Desničarska evropska igra okoli Bosne

Piše: Prof. dr. Senadin Lavić

---

Pojdimo od aktualnega vprašanja. Kaj evropska desnica kaže v odnosu do Bosne?

Prvič, evropski desničarski politični diskurz je določen s sklopom stereotipov, predsodkov in dogem, ki krožijo v vsakdanjem populističnem vokabularu. V tem prednjačijo s svojimi spornimi izjavami Victor Orban (Madžarska), Janez Janša (Slovenija), Zoran Milanović (Hrvaška), Olivér Várhelyi (Madžarska), A. Vučić in A. Vulin (Srbija), M. Dodik in D. Čović (Bosna) in mnogi drugi. Z njimi so se zelo udobno povezali Johann Sattler, Escobar, Eichhorst in M. Palmer, skoraj kot njihovi pogajalci z „bosansko stranjo“, ki jo je bilo treba prisiliti in zlomiti, da pristane na izsiljevanja Dodika in Čovića, ki načrtno poskušata državo spraviti pod Pariški mirovni sporazum.

Svojo strategijo so gradili na spremembi volilne zakonodaje Bosne in Hercegovine po navodilih Dragana Čovića. V sinhronizirani akciji je Dodikov projekt vračanja pristojnosti, kar je drugo ime za rušenje institucij drže Bosne in Hercegovine, in sprožitev državnega udara. Pri tem je država blokirana že vrsto let na ravni entitete FBiH in Vlade BiH (Svet ministrov). Manjkala je le še blokada Predsedstva!

Drugič, noben Čovićev ali Dodikov korak ni bil načrtovan brez soglasja in dogovora z evropskimi desničarskimi politiki, od pojava non paper do sej entitetne skupščine „rs“ o pristojnostih. Pri tem sta Beograd in Zagreb osnovna generatorja etničnega konfliktnega delovanja in vztrajanja na etnopolitiki in etničnem predstavljanju, pa tudi na ukinjanju pravosodnega sistema v Bosni in Hercegovini. Nenehno ponavljata, da državljanska družba in demokratična drža, torej vladavina prava in odgovornost, nista mogoči. Beogradski in zagrebški režim (Milošević in Tuđman) sta bila pobudnika in udeleženka združenih zločinskih podvigov med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino v 90. letih. Ona, Tuđman in Milošević, sta stala za zločini proti državi in državljanom Bosne in Hercegovine. Danes se prepoznavajo iste namere v politiki beograjskega in zagrebškega režima z novimi liki na sceni.

Tretjič, evropska desnica, kot predprostor fašistične izključenosti, izkorišča zgodovinsko situacijo krize kapitalizma za vzpostavitev novega reda v Evropi in spodkopavanje demokracije, kar potem pomeni temeljne človekove pravice in svoboščine ter enotnost kultur, religij, znanj in razliko etnodiverzitete. V okviru desničarske profašistične strategije poteka nevaren poskus unifikacije evropskega ljudstva skozi eno veroizpoved, obnašanje, ideologijo, rasistične stališča, mite, ekskluzivnost, pozivanje na „naravne pravice“, skozi izkoriščanje afriškega ali azijskega sveta, napadanje muslimanov, Judov, tujcev in drugačnih skupin v Evropi.

Četrtič, evropska desnica je ahistoričen poskus „obrambe Evrope“ pred tujci, migranti, pregnanci, nesrečniki. Evropa pa je zgodovinsko prostor srečevanja kultur in interferenc narodov, jezikov, znanj in verovanj. Orban bi na primer izključil muslimane iz Evrope in evropske zgodovine. To je jasen znak velikega neznanja, neizobraženosti in desničarskega pomračenja! To je nevaren znak za Druge in Drugačne v evropskem kontekstu, ki se ne ujemajo z merili desničarjev. Evropa je že enkrat izključevala Druge iz evropskega prostora – bil je to holokavst nad evropskimi Judi!

Petič, evropska desnica poskuša na Bosni demonstrirati svojo politiko ali pravilnost lastne politike, ki se kaže v primerjanju preteklosti s sedanjostjo (prezentizem) ali vztrajnem vsiljevanju predsodkov in ideologem sedanjosti v globine preteklosti. To je jasen znak pomanjkanja humanističnih vizij, v katerih se slavi svoboda človeka. To pomanjkanje se nadomešča z nevarnimi sporočili verske in etnične nestrpnosti. Militantna srbska desnica na primer svoje ideje najjasneje izraža v obliki etnofaulizma, to je primitivnega žaljenja Bošnjakov, Albanacev ali Črnogorcev in poskusa njihovega ponižanja kot narodne, kulturne in politične oblike.

Šestič, evropska desnica s svojimi profašističnimi idejami odpira problematično vprašanje o prihodnosti evropskega ljudstva. Kaj pomeni zapiranje Evrope v zidove enoumja? Ali nemški nacizem in italijanski fašizem nekoč nista pokazala, kaj to pomeni za Evropo in človeštvo na splošno? Ali se lahko kriza kapitalistične oblike produkcije in kriza evropske enotnosti spremeni v novo nevarnost za neidentično, robno, avtentično, drugačno, ki ni unificirano po vzorcih desničarskega narativa? Evropski palimpsest ne sme postati podložen desničarskim ideologijam, ki so že prej poskušale uničiti kulturno bogastvo in dediščino.

Sedmič, Evropa bi si zaradi sebe morala čuvati Bosno kot zenico svojega očesa. Toda desničarska Evropa je obestna in slepa! V njej križarji in islamofobi jahajo na svojih srednjeveških idejah, ki se ujemajo s hrvaškim „predzidjem krščanstva“ in srbskim svetosavskim mitotvorstvom.

Osmič, v arzenalu bednega etnofaulizma Dodikova uporaba verske oznake „musliman“ kot obtožnice, razkrivanja, izdajstva, kaznovanja, zasmehovanja, poniževanja, žaljenja, manjvredne vere, izdaje „pradedovske vere“ in podobno, uresničuje namen, da se cel narod demonizira in omalovažuje kot zgolj „verska skupina“... Zdi se, da je univerzalni pojav, da se kovajo, skujejo ali iznajdejo pogrdni pojmi in izrazi, ki služi za referiranje na drugo skupino tako, da se jo omalovažuje, žaljivo ali ponižuje.

Devetič, desničarska sabotaža bosanskega bitja in identitete ter principa skupnega življenja v pluralni družbi ne more ugasiti državljanske zvestobe Bosni. Ta sabotaža, ta lov v mraku kriminalnih skupin, njihovih klientov in lobistov, odpira oči in razsvetljuje vso bedo desničarske politike, ki se konča v fašistoidnih projektih. Pri tem na žalost pravosodni sistem odpoveduje in postaja dezavuiran kot kraj korupcije in zaščite kriminalnih močnikov.

Potrebno je še poudariti, da je ob vsakem premišljevanju in omenjanju etnične pripadnosti in imena povezan „etnofaulizem“. Etimologija tega pojma izhaja iz kombinacije dveh grških besed ethnos (ljudje, človeška skupina, etnična skupina) in phaulisma (omalovaževanje, žaljenje), kar pomeni omalovaževanje skupine ljudi, neke etnične ali narodne skupine. Etnofaulizem je torej beseda, ki se uporablja za omalovaževanje skupine ljudi, z drugimi besedami, etnično žaljenje (ethnic slur). Leta 1944 je Abraham A. Roback (1890-1965) objavil svoj Slovar etničnih žalitev (etnofaulizmov) / Dictionary of Ethnic Slurs (Ethnophaulisms) v Cambridgeu, Massachusetts.