Konakovićeva liderokratija na podzemnih žicah srbskega sveta: Probosanski blok je preživel, čas je, da se zbudi!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Bil je 17. maj 2023. leta. Konstituiral se je Dom naroda Parlamenta Federacije. Kandidat, ki se izjavlja kot Hrvat, je dobil veliko število glasov. Enako je doživel tudi delegat, ki se izjavlja kot Srb. Ko pa je prišel čas za Aido Obuća, je kot predlog Kluba Bošnjakov za podpredsedujočo vstal Aljoša Čampara in rekel: "Predlagam Izena Hajdarevića za podpredsedujočega." V Domu naroda smo tako dobili dva kandidata, ki se izjavljata kot Bošnjaka. Izvoljen je bil Hajdarević, za katerega je približno glasovalo toliko srbskih in hrvaških delegatov, kolikor jih je glasovalo proti Aidi Obuća, ki je bila uradni predlog Kluba Bošnjakov.

Takrat je stranka Elmedina Konakovića prvič Bošnjake izročila srbsko-hrvaški politiki v odločanje. Bošnjake so nato izločili iz vodstva Predstavniškega doma Parlamenta FBiH, pa tudi iz številnih institucij. In tu se konča zgodba o kredibilnosti Naroda in pravice ter njegovega voditelja, da govorita in odločata o stanju Bošnjakov.

Danes pa bi radi sklicevali medbošnjaške zbore in igrali vlogo, kakršne med Bošnjaki ni poskušal igrati niti največji Bošnjak 20. stoletja Alija Izetbegović, čeprav je imel volilno legitimnost, kakršne nihče pozneje ni imel. Konaković sploh nima volilne legitimnosti, njega državljani niso izvolili, izvolili so ga mednarodni ustvarjalci politične podobe BiH.

In zato je treba Konakovićev poziv obravnavati kot dogovorjeno politiko usmerjanja Bošnjakov na tir Aleksandra Vučića. Celo resno je treba preučiti možnost, da je Konakovićev poskus upravljanja Bošnjakov dejansko ustvarjen na linijah srbskega sveta. Kajti, kot slišim, je Konaković vsebošnjaški zbor začel dogovarjati na nedavnem iftarju v Podgorici z Ervinom Ibrahimovićem (Bošnjaška stranka), bodočim partnerjem srbske oblasti v Črni gori.

Če temu dodamo, da bo eden redkih, ki se bodo udeležili shoda, tudi Usame Zukorlić, Vučićev prijatelj in Konakovićev prijatelj, je nekako mogoče slutiti to konturo srbskega sveta v zboru Bošnjakov. In zato je pomembno, da je slab poskus slabega kongresa vnaprej propadel.

Poleg tega, da ga očitno izkoriščajo podzemne struje srbskega sveta, kar dokazuje tudi Vučićeva podpora njegovi ideji, je Elmedin Konaković očitno začutil potrebo, da poskuša dokazati, da je on voditelj Bošnjakov Balkana. To bi v prevodu pomenilo, da lahko Rama (Albanci), Vučić (Srbi), Konaković (Bošnjaki) in Milanović/Plenković (Hrvati) rešijo jugoslovansko vprašanje z nekim novim dogovorom.

Glede na Konakovićeva stališča, ki jih poznamo, bi se Bošnjakom v tem primeru slabo pisalo. In na srečo je glede na Konakovića jasno, da gre izključno za potrebo po liderokratiji, nikakor pa za odraz dejanske moči in ugleda med Bošnjaki.

Poleg te liderokratije, ki morda teži k prerastanju v tisti koncept, ki na nacionalnih vprašanjih rešuje jugoslovansko vprašanje, morda pa je le čista politična potreba, so Konaković in načrtovalci okoli njega perfidno poskušali razbiti prostor, ki edini lahko preusmeri diskurz, po katerem se giblje Bosna in Hercegovina.

Čeprav se morda trenutno ne zdi tako, jedro probosanskega bloka sestavljajo od leve proti desni Demokratska fronta in Stranka demokratske akcije. Med ti dve stranki lahko stopijo vse ostale, ki so delegirane v ta blok.

Z nepozivanjem niti kadrov niti funkcionarjev SDP-ja kot koalicijskih partnerjev poskuša Konaković ločiti levi politični spekter od tistega, ki se nedvoumno deklarira kot desna sredina. S tem manevrom in prej spuščenimi spini o morebitni združitvi SDP-ja in DF-ja so Konaković in partnerji v delu poskušali razbiti jedro upora iz leta 2022, saj vedo, da v tem krogu leži resna grožnja političnemu preživetju tako Trojke kot vsake njene članice posebej.

Ni dvoma, da sta DF in SDA skupaj z ostalimi, ki so ostali zunaj vsiljene oblasti, zamudila priložnost, da bi opredelila rdeče črte političnega praga probosanskega spektra, kar bi bilo v sedanjem trenutku veliko bolj potrebno kot Konakovićeva liderokratija iz podzemlja srbskega sveta.

Vendar je propad Konakovićevega poskusa očiten že tretji dan od objave njegovih namenov, celotna zgodba pa bo le ena v nizu zgodb za norčevanje iz stranke in njenega predsednika, ki so jih izvolili tujci.

Kljub temu mora biti ta poskus resno opozorilo. Medtem ko smo analizirali, kaj pripravlja Vučić z velikonočnim zborom, medtem ko smo pošiljali sporočila gnusa nad velikosrbskimi cilji tega zbora, je isti Vučić preko nam podobnih skoraj vstopil v Sarajevo. Le politična prisebnost ga je ustavila na pobočjih mesta, kajti če bi mu uspelo, bi bile posledice nepredstavljive.

Zato je na tistih, ki so preživeli ta poskus, da se zberejo in spoznajo, da je njihov čas pri koncu, vendar lahko na tem koncu naredijo poteze, ki jih bodo za vedno vtkale v zgodovinske knjige bh. politike.

Bolj srečno kot spretno je rešeno življenje probosanski politični percepciji in posledično možnost, da bomo nekoč za mizo imeli voditelje Bošnjakov skupaj z Bosanci, Hercegovci in ostalimi, ki bodo na podlagi civilizacijskih vrednot začrtali rdeče črte do končnega cilja - vzpostavitve načel državljanske demokracije in ureditve Bosne in Hercegovine na teh načelih.