Lavić: Desničarska evropska igra glede Bosne

Dr. Senadin Lavić

---

Začnimo z eno aktualno temo. Kaj evropska desnica kaže glede Bosne?

Prvič, evropski desničarski politični diskurz je določen z nizom stereotipov, predsodkov in dogem kot del vsakdanjega populističnega besednjaka. V ospredju so s svojimi spornimi izjavami Viktor Orban (Madžarska), Janez Janša (Slovenija), Zoran Milanović (Hrvaška), Olivér Várhelyi (Madžarska), A. Vučić in A. Vulin (Srbija), M. Dodik in D. Čović (Bosna).

K njim so se zelo udobno pridružili Johann Sattler, Escobar, Eichhorst in M. Palmer, skoraj kot njihovi pogajalci z „bosansko stranjo“, ki jo je bilo treba prisiliti in zlomiti, da je privolila
v izsiljevanja Dodika in Čovića, ki sta namerno poskušala državo potegniti nazaj v čase pred daytonskim mirovnim sporazumom.

Svojo strategijo sta gradila na spremembi volilne zakonodaje Bosne in Hercegovine po navodilih Dragana Čovića. V tem usklajenem dejanju je tudi projekt Dodika o ponovni pridobitvi pristojnosti, to je drugo ime za uničenje institucij države Bosne in Hercegovine in izvedbo državnega udara. Hkrati je država že leta blokirana na ravni entitet FBiH in Vlade BiH (Sveta ministrov). Manjkal je le še blokada Predsedništva!

Drugič, noben korak Čovića in Dodika ni bil načrtovan brez privolitve in soglasja z evropskimi desničarskimi politiki, od pojava neobjavljenih dokumentov do sej skupščine entitete RS o pristojnostih. Hkrati sta Beograd in Zagreb glavna generatorja delovanja etničnih spopadov in vztrajanja pri etnični politiki in etnični zastopanosti, pa tudi pri odpravi sodnega sistema v Bosni in Hercegovini.

Nenehno ponavljajo, da civilna družba in demokratična država, torej pravna država in odgovornost, niso mogoče. Režima v Beogradu in Zagrebu (Milošević in Tuđman) sta bila pobudnika in udeleženka skupnih zločinskih podvigov med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino v devetdesetih letih.

Ona, Tuđman in Milošević, sta stala za zločini proti državi in državljanom Bosne in Hercegovine. Enake namere se prepoznajo v sedanji politiki beograjskega in zagrebškega režima, z novimi liki na prizorišču.

Tretjič, evropska desnica kot veža fašistične ekskluzivnosti izkorišča zgodovinsko situacijo krize kapitalizma za vzpostavitev novega reda v Evropi in spodkopavanje demokracije, torej temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter enotnosti kultur, ver, znanja in etnodiverzitete. V okviru desničarske profašistične strategije poteka nevaren poskus združevanja evropskega človeštva skozi eno vero, obnašanje, ideologijo, rasistične odnose, mite, ekskluzivnost, promocijo „naravnih pravic“, izkoriščanje afriškega ali azijskega sveta, napade na muslimane, Jude, tujce in druge skupine „drugačnih“ v Evropi.

Četrtič, evropska desnica je ahistoričen poskus „obrambe Evrope“ pred tujci, migranti, begunci, bedo. Evropa pa je zgodovinsko prostor srečevanja kultur, narodov, jezikov, znanj in ver. Orban bi na primer izključil muslimane iz Evrope in evropske zgodovine. To je jasen znak ogromnega neznanja, pomanjkanja izobrazbe in desničarskega zatona!

To je nevaren znak za Druge in Drugačne v evropskem kontekstu, ki ne ustrezajo merilom desnice. Evropa je Druge že enkrat izključila iz evropskega prostora – bil je holokavst nad evropskimi Judi! Petič, evropska desnica poskuša demonstrirati svojo politiko v Bosni ali pravilnost svoje politike, kar se odraža v merjenju preteklosti s sedanjostjo (prezentizem) ali vztrajnem vsiljevanju predsodkov in ideologemov sedanjosti v globine preteklosti.

To je jasen znak pomanjkanja humanističnih vizij, v katerih se slavi človeška svoboda. To pomanjkanje nadomeščajo nevarni sporočila verske in etnične nestrpnosti.

Militantna srbska desnica na primer svoje ideje najjasneje izraža v obliki etnolfemizma, torej primitivnega žaljenja Bošnjakov, Albancev ali Črnogorcev, in poskusov njihovega razveljavljanja kot narodne, kulturne in politične oblike. 

Šestič, evropska desnica s svojimi profašističnimi idejami odpira problematično vprašanje prihodnosti evropskega človeštva. Kaj pomeni zapreti Evropo v zidove enoumja?

Ali nemški nacizem in italijanski fašizem nista nekoč pokazala, kaj to pomeni za Evropo in človeštvo na splošno? Ali se lahko kriza kapitalistične oblike proizvodnje in kriza evropske enotnosti spremenita v novo nevarnost za neidentično, marginalno, avtentično in drugačno, ki ni poenoteno po vzorcih desničarskega diskurza? Evropski palimpsest ne sme postati predmet desničarskih ideologij, ki so že poskušale uničiti kulturno bogastvo in dediščino.

Sedmič, Evropa bi morala Bosno obdržati kot jabolko svojega očesa, za svoje dobro. Toda desničarska Evropa je obojestransko zoprna in slepa! V njej jezdeci križarjev in islamofobov na svojih srednjeveških idejah, ki se prilegajo hrvaškemu „predzidju krščanstva“ in srbskemu svetosavskemu mitotvorstvu.

Osmič, v arzenalu bedečega etnolfemizma Dodikov uporabo verske oznake „musliman“ kot obtožbe, razkrivanja, izdajanja, ovadbe, žaljenja, poniževanja, užaljenosti, manjvrednosti vere, izdajanja „verov“ prednikov in podobno, nameni demonizacijo celotnega naroda in njegovo omalovaževanje kot zgolj „verske skupine“... Zdi se, da je univerzalni pojav izmišljevati ali iznajdevati poniževalne izraze in reke, ki služijo za označevanje druge skupine, da bi jo ponižali, užalili ali ponižali.

Devetič, desničarsko sabotažo bosanskega bitja in identitete ter načela sobivanja v pluralni družbi ne more uničiti državljanske zvestobe Bosni. Ta sabotaža, ta lov v kalnih kriminalnih združbah, njihovih klientih in lobistih, odpira oči in razsvetljuje vse bedo desničarske politike, ki se konča v fašističnih projektih. Hkrati pa je žal sodni sistem odpovedal in postal diskreditiran kot prostor korupcije in zaščite kriminalnih močnikov.

Poudariti je treba tudi, da je „etnolfemizem“ povezan z vsakim razmislekom in omembo etničnosti in imena. Etimologija tega izraza izhaja iz kombinacije dveh grških besed ethnos (ljudje, človeška skupina, etničnost) in phaulisma (omalovaževanje, žalitev), kar pomeni omalovaževanje skupine ljudi, neke etnične ali narodne skupine.

Etnolfemizem je torej beseda, ki se uporablja za omalovaževanje skupine ljudi, z drugimi besedami, etnična žalitev. Leta 1944 je Abraham A. Roback (1890–1965) v Cambridgeu v Massachusettsu objavil svoj Slovar etničnih žalitev (Etnolfemizmi).