Komšić na mednarodni konferenci: Mir v BiH je mogoč le, če ga ne bo ogrožalo zunanje okolje

(Patria) - Predsedujoči Predsedstvu BiH Željko Komšić je nagovoril mednarodno konferenco „Poslanci in verski voditelji za mir in sobivanje“, ki poteka v Parlamentarni skupščini BiH. Njegov govor prenašamo v celoti.

„Veseli me, da imam priložnost odpreti današnjo mednarodno konferenco „Poslanci in verski voditelji za mir in sobivanje“, da bi razpravljali o temi miru in življenja (raje izbiram to besedo in izraz kot besedo sobivanje) tukaj v Parlamentarni skupščini Bosne in Hercegovine, še posebej, ker mislim, da imamo o tej temi, ne glede na to, kako kdo gleda, mi v Bosni in Hercegovini, kaj povedati.

Vprašanje življenja in miru ali življenja v miru, aktualno še danes, je glavno vprašanje, ki se je pred nas kot družbo postavljalo po podpisu Daytonskega sporazuma novembra 1995.

Glede na to, da je bil to hkrati mirovni sporazum, je od stanja miru odvisno ohranjanje celotne ustavne in družbene strukture znotraj Bosne in Hercegovine, ki je bila ustanovljena s težkimi kompromisi.

Mir je bil torej v središču tistega, kar je bil po agresiji in krvavi vojni naš splošni oziroma skupni interes. Številni varnostni in drugi izzivi, pa tudi napetosti v tem postdejtonskem obdobju zgodovine Bosne in Hercegovine, niso mogli premagati osnovne državljanske potrebe po miru in stabilnosti.

Ta osnovna državljanska potreba po miru je v bosanskohercegovski družbi dosegla nekakšno zmago in omogočila vsaj delno družbeno integracijo, ne le v institucionalnem, temveč tudi v gospodarskem, kulturnem in športnem smislu.

Čeprav je Bosna in Hercegovina ostala administrativno razdeljena na entitete, kantone in distrikt, se gibanje ljudi, blaga in kapitala ni moglo ustaviti, prav tako se niso mogli ustaviti številni drugi stiki na različnih družbenih področjih. Mir je vsak dan dobival pomen in postajalo je vse jasneje, da je on največja vrednost političnega sporazuma, s katerim, bodimo pošteni, nihče ni bil zadovoljen.

Miru seveda lahko zahvalimo sebi kot državljani, lahko pa se zahvalimo tudi prijateljem iz mednarodne skupnosti, ki so, roko na srce, dali solidaren prispevek k njegovemu ohranjanju.

Vse to je v skoraj treh desetletjih postdejtonske zgodovine ustvarilo predpogoje za stabilno stanje življenja v miru v Bosni in Hercegovini, za katerega sem prepričan, da se lahko spremeni v trajni mir, če Bosne in Hercegovine ne bo ogrožalo zunanje okolje, kot je bilo do zdaj. Perspektiva trajnega miru v Bosni in Hercegovini je izključno odvisna od tega, ker nemiri in spopadi v Bosni in Hercegovini niso nastajali sami od sebe, ampak so bili vedno in praviloma sproženi in prineseni od zunaj.

Stanje življenja v miru v Bosni in Hercegovini je najbolj vidno prav tukaj v glavnem mestu Bosne in Hercegovine, v Sarajevu. Čeprav še ni zacelilo vseh ran, in je vprašanje, ali je to sploh mogoče, dejstvo je, da se Sarajevo lahko šteje za eno najsvobodnejših in najbolj liberalnih mest, ne le v Bosni in Hercegovini, temveč tudi na celotnem Zahodnem Balkanu.

Po svojem značaju in naravi je Sarajevo vedno bilo takšno! V Sarajevu se šteje za povsem normalno, skoraj naravno, da v njem živijo, delajo, sodelujejo, se družijo, pa tudi več od tega, ljudje iz vse Bosne in Hercegovine, ljudje vseh etničnih in verskih identitet. To je preprosto naš način življenja in v tem vidimo normalnost, ne pa neke spektakularne dejstvo in nekaj novega.

Ne glede na to, kako se nekateri politični akterji trudijo poudariti obstoj administrativnih linij, praktično življenje pričuje o tem, da se ljudje v vsakodnevnih dejavnostih zanašajo drug na drugega. To najbolje govori v prid prijetnemu in mirnemu življenju. Dokaz za to so, če nič drugega, tisoči ljudi iz vse Bosne in Hercegovine, ki vsak dan prihajajo na delo v Sarajevo in delajo v miru in slogi s svojimi sodelavci, tako kot so dokaz tudi številni ljudje, ki iz Sarajeva odhajajo v druge dele Bosne in Hercegovine.

Slika življenja in perspektivo trajnega miru lahko še posebej okrepijo verske skupnosti in njihovi voditelji. Govorim to iz razloga, ki nam je vsem dobro znan, ali si ga nekateri želijo ali ne, vloga verskih skupnosti in verskih voditeljev v naši državi je vendarle vloga duhovnih, pa tudi na splošno moralnih avtoritet pri dobrem delu Bosancev in Hercegovcev. S tem je ta vloga pomembnejša, odgovornost pa večja!

Želel bi si, da bi imeli pogosteje priložnost slišati verske uslužbence, da o miru, življenju v miru in sodelovanju govorijo tako, kot je v odgovoru na obtožbe glede gostovanja Sarajevskega vojnega gledališča v Banja Luki govoril igralec Aleksandar Stojković.

Svoje nagovore bom zaključil z njegovimi besedami, ker so to zame, da ne bom pretenciozen in jih ne razglašam za pomembne za vsakogar, ene najpomembnejših misli, ki so bile izrečene po vojni v Bosni in Hercegovini.

Citiram:

„Ali menite, da bi jaz, Aleksandar Stojković, borec vojske Republike Srpske in vojaški invalid, moral imeti prepoved sodelovanja na katerem koli festivalu v Federaciji Bosne in Hercegovine, ker sem bil pripadnik vojske Republike Srpske, izgubil najboljše prijatelje in rodni kraj, izgubil najlepšo mladost ... ali naj se komu zagovarjam, ker smo povabili naše kolege, da pridejo igrat predstavo tukaj, 30 let po vojni. Dve vladi, Vlada Federacije Bosne in Hercegovine in Vlada Republike Srpske sta se sestali nekega dne skupaj, ali jih je kdo vprašal? Morda je tam kakšen Zlatni ljiljan, morda je tam kdo, ki me je ranil leta 1992, pa kaj? Ali naj živim v tem svetu? Ali naj svojemu Marku rečem, naj nikakor ne prečka v Sanski Most, ali naj to delam?“, je navedel Komšić.