Krivotvoritelji in izkrivljavci resničnosti

Poznate koga, ki je volil ŠDŽ? Seveda ne poznate... ker je ta človek tako neprepričljiv, da je bila celo njegova najbližja družina skeptična glede njegove uspešnosti v vlogi čuvaja stolice do naslednjih volitev, ko bi se vanjo ponovno moral usesti BI s svojo velecenjeno in nenadomestljivo zadnjico. Toda, ali se prav v tem grmu ne skriva razlog, da je izmed vseh državnih institucij ustanovljeno le tako imenovano Predsedstvo, medtem ko so vse ostale iz tega ali onega razloga v čakanju? Ali pa je več resnice v trditvi, da so institucije države pomembne le toliko, kolikor je države v njih? Ali pa, da je iz vsega državnega že storjeno najpomembnejše: gomila brezposelnih in nepredstavljivo nepotrebnih ter nesmiselnih ljudi prejema astronomske plače. Lenoba tukaj sploh ni treba omenjati, ker tudi ko so v polni sestavi, imenovani in postavljeni, s slovesno prisego in ne vem čim vse še, da bi jemali... nič od tega jih ne zavezuje k kakršnemukoli delu, zato tudi ne delajo.

Torej, položaji, ki so bili »zakovani« pred skoraj četrt stoletja, so bili včeraj le potrjeni, imenovane kadrovske rešitve pa to le potrjujejo. Nič od omenjenega, napisanega in podpisanega ni novo, presenetljivo ali nepričakovano... nasprotno! Prav tako, nič od podpisanega ni pozitivno, je pa neizogibno, ker predstavlja zavestno, čeprav nadzorovano in natančno usmerjeno / vodeno voljo volivcev... Po drugi strani, ne glede na to, koliko (ne) predstavlja zmago etnonacionalnih gospodarjev resničnosti v Bosni in Hercegovini, ker se v bistvu nič ne spremeni / vse ostane isto, predstavlja pomenljiv poraz vsega državljanskega in normalnega v tej državi. 

Toda, po včerajšnjem podpisu »sporazuma« treh etnonacionalnih strank (zmagovalk volitev v Bosni in Hercegovini leta 2018) ali »Načel za oblikovanje oblasti na ravni Bosne in Hercegovine« je še manj – če je to sploh mogoče – jasno, zakaj se je na oblikovanje oblasti na državni ravni čakalo polnih deset mesecev. NATO pot Bosne in Hercegovine je bila odpisana že marca 2018, ko je BI pristala na novo zunanjepolitično strategijo, v kateri članstvo v NATO-u nikjer ni omenjeno. Formalno je bilo opravičilo, da gre za časovno določeno strategijo, znotraj katere članstvo ni niti verjetno, kaj šele mogoče, zato ga ni treba omenjati. Dejansko gre za opustitev odločitve iz leta 2003 o članstvu v zvezi NATO kot strateškem cilju BiH; morebitni referendum o NATO-u v BiH bi lahko imel za posledico ponovitev leta 1992, in upam, da nikomur ne pade na pamet... Ko je pred časom isto trdila SČ, jo je skoraj življenjsko sežgalo na osrednjem mestnem trgu. Na srečo Sarajevo nima trgov, zato se je SČ za las rešila.

Vlast je preveč resna stvar, da bi jo zaupali množici neinformiranih in nezainteresiranih bedakov. Pri tem ne mislim na samooklicane politike, ampak na volivce. Zato se očitno nekdo kakovostno (po)stara, da se volitve in oblast osvojijo še predno se odide na volitve. In to je bilo tudi storjeno... To seveda postavlja še en vprašaj in klicaj na konec vprašanja: zakaj se je toliko čakalo?!

Mali faktografsko-historiografski pregled.

Marca letos je bilo objavljeno, da se bo pozicijska kombinatorika gibala na linijah, na katerih je »šef HDZ BiH DČ pripravljen odreči se ministrstvu za finance in obrambo v zameno za zunanje zadeve, pa tudi zelo donosne civilne posle in varnost. Z prevzemom državnih financ bi BI pozdravil bošnjaške frustracije, z imenovanjem ministra za pravosodje pa bi popravil neravnovesje v domačem pravosodju. Poleg tega, ne gre pozabiti, kako so entitetni in državni minister za finance hkrati člani upravnega odbora Uprave za neposredno obdavčevanje in odločajo o porazdelitvi sredstev od pobranega DDV. Za pridobitev državnega ministrstva za finance bi se BI moral odreči privlačnemu Ministrstvu za civilne zadeve pa tudi Ministrstvu za promet in zveze, ki ju je poleg Tegeltije na čelu Sveta ministrov in Ministrstva za obrambo že »zakapiral« MD. Za SDA je bilo rezervirano tudi Ministrstvo za begunce in razseljene osebe. In končno, hrvaški stožernik DČ je paranoično vztrajal pri svojemu človeku na čelu državnega Ministrstva za zunanje zadeve, ker »Hrvati nimajo svojega legitimnega člana Predsedstva BiH, zato bi HDZ BiH s postavitvijo svojega šefa diplomacije vsaj nekako lahko vplival na zunanjo promocijo hrvaškega naroda.«“ 

Kakorkoli stvari trenutno stojijo – nič, še posebej pa trdna beseda in značaji podpisnikov – ne jamči, da bo tako ostalo niti do izteka roka 30 dni, kaj šele kasneje. SNSD je dobil vse, kar je MD zahteval: mesto predsedujočega Sveta ministrov, Ministrstvo za zunanjo trgovino in ekonomske odnose ter Ministrstvo za promet in komunikacije, in bo delegiral tudi kandidata za Ministrstvo za človekove pravice in begunce. HDZ BiH prav tako: tri ministrstva in sicer finance, ministrstvo za pravosodje in civilne zadeve. SDA je dobila Ministrstvo za zunanje zadeve, SBB je dobil Ministrstvo za varnost, DF (poleg člana Predsedstva) pa še Ministrstvo za obrambo. Toliko o položajih; o kadrovskih rešitvah raje ne bi... slabo mi je.

Sploh ni bilo tako dolgo nazaj – kdor se malo potrudi, se lahko spomni – ko so ga vprašali, zakaj se HDZ-ju delajo tolikšni popustki: tretjina oblasti v državi in več kot polovica oblasti v FBiH, na kar je prezirljivo odgovoril, da HDZ ni dobil ničesar, kar ga / jih ne sleduje. Nato se je, nekaj kasneje, premislil in umaknil ter rekel, da je bilo dovolj, da so tisti, ki niso dobili ničesar, kar jih ne sleduje – da so vendarle dobili – in da je skrajni čas, da tudi mi(?!) kaj dobimo... Potem je vse izgubil, tisto, kar je ostalo, pa razglasil za dobiček, toda to bi morala biti povsem druga tema, pa ni.

Spinanje je v teku, zato je iz prvih izjav z vseh strani mogoče sklepati, da so predstavniki Bošnjakov in Srbov podpisali povsem različne dokumente, medtem ko so samo Hrvati podpisali oba.

Toda, dejstva so neusmiljena, po predaji Doma narodov PS BiH SNSD-ju in HDZ-ju (skozi izbor delegatov v NSRS in parlamentih kantonov in FBiH) ter po delitvi ministrstev na državni ravni, pri kateri sta SNSD in HDZ dobila vse, kar sta zahtevala – in delitev na zvezni ravni šele sledi – ter po tem, ko sta dobila tudi tisto, kar je bilo do nedavnega ultimativno zavračano kot proticivilizacijski (legitimno predstavljanje) in protidržavni akt (opustitev evroatlantskih integracij)... me zanima, kako bo SDA, ki je po prejšnjih volitvah imela predsedujočega Sveta ministrov in tri ministrstva, sedaj svoj očitni poraz spremenila v zmago. Razen če vse to kompenzira z ukinitvijo imena in obstoja RS... Seveda ne mislim Republike Srbske, ampak Republike Sarajevo.