Konstitutivnost po meri Zagreba: Šrapnel v srcu Bosne in Hercegovine!

Piše: Rasim Belko

Evo jih ponovno, prišli so v našo hišo, da nam povedo, kakšna garnitura in ureditev mora biti, če želimo preživeti. Res je, tokrat niso Plenković ali Vučić kot privrženci Tuđmana in Miloševića, ampak je eden iz te plejade privržencev hegemonističnih agresorjev.

Gordan Jandroković, predsednik sabora Republike Hrvaške, je včeraj in danes obiskal Bosno in Hercegovino. Pogovarjal se je s poslanci, vidno je forsirala hrvaško stran tako parlamenta kot države. Včeraj nam sporoča, da je Zagreb prijatelj, da smo partnerji in da nam bodo pomagali.

Danes, ko je v Mostarju, ki naj bi bil hrvaško prestolnico, popil dodatno dozo šerbeta hegemonizma, sporoča, da če si bomo celo zamislili, da bo Bosna in Hercegovina kot njen “prijatelj” Hrvaška, potem Bosne in Hercegovine ne bo.

V prevodu, ali se bomo obnašali, kot želi Zagreb, ali smo končani. In vse to nam Jandroković sporoči z nasmehom: “Verjamem, da bo ta koncept treh konstitutivnih in enakopravnih narodov na koncu prevladal, ker se mi zdi, da če ni konstitutivnosti in enakopravnosti, takrat ne bo niti BiH. Veliko je tistih, ki ne razumejo ne tega, kar se je dogajalo v 90. letih, ne zakaj je bil podpisan Daytonski sporazum, ampak hvala bogu obstajajo priče časa in tisti, ki razumejo, zakaj je bilo to v tistem trenutku nujno. Verjamem, da bo evropska pot okrepila ta koncept in principe, vendar ne na škodo suverenosti in funkcionalnosti BiH, ampak ravno obratno,” je izstrelil Jandroković iz Mostarja.

A kaj pomeni konstitutivnost po meri Zagreba, vsakodnevno pričamo, ko opazujemo delovanje ali bolje rečeno nedelovanje institucij. Konstitutivnost po meri Zagreba je najgloblji smisel Čovićeve izjave: „Južna interkonekcija je strateški interes BiH, torej hrvaškega naroda v BiH, ker poteka skozi županije in mi nihče ne more reči, da je to interes nekoga drugega. Osnovni dvom je BH Gas.

Jaz sem rekel, kot imamo BH Gas, bomo imeli tudi Južno plinsko interkonekcijo, ki bo v lasti Vlade FBiH. Dovoliti, da nekdo drug upravlja s pomembnim, strateškim energentom, kot je plin, z različnimi možnimi strategijami, bi bilo politično naivno. Ne želim, da jutri nekdo zapre plinovod iz Sarajeva za Posušje”.

Če bi obstajal kakšen Putinov energetski slovar, bi bila ta Čovićeva izjava verjetno na vrhu po svoji vsebini in vrednosti. Kajti Čović ne želi ventila v prestolnici, on ga potrebuje v Hercegovini, od koder bi v stilu tovariša Putina lahko izsiljeval že dolgo energetsko izstradano Sarajevo.

Tako kot se konstitutivnost po meri Jandrokovića, Plenkovića ali Čovića odraža tudi v tem, da v Predsedstvu BiH ne more sedeti ne Marko, ne Blaž, ne Željko, če nimajo predhodnega soglasja in žiga HDZ-jevih načrtovalcev končne delitve Bosne.

Zato najrevnejša članica Evropske unije, kar Hrvaška nedvomno je, plačuje Evropsko sodišče za človekove pravice, da sodi protipravno in lažno v korist Bosne in Hercegovine proti državljanu Slavenu Kovačeviću v primeru, ki bi lahko enakopravnost konstitutivnosti poslal v zgodovino, kamor bi tudi morala biti.

Ker Plenković, Jandroković in Čović vedo, da samo z ohranjanjem konstitutivnosti kot temelja za politično ureditev BiH dolgoročno gradijo možnost za končno umorjenje Bosne in Hercegovine. A to je temeljni del zunanje politike, ki jo kreira HDZ, zagrebški in mostarski.

In dokler v Bosno in Hercegovino prihajajo in okoli nje krožijo “prijatelji”, kot je Jandroković, njegovi politični šefi in mentorji, pa tudi enake politične pojave z vzhodne strani, je treba jasno in glasno povedati, da obramba Bosne in Hercegovine traja, da je danes bolj kot kdajkoli potrebno politično enotnost za to obrambo.

Vendar pa ni ne enotnosti ne obrambe. Kajti Jandrokovićev šef bo, kot tudi Vučić v Sarajevu, zelo preprosto in lahko našel politične elemente, s katerimi bo ohranjal konstitutivnost kot zaostali šrapnel v bližini srčne aorte Bosne in Hercegovine.

Kdor dvomi, da je tako, naj malo pogleda okoli sebe, naj preveri motive delovanja ministra za zunanje zadeve Elmedina Konakovića, ministra za obrambo Zukana Heleza, prometa Edina Forte, človekovih pravic Sevlida Hurtića, ter plejade političnih pojavov, ki oskrbujejo naštete.

In ne samo naštete, kajti hibridni politični sistem, ki ohranja konstitutivnost kot ključni segment regionalnih hegemonistov v Sarajevu, daleč presega politične, strankarske in vse druge pripadnosti.

Pravzaprav se skozi celoten sistem političnih strank s sedežem v Sarajevu prepletajo liki in sence, ki pomagajo Zagrebu in Beogradu ohranjati šrapnel, ki čaka, da umori Bosno in Hercegovino. Šrapnel je to že od Karađorđeva, le mi ga ne vidimo, zato nas zavede, da je izginil.

Zato se včasih zdi odveč kritizirati Jandrokovića in njemu podobne, ker v prosti sprehod skozi Bosno in Hercegovino odprto izrazijo končni politični načrt izginotja te države.

A končni politični načrt Hrvaške in Srbije glede Bosne in Hercegovine je tista prtička, na kateri je narisana črta, ki ločuje ti dve (ne)prijateljski državi.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, preden odgovorimo Jandrokoviću, bi se glasilo – ali smo pripravljeni in do katerih meja braniti državnost, celovitost in suverenost Bosne in Hercegovine ter poskusiti odstraniti tisti šrapnel, ki preži na svoj čas.

Sodeč po trenutnem političnem trenutku je odgovor jasen tudi laikom – NISMO. Ali bomo, NE VE SE!