Komšić na obeleževanju 31. obletnice smrti Čedomira Domuza

(Patria) - Predsedujoči Predsedstva BiH Željko Komšić se je danes udeležil obeleževanja 31. obletnice smrti Čedomira Domuza ter se poklonil in položil cvetje na spominskem obeležju Brezovača.

Tridesetega julija 1992. leta je v akciji osvobajanja Trnova padel legendarni poveljnik obrambe Igmana, Čedomir Domuz – Bato.

Isti dan je na prelazu Rogoj pri Trnovu padel tudi Smajo Somo, najstarejši borec Armade Republike Bosne in Hercegovine na Igmanu, ki je imel ob smrti 70 let. Bil je tako pogumen, da se sploh ni skrival, ko je sovražnik streljal po položajih. Govoril je: »Naprej, fantje, ne morejo nam nič,« to so bile njegove zadnje besede.

Čedomir Domuz je bil navaden človek iz ljudstva, ki mu je bila domovina pred vsem in nad vsem; bil je človek, ki je v svoji enoti poenotil vse razlike in se uprl agresorju.

Čedov sin, Teo Domuz, je izjavil, da je njegov oče na samem začetku vojnih spopadov v Bosni in Hercegovini kot policist takratne države nekako videl, kaj se dogaja, kaj se dela in pripravlja.

»S svojimi kakšnimi 30 prijatelji, kolegi, znanci je prehitel situacijo in odšel na Igman, na Brezovačo. Njegovi drugi kolegi so odšli na Mrazišče. In dobesedno so od agresorske strani prevzeli Igman. Igman je sicer kot gora tako v drugi svetovni vojni kot v naši vojni strateško mesto za Sarajevo, s tem pa tudi za Bosno in Hercegovino. Nekako so pravočasno reagirali in pravočasno zavzeli goro Igman, kar se je kasneje izkazalo za edino odprto pot proti Hrasnici in letališču ter kasneje proti predoru in vhodu v Sarajevo.«

»Volk z Igmana« je bil izjemno pogumen človek, ki je bil s srcem in dušo za Bosno in Hercegovino, za katero je dal tudi življenje. Po sinovi smrti je Čedova mati Desanka namesto sebe spodbujala druge in vedno govorila: »Ne smemo odnehati v boju za Bosno in Hercegovino!« Po njegovi smrti je bila ponosna. Znala je reči: bolje, da je junaško padel, kot da bi strahopetno živel.

Govoril je, naj ga pokopljejo na Brezovači ob partizanskem spominskem obeležju, kjer so kosti 98 osvoboditeljev Hadžića iz druge svetovne vojne. Po njegovi smrti se je njegova želja tudi uresničila.

Čedomir Domuz je posthumno prejel najvišje vojno priznanje »Zlati lilijan«, kasneje pa tudi »Policijsko medaljo za hrabrost« in »Red zlatega grba z meči«. Čedovi borci so bili prostovoljci, ki so bili vedno ob njem. Ob njem je pokopan Adnan Došlić, ki je v svoji oporoki zapisal: »Pokopljite me pri Čedi.«