KOMENTAR ENISA OMEROVIĆA: Združeni narodi in paradoks njihove absolutne imunosti

Piše: Enis Omerović

---

Kraljevina Nizozemska je bila razglašena za državljanskopravno odgovorno za nespoštedenje dela Bošnjakov v kritičnem obdobju. Sodišče najvišje instance je delno potrdilo sodbo nižjega nizozemskega sodišča iz leta 2017. Svojo državo je v kontekstu genocida razglasilo za odgovorno, ne za vse žrtve tega storjenega zločina na območju varne cone Združenih narodov Srebrenica julija 1995, temveč le za Bošnjake, ki so želeli poiskati zatočišče v bazi ZN v Potočarih. Torej, tukaj imamo odgovornost ene države izključno za tiste pripadnike skupine Bošnjakov, ki so se zatekli in ki so morali zapustiti navedeno območje. Zadnjo odločitev razumemo tudi tako, da je Vrhovno sodišče določilo, da so nizozemski mirovniki lahko nekaj storili glede zaščite le za tiste Bošnjake, ki so se nahajali znotraj njihove vojaške baze. Verjetnost, da bi likvidirani Bošnjaki preživeli, če bi jih nizozemski bataljon slučajno zaščitil po padcu Srebrenice, je po mnenju tega sodišča desetodstotna. Kar bi po takšnih ugotovitvah moralo dodatno zaplesti in povečati odgovornost tistih, ki so neposredno upravljali UNPROFOR v Bosni in Hercegovini – in to so ZN. Toda, ali se je v danem obdobju ta država vmešala in za kratek čas prekinila poveljniško verigo znotraj Organizacije? Odgovor smo dobili: vmešala se je le desetodstotno, medtem ko so se ZN vmešavali celih devetdeset!  

V tem besedilu se ne bom ukvarjal z odgovornostjo ene evropske kraljevine – ukvarjal se bom z drugim ogromnim vprašanjem – kaj pa je s ZN in njihovo mednarodnopravno, pa tudi državljanskopravno odgovornostjo? Glede na ločeno mednarodnopravno osebnost mednarodnih organizacij od pravne osebnosti njenih držav članic, se zdi nujno sprejeti razumevanje, po katerem mora mednarodna organizacija načeloma prevzeti pravno odgovornost za vsako svojo dejavnost v mednarodnopravnih odnosih, „pa tako tudi za tisto, ki predstavlja mednarodno protipravno dejanje, ne glede na morebitno sokrivdo njenih držav članic“ (D. Lapaš, 2008). 

Klasična razmišljanja so, da ko mednarodna organizacija stori mednarodno protipravno dejanje, se organizacija šteje za edino odgovorno, celo če bi dejanje pomenilo kršitev obveznosti njenih držav članic, če bi ga storile. Toda, ali se ni treba rešiti takšnega togega tolmačenja odgovornosti mednarodne organizacije? Predvsem z argumentacijo, da ko države, njene članice, zlorabijo mednarodnopravno osebnost mednarodne organizacije, in to z izvajanjem obsežnega nadzora nad procesom odločanja v organizaciji (kdo je imel učinkovit nadzor nad Dutchbatom v varnostni coni ZN Srebrenica v kritičnih datumih?), bi morale biti, skupaj z organizacijo, odgovorne za kršitev mednarodnega prava s strani organizacije, pod pogojem, da bi takšno protipravno dejanje predstavljalo tudi kršitev mednarodnih obveznosti s strani njenih držav članic, če bi ga storile. V takšni situaciji se države članice ne bi mogle več skrivati za mednarodnopravno osebnostjo organizacije (J. d'Aspremont (2007)). 

Na podlagi tega vidimo, da je učenje o dualnosti pravne odgovornosti mednarodne organizacije in njenih držav članic v veliki meri novejšega datuma (v tej smeri je tudi Osnutek Pravil o odgovornosti mednarodnih organizacij iz leta 2011) in da se v veliki meri razlikuje od klasičnega pojmovanja, po katerem je mednarodna organizacija izključno odgovorna za mednarodno protipravno dejanje, kar je še posebej izraženo pri mirovnih misijah, ko so države, njene članice, vključene v mirovni proces s tem, da organizaciji dajejo na razpolago svoje nacionalne vojaške kontingente. Kot potrditev tega sodobnega tolmačenja odgovornosti služi tudi sodni proces proti državi Nizozemski pred njenimi nacionalnimi sodišči, v katerih je bila razglašena za pravno odgovorno državo glede ravnanja svojega bataljona v BiH (varna cona Srebrenica) leta 1995 v okviru mirovne misije Organizacije. 

Vendar pa ta sodobna tolmačenja ostajajo sodobna le na teoretski ravni. Zdi se, da to ostaja le na ravni načelnega stališča brez kakršnega koli konstitutivnega učinka, in da še vedno nimamo nobene sodbe, v kateri bi bile ZN razglašene za odgovorne za storitev mednarodnega protipravnega dejanja, predvsem iz razloga sklicevanja na njihovo imuniteto, ki jo uživajo na območju svojih držav članic. V skladu s tem učenjem je tudi predmet Mothers of Srebrenica et al v. State of The Netherlands and the United Nations, v katerem je Vrhovno sodišče Nizozemske že leta 2012, v odnosu do te mednarodne organizacije, podprlo prejšnje odločitve nižjih sodišč Okrožnega in Prizivnega sodišča v Haagu, s potrditvijo, da ta organizacija uživa popolno imuniteto pred procesiranjem, celo v odnosu na težo kršitev svojih mednarodnih obveznosti. Nizozemska domača sodišča so se zato razglasila za nepristojna v odnosu do ZN v tem postopku, v katerem sta bili postavljeni dve bistveni vprašanji glede Organizacije – ali je imunitet mednarodne organizacije kot mednarodnopravne osebe absolutna (torej, deluje brez kakršne koli omejitve) in ali se bo takšen imunitet vendarle ohranil v situacijah mednarodnih zločinov oziroma hudih kršitev temeljnih človekovih pravic. V odnosu na ta vprašanja, Vrhovno sodišče Nizozemske leta 2012 posebej upošteva Listino ZN iz leta 1945, Konvencijo o privilegijih in imunostih ZN iz leta 1946, kot tudi tolmačenje Evropskega sodišča za človekove pravice v znamenitem predmetu Behrami and Behrami v. France and Saramati v. France, Germany and Norway iz leta 2007, v katerih virih se določa, da imajo mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz Listine ZN, prednost pred nasprotnimi obveznostmi iz katerega koli drugega mednarodnega sporazuma, ne glede na to, ali je bil sklenjen pred ali med veljavnostjo Listine. Zato je Sodišče prišlo do pravnega zaključka, da so ZN pooblaščene za posedovanje absolutne imunitete in da imajo pravico do nje kljub ekstremni resnosti obtožb, na katerih Združenje Matere Srebrenice temelji svoje zahteve.

Vrhovno sodišče Nizozemske je poseben pomen pripisalo razpravi o tem, ali pravica do dostopa do sodišča prevaga nad imuniteto ZN, saj je Organizacija obtožena vpletenosti v zločin genocida in druge resne kršitve temeljnih človekovih pravic. Tožniki v tej pravni zadevi so poudarjali, da „ni več norme v mednarodnem pravu kot tiste o prepovedi genocida. [...] Izvajanje te norme je eden glavnih razlogov za obstoj mednarodnega prava in najpomembnejše mednarodne organizacije, ZN. To pomeni, da v primeru neuspeha preprečiti genocid, mednarodne organizacije nimajo pravice do imunitete, in v vsakem primeru bi morala prepoved prevagati nad imuniteto. Pogled, da je imunitet ZN v tem primeru močnejši, bi pomenil de facto, da imajo ZN absolutno moč. Takšna moč ne bi bila predmet omejitev in to bi pomenilo, da ZN ne bi bile odgovorne nikomur, saj se ne bi štele za subjekte vladavine prava: načelo, da nihče ni nad zakonom in da je moč omejena in urejena z zakonom. Imunitet [...] spodkopava verodostojnost ZN kot prvakov človekovih pravic.“ (Vrhovno sodišče Nizozemske, 2012). 

Na drugi ravni, in sicer glede imunitete držav, je zanimivo v že omenjenem duhu besedila omeniti tudi predmet Evropskega sodišča za človekove pravice Al-Adsani v. the United Kingdom. Pravna zadeva se je nanašala na odškodninski zahtevek, ki je bil naslovljen na angleška sodišča proti Državi Kuvajt. Al-Adsani je Kuvajt štel za odgovorno državo za škodo, ki mu je bila povzročena kot posledica pretrpljene torture v Kuvajtu po Zalivski vojni leta 1991. Po tem, ko so sodišča v Angliji sprejela Kuvajtovo sklicevanje na imunitet, se je Al-Adsani pritožil Evropskemu sodišču za človekove pravice, češ da je odločitev angleških sodišč povzročila kršitev njegove pravice do pravičnega sojenja. Smatral je, da zaradi specifične narave prepovedi mučenja, pravica do dostopa do sodišč, vsebovana v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, mora prevagati nad imunitetom, na katerega se je skliceval Kuvajt. Evropsko sodišče bo sicer leta 2001 ugotovilo, da se vse bolj daje teža argumentu, da je treba imunitet zanikati v primeru smrti ali telesnih poškodb, ki so posledica dejanja države pri kršitvi norm človekovih pravic. Vendar pa, medtem ko so nacionalna sodišča v nekaterih primerih pokazala naklonjenost argumentu, da države niso pooblaščene sklicevati se na imunitet v situaciji kršitev človekovih pravic, ki imajo značaj imperativnih norm, je v mnogih primerih sklicevanje na suvereni imunitet državam vendarle uspelo. Sodišče je enako tako ugotovilo, da se v mednarodnem pravu še vedno ne nahaja sprejet predlog, da države nimajo pravice do imuniteta v odnosu na državljanske odškodninske zahtevke glede domnevne torture, ki je bila storjena zunaj države foruma. Iz teh razlogov je Sodišče zavrnilo Al-Adsanijevo vlogo. 

Tudi Vrhovno sodišče Nizozemske se je v nadaljevanju obrazložitve svoje sodbe v omenjenem primeru leta 2012 oprlo na odločitev Meddržavnega sodišča v primeru Jurisdictional Immunities of the State (Germany v. Italy: Greece intervening), v katerem se je razvilo vprašanje, ali naj italijanska sodišča sploh spoštujejo imunitet Zvezne republike Nemčije v primerih, ko je bila zahtevana odškodnina od te države za kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki so jih storile nemške sile med drugo svetovno vojno. Meddržavno sodišče je leta 2012 zaključilo, da bi morale. Zato se Sodišče ni strinjalo z italijansko trditvijo, da bi bilo upravičeno, da se Nemčiji ne prizna njen imunitet zaradi teže dejanj, na katerih temeljijo zadevni zahtevki. Svetovno sodišče je zaključilo, da se po običajnem mednarodnem pravu državi ne more odvzeti njen imunitet na podlagi obtožbe o hudih kršitvah človekovih pravic ali mednarodnega prava oboroženih spopadov. To Sodišče ni sprejelo niti argumenta, da ker so nemške sile kršile pravila imperativnega značaja, da ta država ne bi smela imeti imuniteta. Meddržavno sodišče je končno zavzelo stališče, da so pravila o imunitetu države dejansko proceduralne narave in so usmerjena k določitvi, ali lahko sodišča neke države utemeljujejo pristojnost v odnosu do druge države. Zato nimajo cilja odgovoriti na vprašanje, ali so dejanja, na podlagi katerih se vodi postopek, bila zakonita ali ne. 

Vrhovno sodišče Nizozemske je v skladu z navedenim določilo, da čeprav bi bilo treba imunitet ZN razlikovati od imuniteta države, se končno ne bi moglo zavzeti stališča, ki je v nasprotju z zgornjimi primeri, v katerih se je razpravljalo o imunitetu države in njihovem dostopu do sodišč. Zato so ZN pooblaščene, da se sklicujejo na imunitet ne glede na težo njihovega mednarodnega protipravnega dejanja!

Ta organizacija nenehno s paradoksalnim učinkom ponavlja, da je zavezana človekovim pravicam, vendar očitno meni, da v tem posebnem primeru ni tako zavezana, niti se ni celo pojavila na sodnem postopku na Nizozemskem, na ozemlju svoje države članice. Iz tega sledi politično vprašanje: kako dolgo bodo ZN ohranile svojo verodostojnost v odnosu do varstva človekovih pravic, če same ne spoštujejo le-teh? (S. Leyersdorff, L. Melvern (2012)). Posledica sodbe nizozemskega Vrhovnega sodišča je namreč ta, da ta organizacija oziroma njene dejavnosti niso predmet kakršne koli sodne kontrole, tako da ZN uživajo absolutno moč. Če se bo torej ta odločitev ohranila oziroma če se bodo na njeno obrazložitev sklicevala druga sodišča v kakšnih prihodnjih postopkih, bodo človekove pravice nujno ostale podrejene tej absolutni moči. (S. Leyersdorff, L. Melvern (2012)). To je preprosto nesprejemljivo! In to iz politične, človeške in pravne perspektive. 
Na podlagi vsega navedenega verjamemo, da je mogoče sklepati, da bodo ZN še naprej imele absolutni imunitet pred sodišči držav (njenih članic) v primerjavi z omejenim imunitetom od sodnosti, ki ga imajo države. Izhajajoč iz te predpostavke se zdi, da bi le kakšno mednarodno sodišče, ki bi ga bilo mogoče ustanoviti, imelo kakšen smisel, saj v mednarodni skupnosti še vedno ni nobenega sodnega foruma (mednarodnega ali nacionalnega), pred katerim bi lahko vložili spor proti ZN. 
Prav kot posledica pravnega boja proti takšnim rešitvam bi bilo treba predlagati korekcijo mednarodnih instrumentov v obliki sprememb in dopolnitev mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na imunitete in privilegije mednarodnih organizacij, zlasti ZN, medtem ko bi bilo na organizacijski ravni treba odpreti prostor za ustanovitev mednarodnega sodišča, ki bi bilo ustanovljeno izven sistema katere koli mednarodne organizacije in ki bi bilo pristojno soditi izključno njim. Tako bi v sodobnem mednarodnopravnem redu imeli tri stalna mednarodna sodišča – Mednarodno sodišče (sodišče splošne pristojnosti za države), Mednarodno kazensko sodišče (sodišče posebne pristojnosti za posameznike) in potencialno mednarodno sodišče (sodišče splošne pristojnosti za mednarodne organizacije). Šele takrat bi mednarodno pravo pomenilo spoštovanje temeljnih pravnih načel: enakosti in pravičnosti. In bi predstavljalo odmik od prava absurda.     

---

* Enis Omerović je profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Zenici.