Komšić: Nepodpora BiH odpira možnost spopadov na Zahodnem Balkanu

(Patria) - Predsedujoči Predsedstvu BiH Željko Komšić se je danes nagovoril na splošni razpravi 78. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku.

Komšićev govor v nadaljevanju prenašamo v celoti.

Gospod predsednik Francis, gospod generalni sekretar, ekscelence, gospe in gospodje!

Polazeč od teme letošnjega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov, ki je Ponovna izgradnja zaupanja in ponovno spodbujanje globalne solidarnosti: Pospešitev ukrepov v zvezi z Agendo 2030 in njenimi cilji trajnostnega razvoja k miru, blaginji, napredku in trajnosti za vse, dovolite mi, da na tem pomembnem mestu, govorim o pomembnih elementih z vidika ene majhne, a ponosne države Bosne in Hercegovine.

S svoje strani je Bosna in Hercegovina podprla Agendo 2030, še posebej njene cilje, ki se v največji meri nanašajo na ustvarjanje sveta in okolja v državah članicah Združenih narodov, na način, da smo kot države in njena društva pripravljeni in posebej usposobljeni za izvedbo vseh korakov, ki nas bodo pripeljali do samoodrživega razvoja.

Vendar pa bo v današnjem svetu, kjer pogosto prevladujejo vojna in različni geopolitični cilji, to zelo težko doseči, vsaj tako, kot je bilo načrtovano v Agendi 2030.

Zato želim posebej poudariti, da moramo svoje aktivnosti začeti s prvim korakom, ki nas bo pripeljal do trajnega miru, kot svetovne prioritete številka ena, nato pa tudi do drugih medsebojno povezanih aktivnosti, da bi imeli naše države in društva pripravljene na solidarnost in napredek.

Te aktivnosti zagotovo niso lahke in zahtevajo veliko modrosti, načrtovanja in dobrega upravljanja vseh procesov in postopkov, ki nas lahko pripeljejo do implementacije Agende 2030.

Če pođemo od premise, ki se ponuja kot tema letošnjega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov, ki govori o izgradnji zaupanja in spodbujanju globalne solidarnosti, potem sem svoboden, da vam v nekaj stavkih pokažem na elemente, ki morebiti otežujejo realizacijo ciljev.

Na samem začetku izkoriščam to priložnost, da vas spomnim, da so migracije eden od elementov Agende 2030, ki se poskušajo obravnavati sistematično in z določenim upravljanjem.

Čeprav Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 prepoznava migrante kot „agente spremembe” in razvoja” v državah izvora, tranzita in cilja”, se Agenda primarno osredotoča na migrante kot koristnike ciljev trajnostnega razvoja (npr. skozi višjo raven zaščite, njihove pravice in transparentnost).

Nadalje, Agenda se ne sklicuje na širši koncept diaspore niti na vlogo, ki jo ima kot morebitno sredstvo razvoja.

Ta trditev, izpeljana iz enega od dokumentov IOM-a (Mednarodne organizacije za migracije), je vsekakor točna, vendar ko pridemo do izhodiščne točke migracij, torej na teren v posameznih državah, bomo zagotovo videli nekaj stvari, ki se neizpodbitno dogajajo.

Sedanji način upravljanja migracij je prišel v takšno fazo, da velike in močnejše države, zaradi lastnega benefita, izvajajo določeno vrsto selekcije migrantov, na način, da izberejo najboljše in najbolj izobražene med njimi, kot so zdravniki, inženirji, znanstveniki in druge visoko usposobljene osebe, ter jih usmerjajo v večje države, kjer se izkoriščajo njihova znanja in sposobnosti, vendar izključno v korist teh večjih sistemov.

V večjih državah in večjih sistemih so tako izbrani migranti lahko „agenti spremembe“ ali nosilci različnih izboljšav, vendar se hkrati slabi potencial in kapacitete manjših držav, iz katerih migranti prihajajo.

Male države, poleg tega, da izgubljajo najkakovostnejše kadre, hkrati izgubljajo tudi vsa vlaganja, vključno s finančnimi, ki so bila vložena v ustvarjanje teh visoko usposobljenih profilov.

Seveda je popolnoma jasno, da obstaja takšen način migracij, v katerih velike skupine ljudi poskušajo pobegniti pred vojno in vojnimi grozotami, vendar obstaja tudi tisto, kar imenujemo ekonomske migracije, preko katerih se izvaja usmerjanje migrantov, na podlagi njihovih potencialov in kapacitet.

V obeh primerih migracij, velike države in njihovi večji sistemi so tisti, ki izvajajo selekcijo in izbor najkakovostnejših profilov migrantov, glede na lastne potrebe in aspiracije, medtem ko se hkrati dogaja sistemsko slabljenje malih držav, iz katerih migranti prihajajo. Kaj s tem želim povedati?

V najkrajšem, težko je govoriti o izgradnji zaupanja, dokler večje države in njihovi veliki sistemi skozi migracije prevzemajo prebivalstvo manjših držav, ko se hkrati dogaja izpraznitev manjših držav, ki ima za posledico ustvarjanje okolja, v katerem se razvija revščina in v celoti onemogoča kakršen koli vidik razvoja v ekonomskem in družbenem smislu.

Tako se izvaja neposreden udarec na možnost ustvarjanja pogojev za samoodrživ razvoj v manjših državah.

Z vidika moje države, Bosne in Hercegovine, je to lahko argumentirati in dodatno dokazati.

V moji državi obstaja znaten odliv prebivalstva, ki odhaja v večje in razvitejše države, predvsem tiste, ki jih smatramo zahodno-demokratičnimi.

Z raziskovanjem, zakaj se naši ljudje, Bosanci in Hercegovci, odločajo, da zapustijo svojo deželo in poiščejo boljše življenjske pogoje v nekaterih drugih državah, smo prišli do zaključka, da je temeljni razlog njihovega odhoda pravzaprav prepričanje v pomanjkanje perspektive v Bosni in Hercegovini.

Ko smo upoštevali, kaj naši ljudje navajajo kot enega od osnovnih pomanjkljivosti perspektive v svoji državi, smo videli, da gre za to, da prav politični sistem v Bosni in Hercegovini ne vsebuje popolne demokracije, temveč obliko etnokracije, ali sistem, v katerem se volitve za institucije oblasti, opravljanje oblasti, porazdelitev delovnih mest v državnem, pa tudi v realnem sektorju, večinoma temelji na etnični pripadnosti kot predpogoju.

V takšnem sistemu najpogosteje nimamo najboljših ljudi na ključnih mestih, ljudi, ki bi s svojimi znanji in sposobnostmi lahko zgradili politični, ekonomski in družbeni sistem v Bosni in Hercegovini, temveč nasprotno, imamo etnično in politično ustrezne kadre, od katerih je težko pričakovati, da bodo vodili celoten napredek države.

Ta sistem vrednot traja že zelo dolgo. V takšnem sistemu ključna dela ne opravljajo najboljši in najkvalificirani ljudje, temveč politično in etnično ustrezni.

Sedanji politični sistem v Bosni in Hercegovini, ki temelji izključno na etnični, nato pa na politični pripadnosti, v celoti degradira demokracijo kot pomemben princip za ustvarjanje okolja, v katerem obstajajo ljudje z enakimi možnostmi.

Takšen sistem, ki zagotavlja sodelovanje v oblasti posameznim političnim akterjem in njihovim etnično utemeljenim političnim strankam, ima obliko nekdanjih, pa tudi sedanjih totalitarnih sistemov, v katerih se oblast izvaja avtokratsko, preko avtokratsko navdihnjenih političnih akterjev.

Kot posledico tega nedokončanega političnega sistema imamo upočasnjen razvoj države, pri čemer politike, ki so takšne, ovirajo tudi tisto, kar je po mojem mnenju eden ključnih ciljev moje države – njeno pot k članstvu v večjih nadnacionalnih sistemih, kot sta Evropska unija ali zveza NATO.

Nespremenljivost ali še posebej težka zamenljivost oblasti pušča takšno okolje, da niti same oblasti ne delujejo več v korist svojih državljanov, ker čutijo, da za tako nekaj ni potrebe. Porazdelitev politične in družbene moči jim je že vnaprej zagotovljena s samim sistemom, ki je utemeljen na etnični pripadnosti.

Naš trenutni politični sistem spretno izkoriščajo naši zahodni in vzhodni sosedje, in preko etničnih skupnosti v Bosni in Hercegovini, na katere domnevno polagajo nacionalno pravico, upravljajo Bosno in Hercegovino, in to ne s primarnim ciljem, da bi pomagali pripadnikom teh etničnih skupnosti, temveč s ciljem, da Bosno in Hercegovino bodisi razdelijo ali pa jo kot državo naredijo nesmiselno.

Naša dva soseda, preko etničnih skupnosti v Bosni in Hercegovini, na katere poskušata polagati vsako pravico, in sedemindvajset let po agresiji, ki sta jo izvedla nad Bosno in Hercegovino, na ta način izvajata udarec na suverenost naše države, s čimer se skoraj v celoti onemogoča kakršen koli demokratičen razvoj Bosne in Hercegovine.

S to prakso se krši tudi minimum meddržavnega zaupanja, ker na žalost naši sosedje ne vlagajo iskrene energije v cilju izgradnje meddržavnega sodelovanja, temveč energijo vlagajo v namen slabljenja naše države.

To je viden problem, ki se razteza na celotno regijo Zahodnega Balkana, kjer obstajajo različne ideje, načrti in namere za spremembe mednarodno priznanih mej, za reorganizacijo regije v nekaj, kar nima stične točke z demokracijo.

Za takšne aktivnosti in politike imajo sosednje države zelo pogosto, na prvi pogled presenetljivo in nepričakovano, podporo iz držav, ki jih smatramo demokratičnimi liberalnimi državami in družbami, pa tudi tistih, ki to niso, in so danes prepoznavne kot države agresorke z avtoritarnim režimom.

Na žalost, mnogi tako na Vzhodu kot na Zahodu verjamejo, da bo komaj prikrita podpora tistim, ki želijo popolnoma nadzorovati, in na koncu razdeliti Bosno in Hercegovino, prinesla stabilnost na Zahodnem Balkanu.

Mi, ki tukaj v Združenih narodih predstavljamo državo Bosno in Hercegovino, menimo, da to ne bo prineslo ne stabilnosti ne napredka na Zahodnem Balkanu.

Naši sosedje ne morejo med seboj razdeliti Bosne in Hercegovine, ne da bi pri tem vstopili v medsebojni spopad. Mi vsekakor ne bomo dovolili delitve in izginotja naše tisočletne države, pod kakršno koli ceno, ne glede na to, kaj kdo o tem misli.

Zato menimo, da je v interesu Združenih narodov, če želimo ohraniti mir na Zahodnem Balkanu, da podpremo državo Bosno in Hercegovino in njene institucije.

Če želijo Združeni narodi ohraniti mir na Zahodnem Balkanu, potem naj podprejo tiste, ki niso pogazili demokratičnih in civilizacijskih norm; niso storili genocida, niso bili del združenih zločinskih podvigov, niso uničevali življenj ljudi zaradi njihove etnične pripadnosti, niso uničevali tujih svetišč in svetinj, niso zagovarjali revanšizma in maščevanja.

Če takšna podpora izostane, potem odgovornost in krivda za destabilizacijo ni na nas, ki zagotovo ne bomo mirno in s prekrižanimi rokami opazovali kakršen koli nov poskus uničenja naše Bosne in Hercegovine.

Kljub temu pa se temeljna težava Bosne in Hercegovine nahaja v neenakosti državljanov v političnem in volilnem sistemu, kar ima za posledico etnični sistem upravljanja države, ki je sam po sebi predodrejen, da bo konflikten.

Poleg tega etnični sistem opravljanja oblasti v moji državi nenehno ustvarja prostor za nepotizem in korupcijo v vseh segmentih družbe, predvsem pa v institucijah oblasti.

Oziroma, kot posledica etničnega sistema opravljanja oblasti imamo nepotizem pri izbiri ljudi za opravljanje najpomembnejših političnih in ekonomskih poslov. Etnični politični sistem v moji državi je tisti, ki najbolj generira in spodbuja nepotizem in korupcijo, nepotizem in korupcija pa najbolj uničujeta socialno kohezijo in zaupanje znotraj družbe.

Zato že več desetletij nismo sposobni ustvariti družbe enakih ljudi, s tem pa tudi enakih možnosti, ko skozi družinsko in koruptivno zaposlovanje na najpomembnejših mestih izgubljate upanje v možnost pozitivne perspektive.

Z tega mesta želim postaviti pomembno vprašanje – kako je mogoče graditi in zgraditi zaupanje, ki bo vodilo k ustvarjanju pogojev za razvoj, ko dejansko nimamo dovolj demokracije v svoji državi, ko nam je pravica do demokracije odvzeta, in ko nam je vsiljen embargo na demokracijo, kar državljane vodi v veliko negotovost in zaradi česar se pogosto odločijo, da zapustijo državo?

Zadnje intervencije mednarodnih predstavnikov v Bosni in Hercegovini, oziroma intervencije Visokega predstavnika, s pravnim nasiljem in suspenzom entitetne ustave za štiriindvajset ur, kar je nezaslišan precedens v demokratičnem svetu, niso odpravile ovir za normalno delovanje države, temveč so okrepile nedemokratično etnično načelo in poglobile diskriminacijo državljanov v Ustavi in volilnem zakonu.

Demokracija je najpomembnejši segment za izgradnjo zaupanja, tako v naših državah, kot tudi na globalni ravni.

Zelo pomembno je, zaradi ustvarjanja pogojev za samoodrživ razvoj, da se tranzicija v teh družbah čim prej konča, skozi prehod iz nekdanjih totalitarnih, avtokratskih sistemov, v sistem, ki temelji na popolni demokraciji.

Zato pričakujemo podporo akterjev iz mednarodne skupnosti, čeprav tudi oni občasno posežejo po nedemokratičnih orodjih, kot tudi občasno zaradi svojih ciljev v celoti zanikajo možnost razvoja demokracije v Bosni in Hercegovini.

Seveda smo popolnoma zavedni, da obstaja tudi določeno število držav, članic Združenih narodov, ki imajo takšno zgodovino in takšen zgodovinski kontekst, da niso zainteresirane za demokracijo in njen razvoj. Na drugi strani pa nam nekateri pokazatelji govorijo, da je več kot 2/3 držav, članic Združenih narodov, usmerjenih k demokraciji in njenemu razvoju, zato je moj kot opazovanja usmerjen v to smer.

Tukaj želim dodati še en pomemben element, ki je nujen pri izgradnji zaupanja za samoodrživ razvoj. To je sistem polnih človekovih pravic, ki kot svoj končni izid ponuja družbo enakih ljudi, enakih državljanov, kot produkt tega pa lahko imamo tudi družbo enakih možnosti, z odprtimi perspektivami za vse.

Če nimate sistema enakih ljudi, oziroma enakih državljanov, potem v takšnem sistemu težko pride do izgradnje zaupanja, še posebej v, še vedno, postvojni družbi, kot je bosanskohercegovska. Še posebej, če upoštevamo, da je naša družba utrpela agresijo zahodnih in vzhodnih sosednjih držav, kar je imelo za neposredno posledico storitev tako strašnih vojnih zločinov, celo zločinov genocida.

Takšni scenariji proti Bosni in Hercegovini se še naprej uresničujejo, vendar s političnimi sredstvi, v mirnodobnih pogojih, z nenehnim iskanjem podpore pri različnih delih mednarodne skupnosti.

Hkrati, in ne glede na omenjene scenarije, je naša obveznost ustvarjanje notranjih pogojev za izgradnjo družbe enakih ljudi, oziroma enakih državljanov, kot enega od osnovnih „orodij“, s katerim se bo izognilo možnosti prihodnjih konfliktov. V okviru sodb uglednih sodišč, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice, se nahaja dragocen vir za izgradnjo stabilne družbe, v kateri se tveganje notranjega konflikta zmanjša na najmanjšo možno mero, obenem pa se potencialno agresivnim politikam sosednjih držav iz rok odvzame učinkovit mehanizem za kršitev teritorialne celovitosti in suverenosti Bosne in Hercegovine.

To v najkrajšem pomeni, da bomo mi v Bosni in Hercegovini morali spremeniti celotno paradigmo znotraj družbe, ter preiti iz etničnega političnega predstavljanja na državljansko politično predstavljanje, kar je standard v demokratičnem svetu.

S tem putem moramo Združenim narodom skreniti pozornost na, žal moram reči, po mojem mnenju necivilizacijski odnos Vlade in premierja sosednje države, ki sta zavrnila sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadnji sodbi v „zadevi Kovačević“ in sta se zavzela prav za načela, ki so bila zavrnjena s omenjeno sodbo, kot je politično načelo legitimnega predstavljanja na etničnem principu, ki je generator neenakosti med državljani BiH in sredstvo, s katerim sosedje spodkopavajo državo Bosno in Hercegovino. To je bilo storjeno na takšen način, da se lahko kvalificira tudi kot vmešavanje v notranje zadeve Bosne in Hercegovine.

Nepoštovanje sodb mednarodnih sodišč, kakršno smo slišali od premierja sosednje države, spominja na odnos do mednarodnega prava, kakršnega je Vladimir Putin zgradil v primeru Ukrajine.

Vendar pa to ni samo negativen odnos do mednarodnih standardov Združenih narodov, ampak tudi politika, ki jo do Bosne in Hercegovine vodijo njeni sosedje.

Šele ko bo v Bosni in Hercegovini z implementacijo sodb Evropskega sodišča sprejeto državljansko politično predstavljanje, in ko se bo vzporedno s tem prenehalo z napadi na suverenost države Bosne in Hercegovine iz sosedstva, šele takrat bomo lahko v polnem obsegu in učinkoviteje vključeni v projekte, kot je Agenda 2030, kot enakopraven udeleženec in akter vseh načrtovanih aktivnosti.

V tem primeru bomo kot država pripravljeni in s potenciali opremljeni, da sprejmemo vse izzive, ki jih pred nas postavljajo aktivnosti na samoodrživem razvoju, da kot družba enakopravnih ljudi zgradimo naše medsebojno družbeno zaupanje, pa tudi da bomo aktivni akter pri izgradnji zaupanja na globalni ravni.

Verjamem, da delite moje mnenje, da v družbah, kjer prevladuje neenakost, ne boste mogli biti legitimen akter, ki bo propagiral ideje samoodrživega razvoja, skozi izgradnjo zaupanja in globalne solidarnosti za vse.

Za tako nekaj je predvsem potrebno, da svojo družbo reformiramo, na način, v katerem bo sposobna razumeti pomen solidarnosti za vse, z ljudmi, ki so v tem sistemu po vsem enaki in ki lahko proizvajajo solidarnost do drugih na enakih osnovah.

V zaključku te predstavitve, ob vsem prej navedenem, želim posebej poudariti, da bo Bosna in Hercegovina aktivno delala na implementaciji Agende 2030. Delali bomo na izgradnji zaupanja in solidarnosti za vse.

Skozi zavrnitev diskriminatornega etničnega koncepta bomo hkrati zavrnili tudi sistem, v katerem prevladujeta nepotizem in korupcija, ter nas na ta način pripeljali v vrsto demokratičnih in zrelih družb.

Takrat bomo postali družba in država, ki se lahko aktivno vključuje v svetovne procese, v okviru temeljnih principov, na katerih temelji sedanji svetovni red in tisto, kar imenujemo mednarodna skupnost.

Proces tranzicije naše družbe je lahko in bi moral biti relativno kratek, saj je enakost vseh ljudi temeljna premisa vsake moderne demokratične družbe, in v tem pogledu računamo na podporo tistega dela mednarodne skupnosti, ki nam pri tem lahko pomaga.

Zavedam se obstoja tudi tistih drugih delov mednarodne skupnosti, ki bodo iz svojih geopolitičnih razlogov nudili odpor, da bi Bosno in Hercegovino, pa tudi celotno regijo Zahodnega Balkana, držali v nenehnem stanju destabilizacije in napetosti. Takšni ne želijo demokracije, temveč etnokracijo, nered in nasilje.

Na koncu lahko z gotovostjo rečem, da je Bosna in Hercegovina postala kraj, kjer se brani demokracija in njene vrednote. In tu obstajata samo dve strani – tista, ki je za demokracijo in njene vrednote, in tista druga stran, ki je nasprotnik demokracije, ker je njen cilj vzpostavitev avtokratskih sistemov nedemokratičnega značaja.

Hvala, gospod predsednik!