Lavica Bisera - ko si lačen, si svoj!

Piše: E. Metaj 

---

Če bi življenje opazovali s perspektive zunanje ministrice BiH Bisere Turković, potem je zaradi razvajenosti BiH zapustilo 150.000 mladih ljudi. Odšli so, da bi trpeli zunaj, da bi si krvavo zaslužili drobtinico kruha, v BiH pa bi lahko „sestavili konec s koncem“. Ti nehvaležni ljudje, kot bi rekel narod, „iščejo kruh preko pogače“. Ne vidijo, koliko trakov je bilo prerezanih, da bi slovesno odprli številne javne kuhinje, celo za dojenčke. 

„Optimisti“ je simbolično ime ene od javnih kuhinj, kjer se je hranil mladenič, ki je z desetko diplomiral iz reforme javne uprave. Pametni gredo v lonec, da se ne mučijo kot otroci politikov, ki jih starši silijo k delu, da bi se prehranili. Ješ, pa ne delaš, in z desetkami še popelješ s seboj mamo. Bolno je ločevati matere od otrok. Koliko duševne bolečine je čutila Bisera, ker so jo mediji krivili, da je sina potisnila v oddaljeni Katar, da bi trpel v bosanski ambasadi. Kdo mu je kriv, če ni imel desetk, kdor se ne uči dobro, ne more jesti zastonj.

„Optimisti“ zadržujejo ljudi v BiH. To je dokaz, da ni vse tako črno, da obstajajo entuziasti, ki ne dovolijo, da bi oslabeli ljudje, ki se borijo za BiH. Tudi Bisera se bori za BiH, vendar ni pri zajemalki iz javne kuhinje. Ona je kot lev, njemu pa le nekaj bolj mastnega ustreza. Od rjovenja levov, s katerim nam je dočarala svoje srečanje z zunanjim ministrom Rusije Sergejem Lavrovom, je le popolno pomanjkanje empatije pri Biseri. Nima stika z realnostjo, ne uspe si bolje pogledati vase od zgostitev mednarodnih turnej, katerih končni doseg je nabava brezplačnih dateljev. Kdo ima pravico reči, da življenje v BiH vendarle ni sladko?!

Bisera je sprožila plaz reakcij na družbenih omrežjih. Čeprav mnogi menijo, da je užalila državljane, ne bo odstopila. Preprosto je, ne vidi šotorov pred Predsedstvom BiH in vladami. Šotori so namreč rezervirani za nekaj drugega, pod njimi se še vedno vzklikajo „naj živi naš predsednik“. 

Tam je politika drugačna, pred njo nas Bisera brani, v resnici pa se z njo hrani. Od skrbi se politiki le redijo in prepričujejo narode, naj se bojijo drug drugega. Logika je ista, ni več komunistov. Vendar pa tako pri „begu kot kmeta“ kot tudi v okviru „srbskega sveta“ partijska knjižica še vedno šteje. Okoli oblasti se zbirajo slabi učenci, ki nam prihodnost barvajo s pesimizmom in odlikaše potiskajo, da stojijo pred javno kuhinjo. Statistiko imajo svojo, tudi ko ovac ni na številu. 

Ni krivda Bisere. Ona je le eksponent politik, ki jih narod vztrajno izbira, čeprav je vsak peti prebivalec BiH po svetovnih standardih reven. Vendar se pas v BiH vedno lahko bolj zategne, da bi se sestavilo konec s koncem. Znani marketinški slogan „Ko si lačen, nisi svoj“, se v BiH glasi: „Ko si lačen, si svoj“! V Bosni in Hercegovini so vedno lačni le politiki.