Kosovski mit priveden kraju

Balkan je končno doživel tisto, kar se je pričakovalo in kar je celotno balkansko regijo držalo v položaju nekakšnega talca – srbski predsednik Aleksandar Vučić je državljanom te države končno in nedvoumno priznal, da sta neodvisnost in suverenost Kosova na celotnem njenem ozemlju neizbežna in da se tu ne more več ničesar storiti. Vsakdo, ki je bil racionalen, je vedel, da se bo iluziji Srbije, da je Kosovo del njene ozemlja, nekega dne moral priti konec, vendar je bilo vprašanje, kdo in na kakšen način bo to priznal srbski javnosti. Vučić je to končno storil po berlinskem vrhu, ki je – kakšen absurd – v številnih medijih poimenovan kot še en neuspeli sestanek. Kolikor koli je bil neuspešen, je Vučića pripeljal do zidu, in to na dveh frontah. Na eni strani od zagovarjanega razmejitve s Kosovom, ki jo je Vučić poskušal izposlovati s predstavitvijo kot veliko politično zmago, ni več ničesar, na drugi strani pa je politični gospodar Srbije ostal brez rezervnega načrta, s katerim bi še nekaj let nadaljeval zavajanje svojih podanikov s kosovskim vprašanjem. Vladar se po Berlinu pred celotno Srbijo sprašuje: moj načrt razmejitve je propadel – in kaj zdaj?

Z letnim odlašanjem tega neizbežnega trenutka se je srbski režim sam pripeljal v absurdni, ne le dejanski, ampak tudi logično brezizhodni položaj. Ne more več niti ponarejati osnovnih postulatov srbskega utopičnega pristopa h kosovskemu vprašanju, na katerem srbska družba jaše že od prihoda na oblast Slobodana Miloševića. Predsednik Aleksandar Vučić se je zapletel do te mere, da ne more odgovoriti niti na elementarno dilemo povprečnega srbskega patriota – kako se je tista čuvena parola „Kosovo je srce Srbije“, ki je odmevala povsod, od dvorane parlamenta do nogometnih stadionov, spremenila v idejo o razmejitvi, s katero bi od tega „srca Srbije“ Srbiji pripadal le nepomemben del ene srčne preddvorni komore. 

Nesprejemljiva kultura pozabe pri največjem delu javnosti bi Vučiću sicer omogočila, da bi ta projekt, če bi po naključju uspel, predstavil kot veliko politično zmago, toda zdaj, ko je vse propadlo, se analitiki po Srbiji legitimno sprašujejo: s kakšno magijo je Vučić hipnotizirani srbski javnosti vsilil razmejitev kot vrhunski interes današnje Srbije, nekdanjo parolo o Kosovu kot srcu Srbije, ki je desetletja bila merilo patriotizma, pa razglasil za izdajalsko floskulo današnje opozicije? In na koncu, kako je Vučić v tej ideji sploh prišel v položaj, da ima neomajno podporo „omraženega srbskega sovražnika“ Hašima Tačija?

Ko se bo presenečena srbska javnost čez nekaj dni nekako vrnila iz šoka, bo na vrsti novo, za srbskega predsednika zelo neprijetno vprašanje: kako je mogoče, da je Kosovo – saj celo sam Vučić to priznava – nepovratno izgubljeno, Rusija pa ni prstom mignila, da bi to preprečila. Še sredi januarja, med obiskom ruskega predsednika Vladimirja Putina v Beogradu, so na desettisoče navdušenih ljudi na ploščadi pred cerkvijo Svetega Save verjeli, da ima Srbija za hrbtom močnega zaščitnika, da bo Putin, največji pravoslavni junak današnjice, neumorno bedel nad Srbijo in njenim največjim zakladom – Kosovom, s svojo pojavo pa vlival strah v kosti srbskim sovražnikom. Kdo od njih bi sploh lahko pomislil, da bo le štiri mesece kasneje sam Vučić priznal, da je Kosovo za vedno izgubljeno, Putina pa ni nikjer?

Vendar se je dalo že pred odhodom v Berlin slutiti, da se predsednik Srbije zaveda, da je njegovemu igrokazu okoli Kosova konec. Srcu parajoča sporočila obžalovanja, da je bil v Berlin namesto „legitimnega predstavnika Bosne in Hercegovine“ Milorada Dodika, povabljen Denis Zvizdić, so bila jasen znak, da je Vučić ostal sam, na vetru in brez zaledja. In da se tega globoko zaveda.
Vučić pa je srbskim državljanom zamolčal pravi razlog svojega poraza. Ni ostal sam zaradi krepitve sovražnikov Srbije, ampak zato, ker mu je Bruselj neusmiljeno neposredno sporočil, da je z igranjem na obe karti – na karto zahoda in Rusije – izgubil vse politične kredite evropskih institucij. V svojem političnem uravnoteženju je zavestno in prostovoljno prevzel obveznosti od Bruslja, ki jih ni izpolnil, poskus, da bi to v neki čudni politični igri kompenziral z naklonjenostjo Rusije, pa je ostal le na pol poti.

S propadom projekta razmejitve in razpakiranja meja na Balkanu za Vučića ni izgubljeno le Kosovo kot politični adut. Ugasnile so tudi politične kombinacije okoli Republike Srbske kot nekakšnega kompenzacijskega kolača za teritorialne premike na Kosovu, kar pomeni, da je ugasnilo tudi Vučićevo prizadevanje, da bi s to idejo, s tem da se obdrži na oblasti, nadaljeval običajno politično manevriranje v sami Srbiji.

Berlinski vrh je morda res propadel, vendar je razkril zgodovinsko dejstvo, pomembno za celoten Balkan – Aleksandar Vučić je kosovski mit privedel do konca. Narodni srbski mitomanski naboj o Kosovu kot največji srbski svetinji je počil kot milni mehurček in nihče več v Srbiji, niti sam Vučić, ne ve, kaj naprej.