Konsociacija kot legalizacija posledic agresije, združenega zločinskega podviga in genocida: Etnoteritorialno omejevanje znotraj Bosne in Hercegovine

Napisal: Rasim Belko

Bosna in Hercegovina, država, ki je stoletja predstavljala križišče civilizacij in kultur, se danes nahaja na prelomnici politične in moralne identitete. Konsociacijski modeli oblasti, ki se tukaj vsiljujejo kot rešitev za „mirno sobivanje“, v resnici predstavljajo institucionalizacijo posledic agresije, združenega zločinskega podviga (UZP) in genocida.

Namesto da bi na podlagi sodb mednarodnih in domačih sodišč, resolucij ZN, Evropskega parlamenta in vseh drugih dokumentov o Bosni in Hercegovini iskali rešitve v skladu z evropskimi standardi in vrednotami, naši državi poskušajo vsiliti jarem, ki jo bo v naslednjih nekaj desetletjih popeljal do končnega propada. Fasada je reformska, bistvo pa legalizacija etnopolitičnih osvajanj in etnoteritorialnega omejevanja treh državic v ohlapni zvezi.

Prvi korak k razumevanju tega pojava je osvrt na samo naravo konsociacije. Konsociacija v teoriji promovira sorazmerno zastopanost političnih skupin, kar se v naši stvarnosti želi predstaviti kot enaka porazdelitev politične moči (power sharing) med etničnimi skupnostmi/skupinami, s čimer se neposredno spodkopava demokracija in vsi volitvi postanejo nesmiselni. Konsociacija ni demokracija, temveč njena deviacija, zato je bila tudi zavrnjena. Skozi Daytonski mirovni sporazum je bil v Bosni in Hercegovini uveden status quo, ki veliko bolj ustreza zagovornikom konsociacije ali separacije.

Zato Daytonski sporazum ni in nikoli ne bo v celoti izveden, saj je njegova uporaba globoko kontaminirana s kompromisom z etničnim čiščenjem in teritorialnimi delitvami. Namesto da bi bil začasna rešitev, ki vodi k urejeni državi, je daytonska konstrukcija postala (dolgo)trajni okvir, ki legalizira dejstva dejanskega stanja, nastalega z agresijo.

V tem kontekstu postaja etnoteritorialno omejevanje znotraj Bosne in Hercegovine ključni instrument politične manipulacije. Meje entitet in kantonov, kot tudi mehanizmi odločanja, neposredno odražajo izid oborožene agresije, genocida in UZP. Republika srbska in Federacija BiH, kot administrativna entiteta, nista le administrativni enoti – sta institucionalizirana sleda etničnega čiščenja in genocidnih politik.

Z legalizacijo teh meja skozi konsociacijski sistem oblasti, ob dodatni delitvi FBiH, ki se načrtuje začeti z izmišljenim volilnim zakonom, mednarodna skupnost in domači politični akterji hkrati potrjujejo in legitimizirajo krivico, storjeno med vojno.

UZP, oziroma združeni zločinski podvig, ni le pravni termin iz sodb haaškega sodišča, ampak je tudi svojevrsten empirični okvir za razumevanje politike etničnega razmejevanja. Konsociacija v BiH, skozi blokado centralnih institucij in dajanje prednosti etničnim interesom pred državljanskimi, implicitno potrjuje rezultate UZP – teritorialno delitev, segregacijo in trajno institucionalno diskriminacijo. Natančneje, tri etnohomogene in etnično čiste enote. Na ta način postanejo demokratični principi sekundarni, etnično inženirstvo pa primarni cilj političnega sistema.

Eden najbolj dramatičnih vidikov takšne ureditve je ignoriranje pravice za žrtve genocida in drugih vojnih zločinov. Srebrenica, Prijedor, Foča, Mostar, Vitez in mnoga druga mesta so simboli trpljenja, pa tudi mesta, katerih etnično preoblikovanje postaja normativni okvir za politično realnost. Konsociacija ne le da ne omogoča reparacije ali reintegracije prizadetih skupnosti, ampak skozi institucionalno etnično delitev v simboličnem in praktičnem smislu perpetuira nasilje.

Pravica za žrtve, če ni integrirana v politični okvir, postane zgolj retorika, medtem ko konsociacija postane mehanizem, s katerim se z nasiljem pridobljene teritorialne prednosti cementirajo v zakon.

Politični diskurz v BiH se pogosto temelji na „etnični ekskluzivnosti“, medtem ko se pravice državljanov obravnavajo kot sekundarne. Ta retorika skriva sistemsko neenakost, etničnost postane dominantni kriterij za politično udejstvovanje, medtem ko se teritorialne posledice agresije legitimizirajo skozi administrativne enote, ki odražajo etnično homogenizacijo. Zlasti, vsaj trenutno, v entitetu Rs, katerega večji del je etnično homogeniziran po etničnem čiščenju nesrbskega prebivalstva.

Mednarodni akterji, od Združenih narodov do Evropske unije, pogosto poudarjajo stabilnost kot prednostno nalogo. Vendar stabilnost, ki se gradi na kompromisu s kriminalom in etničnim inženirstvom, ni vzdržna, temveč latentno potiska družbene napetosti. To zagovarjanje in poudarjanje stabilnosti pred demokracijo in človekovimi pravicami ni nič drugega kot maska prehodne faze, po kateri se že zdaj očitno pripravlja etnoteritorialno omejevanje, s pravnim okvirom konsociacije.

Epilog primera Kovačević proti BiH je morda najbolje razkril namere evropskih, britanskih in ameriških diplomatov in strategov za razgradnjo Bosne in Hercegovine skozi konsociacijo. Kajti Kovačevićeva pritožba, če bo končno sprejeta in bo potrjena sodba prve stopnje, bo temeljito razbila uporabo konsociacije v Bosni in Hercegovini, zato je v tej orbiti možnosti treba iskati razloge, zakaj so operativni sklepi namesto končne sodbe proizvedli več vprašanj kot odgovorov, a tudi pokazali, da ESČP ni odporen na politične manipulacije s pravico.

Evropsko sodišče za človekove pravice je sodišče Sveta Evrope, z EU pa je povezano s členoma 6.2 in 6.3 Lizbonske pogodbe o Evropski uniji, ki pravita, da je Evropska konvencija o človekovih pravicah (in s tem Evropsko sodišče za človekove pravice) del evropske pravne dediščine.

Da bi Bosna in Hercegovina izšla iz tega začaranega kroga, je treba ponovno opredeliti pristop k vprašanjem reševanja končnega modela ureditve Bosne in Hercegovine. Vsaj na tisti strani, ki se deklarativno zavzema za enotno evropsko BiH, čeprav še ni opredelila, kako do tega priti. Opredelitev bi lahko šla v smeri preispitovanja in odpravljanja etničnih blokad v parlamentih, krepitve državljanskih pravic in de-legitimizacije teritorialnih posledic agresije, genocida in UZP. Etnoteritorialno omejevanje ne sme postati norma, mora biti obravnavano kot zgodovinska dejstva, ki jih demokratični procesi lahko in morajo presegati. Le takšen pristop lahko omogoči prehod od legalizacije zločina k družbeni in politični pravici ter sistemu, urejenemu na takšnih normah.

Zaključek je jasen, čeprav boleče preprost: konsociacija v svoji bistveni obliki ni model miru, temveč model institucionaliziranega nasilja. Je v najneposrednejšem smislu legalizacija posledic agresije, združenega zločinskega podviga in genocida.

Etnoteritorialno omejevanje, ki se skozi ta model perpetuira, ogroža ne le celovitost države, temveč tudi moralni temelj družbe, ki se želi integrirati v zveze, ki temeljijo na povsem drugačnih temeljih. Transformacija daytonskega modela Bosne in Hercegovine k centralizirani in demokratični državi ostaja ključni največji izziv pred Bosno in Hercegovino, predvsem tistih struktur, ki se zavzemajo za njeno suverenost in celovitost. Nasproti temu pa stoji poskus vsiljevanja konsociacijske ureditve.

Če ta izziv ne bo prepoznan in obravnavan, bo država ostala ujeta v strukturi, ki jo je ustvarilo nasilje, generacije, ki prihajajo, pa bodo prikrajšane za priložnost, da zgradijo družbo, ki priznava in popravlja krivico.

Konsociacija je torej treba obravnavati kot ogledalo učinkovanja zločina, kar je že v definiciji problema nesprejemljivo in razlog za alarm, saj je končni epilog razpad Bosne in Hercegovine.