Krog 99: V BiH je treba prekiniti dominacijo, doseženo z etničnim čiščenjem

Današnja tema seje Kroga 99 "BiH mora postati del modernega demokratičnega sveta" katere uvodničar je Ahmed Husagić, predsednik Gibanja Snaga Domovine, nekdanji svetovalec kanclerja Avstrije, je bila opredeljena pred skoraj mesecem dni in ima trajen, rekel bi, epohalen značaj, meni predsednik Kroga 99 Adil Kulenović. Njegovo pojasnilo o pomembnosti teme objavljamo v celoti.

. Z razlogom je izbran, da govori prav mlad človek, katerega politična senzibilnost je dokazana tudi skozi politično angažiranost v Avstriji, kot koordinator za integracijo avstrijske politične stranke SPD, in kot eden vodilnih ljudi bosansko-hercegovske diaspore v Avstriji. In ki bi, pričakovati je, moral biti prepoznan tudi v bosanskem političnem okolju. In to je tisto, kar si pri razumnih ljudeh najpogosteje želijo: spoj pridobljenega znanja in izkušenj iz evropskega demokratičnega okolja ter angažiranost za preobrazbo naše države v skladu s standardi in vrednotami zahodne demokratične civilizacije. Njegova angažiranost na začetku pandemije Covid-19 pri pomoči našim študentom, raztresenim po Evropi, govori bolj zgovorno od golih biografskih podatkov.

Rekel sem „epohalen značaj“, v napovedi teme, iz najglobljega prepričanja in brez želje po koketiranju z golimi stilskimi figurami. BiH mora končno postati del skupnosti modernega demokratičnega sveta! Kriza, tako varnostna kot politična, naj bo še tako radikalna, mora biti tudi prelomna točka za odločilen premik BiH iz objema zgodovinskih pretenzij in velikodržavnega ekspanzionizma sosedov. Tudi Tito je leta 1943, ko je sprejemal ZAVNOBIH-ovske, zgodovinske in najpomembnejše odločitve o obnovi bosanske državnosti, popustil pred etnonacionalističnimi silnicami,  sprejemajoč  da je BiH troedina, poseben primer v takratni federalni Jugoslaviji, „ni,ni,ni“ in „i, i, i“, ne da bi bila opredeljena kot vse druge federalne enote, da je Bosna bosanska, skupnost vseh njenih ljudi. Vendar je največji rezultat v teh zgodovinskih okoliščinah obnova bosanske državnosti kot prva faza v njeni nadaljnji izgradnji., je poudaril Kulenović.

Druga faza državne in demokratične preobrazbe  BiH bi morala nastopiti s prvimi večstrankarskimi volitvami, katerih vrhunec je bil referendum o neodvisnosti iz leta 1992. Vojna, ki je sledila proti BiH z najtežjimi in mednarodno ugotovljenimi posledicami, je odložila to pot.  Vendar je soočila bosanske ljudi s silami realpolitike mednarodne skupnosti, ki ni zaščitila enakopravne članice Združenih narodov v skladu z obveznostmi iz lastne listine. Nasprotno, z embargom na orožje ji je odvzela suvereno pravico do obrambe države.

Daytonski mirovni sporazum je ustavil vojno, vendar je z rešitvami za BiH kot „poseben primer“, z modelom etnokracije namesto demokracije, političnim modelom konstitutivnih narodov in stigmatizacijo državljanov, odvzel možnost in pravico do ustvarjanja svobodne in uspešne skupnosti po modelu razvitih demokracij. Zato nevarnost obnove vojne kot Damoklejev meč že 26 let visi nad glavami bosanskih ljudi, uničujoč družbo in rušeč ustavni red tudi takšne države. Na način in metode, videne že pred 30 leti. Politični establišment Srbije in Hrvaške, suverenih narodov, vztrajno vsiljujejo ideologije etnonacionalizma v in za BiH ter druge države Zahodnega Balkana. Danes je kot nikoli najbolj čitljiva njihova vešča manipulacija pri razlagi države in lastnega državnega prava, pripadnosti narodu oziroma državi, ter uporaba etnične identitete državljanov druge države kot instrumenta podrejanja druge države, drugega naroda. Ta ideološki koncept in politična strategija etnonacionalizma sta ključna agenta nasilja in vojne ter ekspanzionističnega velikodržavlja. Tako v nedavni preteklosti kot danes. Če bi ta plemenski, etnični koncept aktualne Srbije, Hrvaške, Madžarske in drugih prevladal v Evropi in svetu, državnega zaokroževanja etničnih skupin, bi bila tretja svetovna vojna gotovost, Združeni narodi pa relikt preteklosti.

Tudi v aktualni varnostni in politični krizi je ključni instrument srbskega in hrvaškega velikodržavlja in ekspanzionizma t.i. konstitutivnost narodov. In dejansko imajo izjave Vučića in Milanovića večjo specifično težo na stanje in odnose v BiH kot celo Dodika in Čovića. Njihov gubernatorski in kolonialni odnos do BiH je bolj zgovoren od žalitev, ponižanj in stigmatizacije ljudi in verskih skupin. Povezovanje s političnim sistemom Srbije in Hrvaške je dejstvo tam, kjer imajo „njihove“ etnične in politične skupine dominacijo, nastalo na etničnem čiščenju. Podtaknjeno kukavičje jajce o razvijanju dobrih odnosov med Srbi in Bošnjaki, Bošnjaki in Hrvati, je le mimikrijska oblanda etnonacionalizma in uničujoče destrukcije bosanske države.

Zato je epohalen generacijski izziv svobodnih državljanov poraz velikodržavlja in etnonacionalizma tako v regiji Zahodnega Balkana kot v BiH. Odpiranje perspektiv za moderno bosansko demokratično nacijo, civilno ustavno ureditev in suvereno državo so garancije za trajni mir v tem delu sveta.

Ali nam bodo na tej poti zavezniki države razvitih demokracij, državljanskih in človekovih pravic in svoboščin, ali bodo neodločnost mednarodne skupnosti in politika stalnih popuščanj nasilnežem še naprej povzročale, da ostanemo v preddverju demokratičnega sveta in sodu smodnika na Balkanu, bo odvisno od naše odvažnosti in racionalnih vizij demokratičnega in vsakega drugega odpora v boju za mir, ohranitev države in novo fazo razvoja  in zavezništva z modernim demokratičnim svetom.