Labodji spev Dodikove politične basni

Napisal: Muharem Cero

Zapeljiv, milozvočen, prijeten za ušesa, izjemno lep, spev laboda označuje tudi njegov konec. Kot tak se je naselil v Ezopove basni in Ciceronovo pripovedko. S svojo simboliko je dosegel vsečastno pomen izginjajoče iluzije, ki odhaja skupaj s svojim ustvarjalcem.

Ne glede na to, kdaj in kdo jo je za kakšne Judove srebrnike izmislil, se je prijela in se je kot šepet vsiljivca prikradla v politični in javni prostor BiH, zaživela in se določujoče pozicionirala šele s Prudskim sporazumom in nadaljevala svoje trajanje z Banjaluškimi, Mostarskimi, Sarajevskimi dogovori političnih gospodarjev državnosti BiH. Prenehala je biti basen, postala pa je krvav kladivo, ki ubija njeno bit.

Tako, zapeljiv spev „DOGOVORJENE DRŽAVE“ skozi usta njegovega glasnogovornika Milorada Dodika na poti omamnega transa prispel do bolečega, mačkastega prebujenja v svojem predvidljivem koncu.

Iz iste basni so zrasli strupeni plodovi devetojanuarske „državne“ kontinuitete RS in obmane o entitetni lastnini nad ozemljem njegove omejene jurisdikcije. Oba sta strupena gobana, ki dosegata učinek umirajoče suverenosti in ozemeljske celovitosti BiH. Oba sta nakazana lobistična optika Daytonskega mirovnega sporazuma.
Oba sta svoj konec doživela z odločbami najvišjih sodnih instanc Države Bosne in Hercegovine. Sodba Žalilnega oddelka Sodišča BiH je označila konec iluzije, da je ozemlje entitete RS enako lastnini nad tem ozemljem.

Ta kot precedens bo služila za revizijo vseh lastniških knjig v tem entitetu, zagotovo pa bo tam veliko neustavnih in nezakonitih rešitev, ki jih mora po Ustavi in zakonu vrniti v prejšnje stanje.

Celotna sukcesijska masa bivše SFRJ, ki se nahaja na ozemlju entitete RS, pa tudi FBiH, mora biti s 6. 4. 1992. leta končno vpisana na svojega imetnika in edinega lastnika državo Bosno in Hercegovino. Enaka lastninsko-pravna usoda bo določena tudi za drugi del državnega premoženja, tisto iz državne kontinuitete RBiH na BiH, z datumom mejnika 31. 12. 1990. leta.

Ta ustavnopravna dejanja bodo končno vzpostavila zagotovljeno ozemeljsko celovitost države BiH, Bosno pa naredila enako suvereno vsem novonastalim državam iz razpada SFRJ.
Vprašanje uporabe tega državnega bogastva v lasti vseh državljanov BiH bo šele določeno z uveljavitvijo Zakona o upravljanju premoženja države v Parlamentarni skupščini BiH.

Drugi strupeni gobani se teh dni končujejo s trakavico o referendumu v RS. Ne skrivoma, glasnogovornik „DOGOVORJENE DRŽAVE“, Milorad Dodik ne izsiljuje protidaytonskega devetojanuarskega simbolizma, ampak z retoriko „malega političnega igralca“ poskuša z umirajočim labodjim spevom izsiliti kontinuiteto devetojanuarske paradržave in Daytonskega entiteta RS. Z uspehom bi si RS pridobil neobstoječ mednarodni subjektivitet (domnevno vnesen v RBiH pred njenim priznanjem 6. 4. 1992. leta).

Ta uspeh bi mu zagotovil revizijo in razveljavitev vseh ustavnih rešitev, ki so po aneksu IV in aneksu X (rešitve iz pristojnosti PIC-a in visokega predstavnika OHR-a) v postdaytonskem obdobju naredile BiH bolj stabilno, varnejšo v procesu vzpostavitve njene suverenosti in ozemeljske celovitosti.

Konflikt dveh medsebojno izključujočih kontinuitet, tistega državnega Daytonskega iz člena 1/1 aneksa IV, in tistega neobstoječega, paradržavnega, s haaškimi sodbami o združenih zločinskih podvigih obsojenega, ne more biti rešen nikakor drugače kot s porazom tega drugega.

To je tista točka, kjer spev postane muk, nato pa rjovenje umirajočega laboda. Skupaj na grd kup bosanske zgodovine odhajajo gobani, njihovi ustvarjalci, kdor koli že so, kot tudi PR „DOGOVORJENE DRŽAVE“ Milorad Dodik. Ali poj tega umirajočega laboda teh dni ni več vse manj milozvočno zapeljiv, vse bolj pa hropajoč, podoben poj babice žalovalke.