Lada Sadiković: Če ne bo radikalnega pristopa, bi BiH lahko postala črna luknja Evrope

Piše: Lada Sadiković, profesorica na Fakulteti za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne študije ter članica Kroga 99

Na današnji dan pred šestindvajsetimi leti je bil ratificiran Splošni okvirni sporazum za mir v Bosni in Hercegovini, ki je po prvi vojaški intervenciji Nata, z enajstimi aneksi, tako vojaškimi kot civilnimi vidiki mirovnega sporazuma, po 'tragičnem spopadu v regiji' vzpostavil mir.

Mirovni sporazum so podpisale tri "strani" in sicer Republika BiH, Republika Hrvaška in Zvezna republika Jugoslavija, pet prič, Združene države Amerike, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Republika Francija, Zvezna republika Nemčija in Ruska federacija, in končno Evropska unija kot 'posebni pogajalec'.

Še posebej se moramo danes vprašati, kaj je bilo dejansko doseženo po šestindvajsetih letih uresničevanja miru? Ali je BiH država, v kateri je 'zavladal trajni mir in stabilnost'? Ali je BiH zasnovana na načelih Listine Združenih narodov, Sklepnega akta iz Helsinkov in drugih dokumentov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, še posebej najpomembnejšega dokumenta Mirovnega sporazuma, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je vgrajena v Ustavo Bosne in Hercegovine - Aneks 4, neposredno uporabna in ima prednost pred vsako drugo pravico?

Država Bosna in Hercegovina se prav danes nahaja v najhujši krizi od ratifikacije Mirovnega sporazuma, ko je ogrožena ne le uresničitev miru, ampak tudi ozemeljska celovitost in politična neodvisnost Bosne in Hercegovine. Šestindvajset let neustreznega pristopa, v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je državo, v kateri je bil sodno dokazan genocid, pripeljalo v položaj stagnacije in celo njenega nazadovanja.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in Beneška komisija sta izrecno poudarili, da državne institucije 'niso zmožne izpolnjevati svojih mednarodnih obveznosti' in da jih je treba okrepiti. Vendar pa so se te v preteklih letih nenehno slabšale, nakar je bila BiH označena kot ugrabljena in krhka država, ki je s tem plodna priložnost za korupcijo, organizirani kriminal, terorizem in ilegalne migracije.

Namesto krepitve BiH in njenih institucij z namenom ustvarjanja sodobne pravne in funkcionalne države, so prevladale dezintegracijske sile, podprte s strani nekaterih držav mednarodne skupnosti.

Namesto usklajevanja entitetnih ustav 'v roku treh mesecev po začetku veljavnosti Ustave BiH', šestindvajset let kasneje še vedno uresničujejo vojne cilje. Kakšen je možni izhod iz krize po šestindvajsetih letih neukrepanja institucije Visokega predstavnika mednarodne skupnosti, z manjšimi ali večjimi izjemami? Visoki predstavnik z rednimi pooblastili iz Aneksa 10 DMS, od katerih je najpomembnejše "oblikovanje političnih in ustavnih institucij v BiH", bi lahko in bi moral usposobiti državo BiH do tiste stopnje, da bi bila sposobna samostojno izvajati svoje regionalne in mednarodne obveznosti. Ali ima Bosna in Hercegovina sploh pravico do neposredne uporabe Evropske konvencije o človekovih pravicah?

Ali je po šestindvajsetih letih najtežji problem zagotoviti Bosni in Hercegovini, da bodo vsi ljudje enaki pred zakonom in da jim država jamči temeljne državljansko-politične pravice?

Če države podpisnice Splošnega okvirnega sporazuma za mir v Bosni in Hercegovini in širše dosežejo soglasje o tem, ali v srcu Evrope želijo sodobno, močno in funkcionalno državo, le v tisti meri, v kakršni so to tudi same, so potrebni naslednji koraki: Poslati močno in jasno sporočilo, da separatistične politike, še posebej po sodno dokazanem genocidu v Evropi in širše, niso mogoče;

Okrepiti in podpreti redna pooblastila Visokega predstavnika kot končnega razlagalca civilnega dela Splošnega okvirnega sporazuma za mir v BiH, da bi isti pomagal v okviru svojih rednih pooblastil, ki jih je Beneška komisija označila kot "pooblastila za izredne razmere" (emergency powers) pri gradnji sodobne pravne in demokratične države;

Brez uporabe rednih pooblastil Visokega predstavnika bi uresničevanje miru v skladu z načelom pacta sunt servanda/pogodbe se morajo spoštovati, prišlo v vprašanje;

Nujna je neposredna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki bi združila razdeljeno in razdrobljeno Bosno in Hercegovino, na enak način, kot je bilo to storjeno z evropskimi državami po drugi svetovni vojni;

Vrnitev BiH v stanje, v kakršnem je bila pred vojno, z vodoravno in navpično delitvijo oblasti, pravosodno piramido na čelu z Vrhovnim sodiščem BiH, policijo v skladu z evropskimi načeli ter enotnim zdravstvom in izobraževanjem, ki bo onemogočilo segregacijo v šolstvu pod imenom "dve šoli pod eno streho";

V BiH je potreben bolj radikalen pristop kot uporaba še vedno neskladnih držav glede sankcij.

Če takšen pristop izostane, BiH grozi, da ostane črna luknja Evrope, ki bi lahko na koncu postala resnični vir nestabilnosti tako za samo regijo kot za celotno Evropo. V Bosni in Hercegovini se trenutno branijo evropski principi in standardi, doseženi pred sedemdesetimi leti, ki obsegajo: "uresničevanje večje enotnosti ob ohranjanju in nadaljnjem izvajanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ... ob veri v tiste svoboščine, ki tvorijo temelj pravičnosti in miru na svetu ... ki se najbolje varujejo s stvarno politično demokracijo in skupnim razumevanjem in spoštovanjem človekovih pravic, od katerih so odvisne .. z enakimi stremljenji in skupnim dediščino političnih tradicij, idealov, svobode in vladavine prava, da sprejmejo prve korake k skupnemu razumevanju in spoštovanju človekovih pravic, od katerih so odvisne".

Če Bosna in Hercegovina nima pravice do navedenih standardov in načel, potem se nimamo čemu nadejati.

Če bo dovoljena uporaba navedenih standardov in načel Bosni in Hercegovini, in če je po šestindvajsetih letih prišel čas za "vzpostavitev novega političnega sistema, v katerem bo zagotovljena stvarna politična demokracija" (sodba Zornić), se lahko nadejamo svetlejše prihodnosti.