KOMENTAR ŽELJKE TERORISTKE

Napisal: Armin Aljović

---

Predsednica Republike Srbske, entitete v Bosni in Hercegovini Željka Cvijanović je izjavila, da jo "zelo skrbi porast islamskega radikalizma v Bosni in Hercegovini" in da je absurdno, da se s tem vprašanjem, kot tudi z vračanjem džihadistov, ne ukvarja nihče od tujih diplomatov v BiH. Cvijanovićeva je v intervjuju za Večernji list izjavila, da je "vsak teroristični napad, ki je bil izveden v svetu, na nek način povezan z Bosno in Hercegovino, bodisi glede orožja ali dokumentov". Navedla je primer New Yorka in Madrida. 

Čeprav je Željka Cvijanović profesorica angleškega jezika, torej nekdo, ki bi se moral razumeti v besede in stavke, si bom vzel pravico, da dopolnim stavek profesorice Cvijanović, da bi bil razumljivejši tudi za tiste, ki skorajšnje preteklosti in sedanjosti Bosne in Hercegovine ne poznajo najbolje. Konstatacijo „vsak teroristični napad, ki je bil izveden v svetu, je na nek način povezan z BiH, bodisi orožje bodisi dokumenti, kot je bil primer terorističnega napada v New Yorku ali Madridu“, je treba dopolniti z „...ali na Novi Zelandiji, ko je terorist Brenton Tarrant ubil približno 50 muslimanov med molitvijo v dveh mošejah v mestu Christchurch, ker ga je navdihnil Radovan Karadžić, prvi predsednik Republike Srbske, danes haaško obsojen za genocid v Srebrenici in druge zločine nad bosanskimi muslimani in bosanskimi Hrvati ali bosanskimi Srbi, ki so se uprli njegovi ideologiji“. V Karadžićevi stolici danes sedi Cvijanovićeva in ne vidi nobenega problema v teh zločinih.

Glede na to, da Željka Cvijanović ni dokončala začete misli, je jasno, da ni „zelo zaskrbljena zaradi porasta islamskega radikalizma v Bosni in Hercegovini“, kar dejansko ima takšne podatke in zdaj želi rešiti problem radikalizma v državi – izjava Željke Cvijanović o porastu islamskega radikalizma v BiH je namreč nekreativen poskus vključitve lokalne političarke, kot je Cvijanovićeva, v svetovne tokove islamofobije, da bi na poceni način pridobila drage politične točke. Po poročilih domačih in mednarodnih organizacij porasta islamskega radikalizma v Bosni in Hercegovini ni, ali „glede na odstotek glede na število prebivalcev, to ni veliko število...“, zaradi česar se „nihče od tujih diplomatov v BiH na to ne ozira.“ Kljub temu, čeprav neobstoječa, je zgodba o islamskem radikalizmu v državi, ki jo muslimani delijo z drugimi verami, poceni, a učinkovit način, da misli lačnih volivcev odvrnete od lastnih težav. Nevarnost leži v tem, da lahko takšen nadzorovani narativ v določenem trenutku celotno družbo popelje v nenadzorovan kaos.

Isto tezo o porastu islamskega radikalizma v Bosni in Hercegovini že od prej izrekajo Cvijanovićkini koalicijski partnerji iz HDZ-ja, na način, da predsednica Republike Hrvaške Kolinda Grabar-Kitarović govori o 10.000 teroristih na ozemlju Bosne in Hercegovine, čeprav so te navedbe ovrgle tako hrvaške kot bosanske varnostne agencije. Končno, samo tezo „o porastu islamskega radikalizma v Bosni in Hercegovini“ je Cvijanovićeva iznesla v Večernjem listu, ki ga nadzoruje desno krilo HDZ-ja.

Medtem ko o bosanskih muslimanih nemški notranji minister Thomas de Maziere govori z žarečim obrazom, francoski filozof Bernard Henri Levy za bosanske muslimane pravi, da so največji Evropejci med Evropejci, ali medtem ko papež Frančišek Dodiku izroči listino, ki jo je podpisal z imamom mošeje Al-Azhar, Ahmadom Al-Tayyibom, mu s tem pošilja sporočilo, naj pusti neumnosti in se obrne k sobivanju z Bošnjaki, so bosanski muslimani za Cvijanovićevo še vedno le islamski radikali. 

To ni prvič, da Cvijanovićeva sistematično manipulira javnost. V središče škandala je prišla leta 2017, ko je bil objavljen zvočni posnetek med Cvijanovićevo in njeno kolegico, katere identiteta ni znana. Ženski glas od Cvijanovićeve zahteva dovoljenje, da začnejo s zgodbo o bošnjaškem jeziku. Ženski glas: „Ali te želim vprašati, ali lahko izsilimo tisto zgodbo, da gremo..., ker smo že pridobili Miloša Kovačevića, da začne medijsko zgodbo o bosanskem/bošnjaškem jeziku...“ Željka Cvijanović: „... naj gre seveda, kdo mu brani, ampak to je za akademsko skupnost, da o tem govori in razlaga in da se naredi oddaja.“ Po tem učitelji v šolah v Republiki Srbski začnejo v knjižice vpisovati bošnjaški jezik namesto bosanski. To je povzročilo veliko ogorčenje med Bošnjaki povratniki in mesece kasneje zaposlovalo javnost v Bosni in Hercegovini. 

Edino, kar lahko Bošnjaki v tem trenutku storijo kot odgovor na provokacije, je, da se še močneje obrnejo proti Evropi in evropskim prijateljem, Željko pa pustijo, da se valja v lastnem terorizmu. Vsak drug odgovor bi bil kontraproduktiven.