Raftarji iz Konjica rešili več kot 160 ljudi iz poplavljenega Maglaja

Materi je pojasnil, da lahko vzame samo otroka, po njo in moža pa bo prišel kasneje. Pravzaprav ni bil prepričan, ali jo bo tam še našel. Tisti stisk na njenem obrazu, pravi danes, ne bo nikoli pozabil.

Samir Krivić je eden od 14 raftarjev iz Konjica, ki so skupaj z dvema prijateljema, ki sta se jim v Maglaju pridružila, 15. in 16. maja rešili več kot 160 ljudi, ki jih je poplavljena Bosna ujela v njihovih domovih. Bili so brez hrane in vode. Tam so bili starejši in iznemogli ljudje, pa tudi novorojenčki, nosečnice, hudo bolni.

Krivić, ki je sprožil akcijo odhoda raftarjev iz Konjica v nevarno območje Maglaja, nekaj dni po dogodku za bosansko novinarsko agencijo Patria govori o teh trenutkih. Ni zelo odprt. Govori z zadržkom. Želi si čim prej izbrisati te slike iz svojega življenja. Vrnil se je v rojstni Konjic, kjer nadaljuje delo, ki ga najbolje zna – voziti turiste po slapovih Neretve in skupaj z njimi uživati v hercegovskem krasu.

- Prejel sem klic nekega človeka iz Maglaja. Na drugi strani je prosil za pomoč. Povedal mi je, da sta mu žena in otroka ostala ujeta v hiši in da zaradi vode, ki še vedno narašča, ne more do njiju. Še danes ne vem, kako je prišel do moje številke in zakaj je poklical ravno mene – pripoveduje Krivić za agencijo Patria.

Pravi, da ni okleval. Odločitev, da bo šel v Maglaj, je delil s prijatelji na svojem profilu na Facebooku. V samo nekaj minutah jih je 13 reklo, da gredo z njim.

- Pot od Konjica do Maglaja je trajala dva dni. Zdi se, da je to bilo najdaljše in najtežje potovanje v mojem življenju. Odpravili smo se v sredo zjutraj, prispeli pa šele v četrtek. Iz Konjica naj bi nas prepeljali s helikopterji, vendar se je načrt spremenil, ker vremenske razmere niso dovoljevale vzleta helikopterjev. Prvi dan so se do Maglaja prebili le štirje člani naše ekipe, in to izključno po zaslugi pilotov BiH, ki so na lastno odgovornost dvignili en helikopter, čeprav je bilo vreme zelo slabo. Naši fantje so že prvi dan delali do pozne noči in rešili veliko ljudi. Evakuirali so ljudi iz Natronke.

Ko je prišel v Maglaj, pravi, je bil grad v obupnem stanju.

- Ni bilo nobene organizacije, povezave so bile prekinjene, vladala je panika – se spominja Krivić. Pravi, da je bila Bosna nevarnejša kot kdaj koli prej. Nosila je kontejnerje, ograje, drevesa...

- V takšnih razmerah je bilo več kot nadvse noro biti na vodi. Vendar nismo imeli druge izbire. Ljudem, ki so ostali ujeti v svojih hišah, se ni mogel približati nihče razen nas. Civilna zaščita ni imela opreme za takšne razmere, niti ni bila usposobljena za kaj takega. Zbral sem svoje ljudi in jim rekel, naj najprej pazijo nase, nato pa na vse ostalo. Rekel sem fantom, da poleg štirih raftarjev v čoln sprejmemo le še po štiri osebe, vendar je bil adrenalin tako velik, da smo v nekem trenutku začeli kršiti pravila. V čoln smo dajali po sedem ljudi. To je bilo tvegano, vendar nismo mogli pustiti ljudi, tvegali smo – pravi Krivić. Dodaja, da so jim raftarjem iz Konjica veliko pomagali njihovi prijatelji iz Maglaja ter en gasilec, ki so jim pokazali teren in mesta, kjer so bili ljudje ujeti.

Raftarji iz Konjica, kasneje pa tudi ekipe iz Visokega, Zavidovićev in drugih mest, so odigrali ključno vlogo pri reševanju Maglaja med katastrofalnimi poplavami. Vendar pa danes o teh pogumnih fantih redko kdo govori.

- To je bilo prenevarno mesto, da bi kdo prišel zaradi reklame. Mi smo to delali iz srca. Zato tudi ne pričakujemo ničesar od tega. Dovolj nam je, da so se po naši zaslugi mnoge družine danes zbrale, pravi Krivić.