Lagumdžija pisal ambasadorjem držav članic ZN kot odgovor na pismo ambasade Srbije pri ZN

(Patria) - Odpravnik poslov, v imenu stalne misije Srbije pri Združenih narodih (ZN), Saša Mart, je pisal predsedniku Generalne skupščine ZN in vsem misijam držav pri ZN ob sprejetju Resolucije o genocidu v Srebrenici, poroča N1.

Na pismo je odgovoril Zlatko Lagumdžija, ki je poslal pismo ambasadorjem vseh držav članic ZN kot odgovor na pismo ambasade Srbije pri ZN.

Pismo Lagumdžije objavljamo v celoti:

Ob upoštevanju precej ponavljajoče se komunikacije Stalne misije Srbije pri ZN na temo osnutka resolucije „Mednarodni dan razmisleka in spomina na genocid v Srebrenici leta 1995“, dovolite mi, da poudarim naslednje:

Občutljivo vprašanje vojne v Bosni in Hercegovini kot tako ostaja le za sosednjo Srbijo, ki se ni sposobna premakniti iz narativa iz devetdesetih let. „Vprašanje“ je v tem primeru sodno ugotovljeno dejstvo, da so bili zločini v Srebrenici genocid. Genocid se je zgodil, kar sta ugotovila tako Meddržavno sodišče (ICJ) kot Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v svojih sodbah. Nihče razen Srbije tega ne postavlja pod vprašaj in obsoja.

Več kot 8.000 duš, ki so na najbolj brutalen način umrle leta 1995, še vedno poskuša najti mir, medtem ko njihove družine poskušajo najti nekaj podobnega tolažbi in zaključku v dostojnem pokopu posmrtnih ostankov. Številni družinski člani še vedno tavajo po hribih in gozdovih vzhodne Bosne v zaman poskusu, da bi pridobili vsaj kost, delček lobanje, kateri koli del telesa, ki ga je treba pokopati, da bi imeli zadnje počivališče, da bi spet imeli ime, čeprav na nagrobniku.

Razglasiti 11. julij za „Mednarodni dan razmisleka in obeleževanja genocida v Srebrenici leta 1995“ je le majhno priznanje preživelim žrtvam in njihovim družinam, ki še vedno trajajo. Določitev tega dne bi pokazala predanost pravici in resnici ter priznala človeško dostojanstvo žrtvam in preživelim genocida v Srebrenici, saj so vsakodnevno podvrženi besnemu in neusmiljenemu zanikanju genocida, zgodovinskemu revizionizmu in grožnjam ponovnega nasilja.

Kar zadeva notranjo dinamiko v Bosni in Hercegovini, ne glede na naše obveznosti, da spoštujemo in izvajamo pravno zavezujoče sodbe stalnih sodišč in ad hoc tribunalov ZN kot polnopravne članice ZN, člen 9 Daytonskega mirovnega sporazuma zavezuje vse strani (Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Srbija), da spoštujejo in sodelujejo „pri preiskavi in pregonu vojnih zločincev in drugih kršitev mednarodnega humanitarnega prava“.

Predsedstvo Bosne in Hercegovine, s konsenzom ali brez njega, ali kdor koli drug, minister ali ambasador Bosne in Hercegovine, se ne more spuščati v razprave o Srebrenici, ki popolnoma zanikajo genocid, ki je bil tam storjen, niti nima pooblastil, da bi postavljal pod vprašaj ali bil nad končnimi razglasitvami pravosodnih institucij te organizacije.

Takemu dejanju bi morale slediti spremembe Daytonskega mirovnega sporazuma, Ustave in nazadnje Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine, ki prepoveduje javno odobravanje, zanikanje ali opravičevanje zločina genocida.

Kar zadeva posvetovanja v regiji, naj spomnim, da so vse države v regiji, razen Srbije, že podprle ta osnutek, bodisi s sopokroviteljstvom bodisi z izrecno navedbo, da bodo to storile, brez potrebe po kakršnih koli posvetovanjih. Za države v regiji je vse popolnoma jasno, ko gre za spoštovanje mednarodnega prava in načel civiliziranih narodov.

Ko predlaga svoje razloge za umik resolucije, pri čemer večinoma govori o konsenzu in dogovoru v regiji, izpusti povedati, da v tem primeru „konsenz“ pomeni izbris sklica na genocid, s čimer se dejansko zanikajo ustrezne sodbe MSP in MKSJ, „dogovor“ pa implicira absolutno poslušnost narativu, ki obstaja v Srbiji.

Torej, oprostili mi boste, če še enkrat obsodim vse te navedbe in se osredotočim na samo besedilo osnutka resolucije. To nikakor ni žaljivo za nobeno državo ali njeno ljudstvo, niti se spominskega dne ne more uporabiti kot politični cilj kakršne koli vrste.

Njegov osnovni cilj je spodbujanje procesa pravice, resnice in sprave v Bosni in Hercegovini ter regiji Zahodnega Balkana. Trditi nasprotno pomeni preprosto odstopati od dejstev – zanikanje je škodljivo za mir, spravo in pravico. Proces sprave mora obsegati celovito okrevanje družbe in soočenje s preteklostjo, ne le s priznanjem genocida in zločinov, priznanjem žrtev in kaznovanjem zločincev, s poudarkom na izidu, ki bo spodbujal mir in pravico. To je bistvo sprave. Namesto obračuna slišimo zanikanje; namesto sočutja do žrtev se soočamo s popolnim pomanjkanjem človečnosti.

Ne dajmo se zavesti lažnim argumentom in skrbem – opozorila, da bi reševanje lahko povzročilo nestabilnost v Bosni in Hercegovini, niso nič drugega kot slabo prikrite grožnje, a vendarle grožnje tistih, katerih edini cilj je ohraniti nadzor nad resnico v regiji in nadaljevati z odkritim poveličevanjem in nagrajevanjem obsojenih vojnih zločincev brez posledic, da bi žrtve še enkrat izbrisali z dejanjem in dejanjem zanikanja. Vprašam vas – kaj v sedanjem osnutku poziva k nasilju? Kdo ga bo spodbudil? In zakaj? Zato, ker se je nekdo končno uprl revizionističnemu narativu in za resnico?

Kultura spomina na žrtve genocida v Srebrenici ni in ne sme biti kultura zanikanja, temveč kultura spomina, da se genocid nikoli nikomur ne ponovi, je v pismu navedel Lagumdžija.

Spomnimo, Saša Mart je v pismu navedel, da se želi še enkrat ozreti na celoten proces začetka in uresničitve te pobude, ki se, kot je dejal, nanaša na občutljivo vprašanje vojne v Bosni in Hercegovini ter zahteva, po njegovih besedah, posvetovanja na vseh ravneh oblasti v državi. V zvezi s tem v pismu poudarja, da želi članice ZN obvestiti o več točkah. Prva med njimi je, da ni bilo posvetovanj o besedilu resolucije na ravni BiH.