekonomska vprašanja, ekonomija pa ni v pristojnosti Predsedstva Bosne in Hercegovine, razen če je vsa ekonomija te države strpana v predlaganje letnega proračuna Bosne in Hercegovine. Torej, ali smo to državo dali v roke osebi, ki počne veliko stvari, ki niso v pristojnosti Predsedstva Bosne in Hercegovine, med katere spadajo tudi dolga, neuporabna pisma.

Ali pa je Bećirović na liniji Trojke, ki bi v Ustavno sodišče Bosne in Hercegovine postavila osebo brez enega dneva delovnih izkušenj v pravosodju, ker so to obljubili podporo HDZ-ju in njihovemu preferiranemu kandidatu, pri čemer so v preteklem obdobju izvajali nevideno pravno nasilje, tako bi tudi v Evropsko sodišče za človekove pravice poslali nekoga od večno rednih kandidatov za različne položaje v organih Sveta Evrope, spet z izvajanjem neke vrste pravnega nasilja.