Konsociacija kot ideološka megla: Kako se neznanje pretvori v politično obtožbo proti Sarajevu

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsjedništva Kruga 99

V javnem prostoru Bosne in Hercegovine se vse pogosteje pojavljajo besedila, ki pod krinko politične teorije poskušajo vsiliti konsociacijski model kot „naravno“ in „izvorno“ ureditev BiH. Ta besedila redno delijo dve skupni značilnosti: nepoznavanje samega konsociacijskega modela in potrebo po označitvi Sarajeva kot glavnega krivca za politično krizo države. Zadnja kolumna prof. dr. Uge Vlaisavljevića v tem nizu predstavlja skorajda šolski primer takšne intelektualne manipulacije.

Avtor svoje besedilo začne s konstrukcijo pojma „politično Sarajevo“, ki se ne ponuja kot analitična kategorija, temveč kot oznaka. Sarajevo je opisano kot „homogena“, „zadušljiva“, „enolična“ sredina, podobna „malemu podeželskemu naselju“. S tem mesto ni analizirano, temveč diskvalificirano. V tej diskvalifikaciji ni nobenega podatka, nobene empirične dejanske, nobene resne analize političnega pluralizma, volitev, družbenih delitev ali ideoloških razlik. „Politično Sarajevo“ je retorična figura, ne pa pojem. Njen namen ni pojasnilo resničnosti, temveč delegitimizacija enega političnega in simboličnega prostora.

Bistveni problem kolumne pa ne leži v žaljenju Sarajeva, temveč v načinu, kako se zlorablja pojem konsociacijske demokracije. Avtor samozavestno trdi, da je BiH „v svojih temeljih konsociacija“, da je to „formula ZAVNOBiH-a“, ter da vsi, ki tega ne sprejemajo, živijo v „halucinaciji“. Problem je le en: nič od tega ni res.

Konsociacijsko demokracijo je konec 1960-ih let teoretično oblikoval Arend Lijphart, in sicer kot izjemen, začasen in kontekstualen model za globoko segmentirana družbe. Temelji na štirih jasno definiranih načelih: veliki koaliciji političnih subjektov (ne pa etničnih skupnosti), sorazmerni zastopanosti, vzajemnemu vetu in visoki stopnji avtonomije družbenih segmentov. Ta model ni bil razvit kot ideal demokracije, temveč kot druga najboljša rešitev v družbah, kjer liberalna demokracija v danem zgodovinskem trenutku ni mogoča.

Nič od tega ne obstaja v resolucijah ZAVNOBiH-a. ZAVNOBiH ne vzpostavlja narodnega veta, ne uvaja etnične sorazmernosti pri odločanju, ne deli politične moči po segmentih, niti ne konstituira etničnih skupin kot nosilcev suverenosti. Nasprotno, njegova ključna formula: „ne srbska, ne hrvaška, ne muslimanska, temveč srbska in hrvaška in muslimanska“ je neposredno nasprotna konsociacijski logiki segmentacije. Je antietnična, integrativna in državljanska po svoji naravi. Trditi, da je ZAVNOBiH „zgledna konsociacija“, pomeni bodisi ne vedeti, kaj je konsociacija, bodisi zavestno ponarejati zgodovino.

Dodaten problem predstavlja avtorjevo retroaktivno projiciranje sodobnega teoretičnega modela v kontekst leta 1943. Konsociacija takrat še ni obstajala kot teorija, niti partizanski voditelji niso gradili reda na podlagi etničnega veta in sorazmernosti. Socialistična Jugoslavija je bila enopartijska, centralizirana federacija, ne pa konsociacijska demokracija. Izenačevanje komunizma in konsociacije ni pogumna teza, temveč kategorijska napaka.

Enako problematična je trditev, da lahko BiH „obstane samo kot politična skupnost treh enakopravnih narodov“. To ni opis realnosti, temveč normativna zahteva, ki neposredno zanika državljana kot političnega subjekta. Takšen pogled ni skladen ne z liberalno demokracijo, ne z evropskim pravom, ne s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Proizvaja sistem, v katerem etnične elite postanejo trajni suvereni, veto mehanizmi pa instrument stalne ucene in blokade.

Izkušnja BiH to jasno kaže. Vzajemni veto ni „samoregulacijski mehanizem“, kot je Lijphart optimistično predpostavljal, temveč normalizirano orodje politične opstrukcije. Njegova stalna uporaba ne vodi k stabilnosti, temveč k permanentni krizi. To ni naključna deviacija, temveč strukturna posledica konsociacijskega reda v družbi, ki ni zgodovinsko globoko segmentirana, temveč je nasilno etnicizirana z vojno in povojnimi politikami.

V tem kontekstu vztrajanje na konsociaciji ne predstavlja realizem, temveč ideološki beg pred demokracijo. Ko avtor trdi, da lahko BiH obstane samo pod „absolutnim suverenom“, včasih Titom, danes visokim predstavnikom, dejansko prizna poraz lastne politične vizije. Če je alternativa demokraciji diktatura, potem problem ni v Sarajevu, temveč v sami tej viziji.

Zato je treba jasno povedati: konsociacija ni niti temelj BiH, niti njen demokratični cilj, niti evropski standard. Kritika konsociacijskega modela ni nikakršna „sarajevska halucinacija“, kot se to želi prikazati, temveč dobro utemeljena pozicija sodobne politične teorije in evropskega prava. Od Donalda Horowitza in Briana Barryja, preko Juana Linza in Adama Przeworskega, do domačih avtorjev, kot je dr. Slaven Kovačević, je argument enak: konsociacija utrjuje etnične elite, proizvaja trajne blokade in potiska državljana kot nosilca suverenosti. Prav Kovačević v svojih delih kaže, da je takšen red v neposredni koliziji z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in sodbami Evropskega sodišča, s čimer konsociacija v BiH preneha biti politični „realizem“, postane pa ustavnopravni problem.

Sarajevo, z vsemi svojimi napakami in slabostmi, ni ovira razvoju demokracije v BiH. Prava ovira so teoretično neutemeljeni modeli, politične oznake in avtorji, ki pojme uporabljajo kot orožje, ne pa kot orodje mišljenja.