KORONAVIRUS Stroka in taščina

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Kitajski strokovnjaki iz province Hubei, kjer se je pojavil virus SARS CoV-2 in edini del, kjer je bila epidemija zatrta, ker dneve ne beležijo novih primerov notranje okužbe, zato načrtujejo odpravo vseh omejitev (razen v mestu Wuhan), torej so izbojevali bitko proti virusu, na poti k vojni proti bolezni, so predlagali, srbski predsednik pa je predlog sprejel in odredil množično testiranje prebivalstva Srbije. Kolikor težko mi je to izgovoriti, kaj šele napisati, tako se ravna, ko poslušaš stroko in izkušnje.

Bosanskohercegovski strokovnjaki, od katerih imajo nekateri najbolj javni in najvišje rangirani funkcionarji težave s postavljanjem kirurške maske (kar štejejo za neprimerno šalo na robu sovražnega dejanja), pravijo, da je dovolj testirati samo tiste, ki začnejo kazati simptome. Taščino – videli smo – imajo, a obraza žal ne, ker kljub prizadeti taščini niso imeli dovolj obraza, da bi tudi po izrednem javnem blamažu zahtevali razrešitev s funkcije. Še več, zahtevali so, upravičeno(?!) pričakujejoč, da se njihova nesposobnost in neznanje skrivata pred javnostjo v splošnem interesu in z namenom preprečevanja panike. Je treba reči, da je javni funkcionar – s smehom neuspešno prikrivajoč, da se zaveda blamaže – nadaljeval nagovor medijem, dajajoč poročilo o... ni več pomembno o čem in navodila, kako se je treba obnašati v tej situaciji.

Šele naknadno, verjetno potem, ko mu je nekdo povedal ali pokazal, da je vse to šlo v eter, so iz njegovega kabineta reagirali s sporočilom, v katerem obsojajo (raje bom prevedel, kot da citiram) obveščanje javnosti o nesposobnosti najodgovornijih, pozivajoč k samokontroli, napovedujoč nekaj podobnega cenzuri.

Zaenkrat pustimo ob strani to, da obrazi, ki so se pojavljali pred pandemijo – ki niti takrat niso izžarevali nobenega zaupanja – nadaljujejo s predpisovanjem predpisov, sprejemanjem ukrepov, predpisovanjem njihovega izvajanja in sporočanjem novic, ki nam – ne njim – označujejo razliko med zdravjem in boleznijo ter življenjem in smrtjo. Navajeni smo, da se neznanje, nesposobnost in celo kriminal opravičujejo z vojnimi, vitalno-narodnimi in strankarskimi interesi, a zdi se, da je v pomanjkanju teh interesov „širjenje panike“ in preprečevanje le-te dobilo mesto in vlogo prikrivanja vseh napak prakse političnega / strankarskega imenovanja in postavitve. Italija je plačala in jo še vedno plačuje ceno, a so vsaj priznali, da jih je bolj kot prirojena ležernost stala sproščenost pri političnih imenovanjih in postavitvah.
V tem kontekstu postaja malo jasnejše, zakaj se kljub trditvi, da je situacija pod nadzorom, da se kaznujejo vsi, ki kršijo pravila, končno sprožene pobude za zaprtje sarajevskega letališča in ko se večinoma spoštuje policijska ura... naročajo predragi aparati, od katerih boljše že imamo na voljo, delajo izolatoriji za 200+ oseb in (končno) prispejo testi, tisti, ki so bili naročeni po uradnih poteh, tisti, ki so bili prispevani z osebnim, zasebnim prizadevanjem, sprejemajo ukrepe, ki ne kažejo, da je vse pod nadzorom.

Džaba in zagotovila velikosti panojev, da je vse v redu. V času, ko najmanj, kar potrebujemo, so prizadete taščine, če je mogoče vzpostaviti stopnjevanje, manj od tega potrebujemo prizadete taščine na mestih, kjer – zdaj in dobesedno – odločajo o naših življenjih in nas pozivajo k društveni odgovornosti, predpisujejoč nam ukrepe, od katerih so oni izvzeti, nam vsiljujoč pravila, ki jih sami ne spoštujejo in zakone, ki zanje ne veljajo. Če kdo, mora pokazati društveno odgovornost, potem so to ljudje, ki odločajo o društvu. Lepo je, da se posamezni politiki odpovedujejo znatnim delom svojih plač, celo tisti, ki jih nismo videli ali slišali od začetka krize, pa smo se že nekoliko zaskrbeli, da se jim ni, ne daj Bože, kaj zgodilo (izkazalo se bo, da samo sledijo primeru svojega predsednika). Maliciozni bi rekli: „oni se vsaj imajo česa odpovedati“). Sicer pa je tudi takšnih, ki so si rekli: „če lahko navadna drušina živi s povprečno plačo, zakaj ne bi mi lahko prenesli radikalnih rezov“, vendar, ker so oni neobičajni, to ni tako lahko, ker „nekatere odločitve mora sprejeti parlament, nekatere vlada...“

Razumemo in se drži načela društvene odgovornosti, vendar bo vrhunska društvena odgovornost in edini prepričljiv začetek socialnega ozdravljenja tega društva (trenutek), ko se pojavi prvi društveno odgovoren politik, ki bo rekel – ponovil se bom, a ni odveč – „ljudje, jaz tega ne vem... je kdo, ki ve?!“

Spomnil vas bom: politiki, to so tisti ljudje, ki ko imajo priložnost osvojiti kak glas, se igrajo z otroki, jih božajo in poljubljajo... a takoj ko se kamere ugasnejo, od istih otrok odvzamejo lizalke in sladolede ter jih, kot plenice, je treba menjati redno in što pogosteje, in iz istega razloga (M. Twain).