Kulanić: Sarajevo so pred obleganjem, obstreljevanjem, ostrostrelskim delovanjem branili državljani vseh etničnih skupin

Dr. Ahmed Kulanić, direktor Sklada spomenikov Kantona Sarajevo, se je odzval na konferenco v Beogradu z naslovom “Je bilo Sarajevo obkoljeno in blokirano mesto”. V svojem odzivu je dejal, da postaja preurejanje zgodovine in zgodovinskih dogodkov ena od osnovnih značilnosti oblikovanja in ustvarjanja družbene zavesti in javnega diskurza na območju jugovzhodne Evrope.

"Učbeniška politika izpuščanja zgodovine devetdesetih let XX. stoletja je v zadnjem času proizvedla generacije, ki so popolnoma prikrajšane za objektivno, znanstveno in predvsem pravno utemeljeno perspektivo in pogled na vojno in vojna dogajanja v Bosni in Hercegovini in okoli nje. Številni seminarji, poletne šole in obšolske dejavnosti se mi zdijo, da niso in ne dajejo želenih učinkov, saj je kljub vsem prizadevanjem domačih in mednarodnih akterjev družbeni diskurz dobil povsem novo dimenzijo – trijumfalizem zločinov in zločincev, rehabilitacijo vojnih zločincev in njihovo afirmacijo v družbi. Prazne prostore v izobraževalnem sistemu so zapolnili mnogi, manj kompetentni, pod navodili in nadzorom velikih ideoloških matric in projektov pa številni kvazi-znanstveniki.

Javno mnenje danes ustvarjajo isti tisti, ki so zagrešili najbrutalnejše zločine ali so obtoženi njihovih zagrešitev. Posebno pozornost temu daje tudi perspektiva, da se to dogaja v javnem prostoru in brez strahu, da bodo kdaj odgovarjali za svoja dejanja, kljub aktivnim mednarodnim tiralicam. V tem smislu je treba razumeti tudi nedavno konferenco v Medijskem centru Združenja novinarjev Srbije pod pokroviteljstvom Predstavništva bosansko-hercegoviškega entiteta RS v Beogradu, z naslovom „Je bilo Sarajevo obkoljeno ali blokirano mesto?“, na kateri je imel svoj „referat“ Tomislav Kovač, obtožen za genocid nad nesrbskim prebivalstvom Srebrenice julija 1995, bil pa je tudi poveljnik policijske postaje na Ilidži med obleganjem Sarajeva. Sodobne zahodne in demokratične države bi s preganjanjem obtoženih za vojne zločine, kot tudi za genocid, vzpostavile osnovno linijo razlikovanja med civiliziranim in neciviliziranim, modernim in retrogradnim, kot tudi demokratičnim in nedemokratičnim opredeljevanjem določene države. Vladavina prava predstavlja osnovno vodilo v tem pogledu. Pred očmi vseh teh mednarodnih uradnikov uradne institucije, nevladni sektor in medijska združenja izvajajo popolno rehabilitacijo zločincev in dehumanizacijo zločinov in žrtev.

Pravno utemeljena dejstva in njihovo izpuščanje

Organizirana „konferenca“ predvsem in edino cilja na upravičenje številnih vloženih sredstev v poročilo „mednarodne komisije“ o stradanju Srbov v Sarajevu, o katerem lahko vsak, ki se vsaj površno ukvarja z nedavno zgodovino Bosne, brez dvoma ugotovi, da se je trudilo obravnavati marginalne dogodke in se izogniti bistvu. Poleg omenjene rehabilitacije obtoženih zločincev je konferenca še enkrat poskušala predstaviti stališče, da ni šlo za obleganje, temveč za blokado Sarajeva, pri čemer se je zavestno izogibala sklicevanju na sodbe mednarodnih sodišč, ki dejansko dejansko-utemeljeno kažejo in dokazujejo nasprotno. V zvezi s tem je treba ponoviti dele sodbe nekdanjemu predsedniku Republike Srpske Radovanu Karadžiću in obsojenemu zločincu za (med drugim) teroriziranje državljanov Sarajeva, genocid v Srebrenici in zločine v drugih občinah: “Sodišče sklepa, da je Sarajevsko-romanijski korpus (SRK) v bistvu obkolil Sarajevo in ga držal pod obleganjem, ter da je mesto kot takšno bilo pod blokado”.

Poleg tega stenogrami s 16. seje Skupščine bosanskih Srbov, ki je potekala 12. maja 1992, ugotavljajo namero Ratka Mladića, generalpolkovnika, poveljnika Glavnega štaba Vojske Republike Srpske in obsojenega vojnega zločinca, da Sarajevo drži pod obleganjem „...Mi moramo še v tem trenutku obkoliti z obročem zmajevo glavo Sarajevo in iz njega bo lahko izstopil le tisti, ki ga bomo mi spustili...“

Nadalje, sodba Preiskovalnega senata, tožilec proti Stanislavu Galiću, poveljniku Sarajevsko-romanijskega korpusa (SRK) VRS „navaja, da je obleganje Sarajeva tako zloglasna epizoda spopada v bivši Jugoslaviji, da nekaj podobnega ni bilo v evropski zgodovini zabeleženo od časa druge svetovne vojne. Nobena profesionalna vojska takrat ni brez predaha vodila kampanjo takšne moči proti civilnemu prebivalstvu nekega evropskega mesta, ga pripeljala v stanje pomanjkanja, ki spominja na srednji vek, in nenehnega strahu pred smrtjo“.

Politični in vojaški vrh, predvsem pa Sarajevsko-romanijski korpus, so kot člani združenega zločinskega podviga (UZP) izvajali konstantno kampanjo namernega obstreljevanja in ostrostrelskega delovanja s primarnim namenom širjenja terorja in teroriziranja državljanov Sarajeva, kar je imelo za posledico na tisoče ubitih moških in žensk vseh starosti, vključno z otroki, ranjavanje in pohabljanje na tisoče ljudi različnih etničnih skupin. Omenjena konferenca, kot tudi že omenjeno Poročilo, tega sploh ne omenjata – nasprotno, zavestno ignorirata in relativizirata. Tako kot relativizirata in zanikata obstoj več kot 15 zaporniških objektov, med katerimi so vojašnica v Rajlovcu, Lukavici in Nedžarićih, taborišča „Planjina kuća“, „Bunker“, „Kod Sonje“, zapor Kula, „Digitron Buje“, „Šoping“, telovadnica na Palah, garaža občine Hadžići, Kulturno-športni center Hadžići itd., skozi katere je šlo več kot 10.000 zapornikov.

H prihodnosti

Za izvajanje kampanje ostrostrelskega delovanja, obstreljevanja državljanov, preganjanja nesrbskega prebivalstva, združenega zločinskega podviga in obleganja glavnega mesta Bosne in Hercegovine ter zločinov, storjenih v sarajevskih občinah, ki so jih zasedle srbske sile, so mednarodna in domača sodišča obsodila skupno 36 oseb na 354 let in šest mesecev zapora, ter na dve dosmrtni kazni zapora, in sicer: Radovana Karadžića, Momčila Krajišnika, Biljano Plavšić, Ratka Mladića, Mića Stanišića, Stanislava Galića, Dragomirja Miloševića, Dragana Damjanovića, Radeta Vaselinovića, Sašo Baričanina, Vaselina Vlahovića, Gorana Damjanovića, Zorana Damjanovića, Zorana Dragičevića, Branka Vlačo, Jovana Tintorja, Ratka Gašovića, Vlastimira Pušaro, Zorana Kneževića, Gorana Vasića, Bora Krsmanovića, Predraga Miškovića, Milana Šešlja, Momirja Glišića, Borislava Berjana, Nemanjo Jovičića, Mladena Milanovića, Predraga Đurovića, Duška Dabetića, Momirja Tomaša, Slobodana Bogdanovića, Gorana Sladojo, Milorada Rodića, Željka Mitrovića in Ranka Boljaka.

Konferenca, kot tudi poročilo, v veliki meri izpuščata, da so bili med številnimi ubitimi državljani Sarajeva prav pripadniki srbskega naroda, ki jih je VRS oziroma Sarajevsko-romanijski korpus teroriziral med 1425 dnevi obleganja, ostrostrelskega delovanja in obstreljevanja. Morda so se vodili po zvočnem zapisu vojnega zločinca Mladića, ko je izdajal ukaze o obstreljevanju „Velušići“ – „da tam ni srbskega prebivalstva“, ker zanje niti takrat niti danes prebivalci Sarajeva niso predstavljali državljanov, temveč prebivalstvo, ki ga je treba terorizirati. In na koncu, Sarajevo so pred obleganjem, obstreljevanjem, ostrostrelskim delovanjem branili državljani Sarajeva vseh etničnih skupin. Morda to najbolje ponazarja Prva slavna viteška brigada, ki je v svojih vrstah imela skoraj 300 bosanskih Srbov, od katerih je pet dobitnikov najvišjega vojnega odlikovanja „Zlati cvet“, 31 pa jih je vgradilo svoje življenje za svobodno in neodvisno Bosno in Hercegovino, ker biti na hribu in v mestu takrat, pa tudi danes, je osnovna vodilna vrednota civilizacijskih vrednot."