Kriza izbliza

Piše Edin Urjan Kukavica

---

Leto, ki je za nami, skoraj po ničemer, razen po datumu/številu, ni bilo drugačno od kateregakoli leta od leta 1996 dalje... polno drznih in nesramnih zamenjav teza, popolnih in (vse)obsegajočih manipulacij z vsem, s čimerkoli in vsakim, najbolj nesramnih verbalnih drisk, groženj, izsiljevanj, „uspešnih“ in neuspešnih sojenj, (vsakodnevnega) omenjanja vojne (tako nedokončane druge svetovne in ustavljene pretekle kot napovedi/grožnje kakšni prihodnji, možni ali nemožni, zagotavljanja, da nam je bolje verjeti njim kot lastnim očem, denarnicam in stiskam, prepričevanj, da se najbolje prihrani, ko nimamo ničesar, in da so izobraženi, svetovno priznani strokovnjaki v resnici najslabša drhal, tatovi in lenivci, ki jim gre v interes samo lastna promocija in lenoba... skratka, preteklo leto – kot vsa prejšnja – je zaznamovalo demagogiziranje najslabše in najcenejše vrste, na katerega se ne bi sramoval noben vreden omembe diktator ali tiran v zgodovini sveta, strankarstvo, laž, strah in popolna odsotnost kakršnegakoli občutka odgovornosti.

Da bi vse zgoraj našteto imelo tudi znanstveno verodostojnost, nobena od trditev/referenc ni ostala brez primerjalnih vrednosti: število verbalnih drisk je primerljivo s številom tajnih javnih naročil, znesek domnevnega povečanja prilivov v sklade je primerljiv z zneski zbranih neposrednih in posrednih davkov plus parafiskalni nameti, za katere niti tisti, ki jih razporejajo, ne vedo, kam gredo, število domnevno zaposlenih je primerljivo s številom odstranjenih iz evidenc zavodov za zaposlovanje plus število tistih, ki so kupili enosmerne vozovnice za Kamorkoli-samo-ne-sem... Na eni strani so odprti procesi in sprožene pobude, začrtane poti in odprta vrata, na drugi pa javne kuhinje in migrantska kriza, kilometri neizgrajenih avtocest in slaba cesta od Sarajeva do Mostarja in še slabša do Tuzle...

Je treba omeniti, da je od vojne – vsaj te zadnje in zadnje, če Bog da – minilo 23 let... za primerjavo, bivša, slaba, enoumna Jugoslavija je v 14. letu po drugi svetovni vojni, torej leta 1959, imela jedrski reaktor, mi pa – napredni, ozaveščeni in bogomdani – se mučimo z javnim mestnim prometom in vztrajno bijemo za prvo mesto na še enem črnem seznamu: mest z najbolj onesnaženim zrakom!

Bosna in Hercegovina morda res je neuspešen eksperiment mednarodne skupnosti, s katerim se je poskušalo najti edinstveno približno rešitev za problematične večnacionalne države in ozemlja, kjer bi lahko eksplodirale nakopičene osebne frustracije in kolektivno nezadovoljstvo... Morda je tudi država naključje in sedmanče zgodovine in ozemlje s posebnimi potrebami in denar za potegavščine regionalnih teritorialnih nedorečenosti in švedska miza za nenasitne sosedske apetite, katerih usta lahko napolni samo zemlja... Od takrat je Bosno in Hercegovino najpogosteje vodilo ljudi z roba definicije človečnosti, mentalne nedonošenčki, stranski produkti neuspelih zgodovinskih lobotomij z neozdravljivimi tumorji na možganih, ki pritiskajo na povsem neanatomske centre... Vse se je začelo tisti trenutek, ko sta dva svetovna prevaranta prepričala, da v Bosni in Hercegovini ne živijo Bosanci in Hercegovci, ampak nekateri konstitutivni narodi in povsem neznani ljudje, ki si morajo medsebojno deliti oblast in da je to vse, kar je treba vedeti in biti.

V neiskrenih odnosih je najtežje izreči resnico. Resnica pa je: Bosno in Hercegovino sta v preteklem in preteklih letih kot neozdravljiva brazgotina nepopravljivo zaznamovala strašna primera Memić in Dragičević, nikakor pa se ne smeta pozabiti tudi dve dekleti, umorjeni na prehodu za pešce v Sarajevu (Selma Agić in Edita Malkoč), ki kažeta, da vse ljudi v Bosni in Hercegovini mučijo isti ali podobni problemi, ki nimajo nobene zveze z narodnostjo ali kakšno drugo politiko, in da med ljudmi in narodi – tudi med Bošnjaki in Srbi – v tej državi obstaja veliko več človeškega potenciala, ki sega daleč za vse površnosti in trivialnosti, za vse mračnosti srečevanj po Jahorini, za vse nelogične, nejasne in nepojasnjive mega-projekte z dvema ali tremi brez vzroka nastalimi odcepi navzdol in navzgor, za to ali ne napoved blagostanja za toliko ali toliko let.