Kuba voli novega predsednika, Castro ni kandidat

HAVANA, (Patria) - Prvič po šestih desetletjih je Kuba pripravljena izvoliti predsednika, ki ni priimek Castro. Ta otoška država bo 11. marca izvedla volitve v Nacionalno skupščino, ki bo nato 19. aprila izbrala novega predsednika.

Predsednik Raul Castro, brat pokojnega dolgoletnega voditelja Fidela Castra, se ne bo potegoval za ponovno izvolitev. Že pred šestimi leti je uvedel določbo, ki omejuje število mandatov, in to bo tudi spoštoval, poroča Danas.

Nekatere optimistične ocene pravijo, da je to prvi korak v smeri demokratizacije otoka. Vendar pa previdnejše, bolj realistične opozarjajo, da se Kuba premika k istemu – nedemokratični vladavini ene stranke, komentira New York Times.

Če bo kubanska komunistična partija – edina, ki ji je dovoljeno sodelovati na volitvah v enostrankarskem režimu – pametna, bo poskušala, trdijo analitiki, izvleči najboljše. Natančneje, s prehodom na demokracijo po lastnih pogojih bi lahko stranka požela koristi.

Novoustanovljene institucije in zakone (na primer volilne zakone) bi lahko prilagodila sebi v prid. Stranka bi lahko izkoristila to, da Castra ni več, da uvede nove svoboščine za Kubance in s tem ustvari dobro voljo, ki bi jo pretvorila v glasove, trdijo poznavalci razmer.

Navsezadnje v mnogih novih demokracijah stare avtoritarne vladajoče stranke (ali stranke, ki jih oblikujejo nekdanji diktatorji) ostajajo vplivni akterji. Od Mehike do Mongolije, Poljske do Paname, Španije do Južne Koreje, Tajvana do Tunisa so volivci vrnili „slabe fante“ na položaj, kot navajajo.

To se dogaja, piše ameriški časnik, v pogosto neurejenem posttranzicijskem okolju, kjer nekateri volivci čutijo nostalgijo po avtoritarni preteklosti. V primeru Kube bi lahko stranka opozorila na svoje dosežke na področju brezplačnih javnih storitev, kot sta zdravstveni sistem in domača varnost.

Avtoritarni režimi, kot je kubanski, rojeni iz revolucij, pogosto preživijo desetletja, vendar se opotekajo, ko revolucionarna generacija izumre, zlasti če ne najdejo alternativnih virov legitimnosti, kot je bila kitajska gospodarska rast v preteklih desetletjih.

Na žalost za kubansko ljudstvo, po ameriškem časniku, obstaja malo znakov, da se razmišlja o alternativni možnosti. Namesto tega večina namigov kaže na status quo – izvoljen je naslednik, ki ni Castro, vendar to ne pomeni, da gre za prehod k svobodnejšemu režimu.

Očitno je, da se bo Castro umaknil s položaja predsednika, vendar to ne pomeni popolne upokojitve. Ostal bo na čelu komunistične partije in neuradno šef vojske, dveh najpomembnejših institucij v državi. Ko nekdanji avtoritarni vladarji obdržijo nadzor nad ključnimi mesti v državi, so sposobni vložiti veto na vsako potencialno demokratično odpiranje. Castrov sin in hči bosta ostala na vplivnih položajih. Alejandro vodi ministrstvo za notranje zadeve, Mariela pa je članica Nacionalne skupščine in vodja kubanskega Nacionalnega centra za spolno izobraževanje. Alejandro je znan po tem, da ceni učinkovitost, Mariela pa je usmerjena k LGBT populaciji. Vendar nobeden od njiju, po komentarju, ni naklonjen liberalni politiki.

Mimo družine je dejstvo, da je največja politična zapuščina Raula Castra – vojaški nadzor nad gospodarstvom. Kubanska vojska prek svojega konglomerata Gaesa poseduje večino velikih podjetij. Vsak gospodarski reformator ve, da je končanje tega monopola zelo težko. Zdi se, da kubanska vojska ni zavezana le enostrankarski vladavini, ampak tudi gospodarstvu enega podjetja.

Analitiki verjamejo, da bo tudi po volitvah kubanski režim ostal v senci družine Castro, vojska in regulativni sistem, zasnovan za omejevanje rasti podjetij in političnih organizacij, bosta zmanjšala pritisk k demokratizaciji. Morda edini možen pritisk k večji demokraciji po volitvah lahko izhaja iz spora med stranko in vojsko. To sta dva ločena entiteta, vsak s svojo kulturo, viri in bazo podpore.