Komu koristijo projekti Velike države na Balkanu?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Dr. Zlatko Hadžidedić, član Mednarodnega inštituta IFIMES v članku „Komu koristijo projekti Velike države na Balkanu?“ piše o oživitvi projektov Velike države na Balkanu in afirmaciji teze o domnevni nedelujoči večetnični državi, poroča Patria.

Nedavno se je v ugledni ameriški reviji Foreign Affairs pojavil besedilo z naslovom Dysfunction in the Balkans, ki ga je podpisal Timothy Less, v katerem avtor svetuje novo ameriško administracijo, naj opusti podporo ozemeljski celovitosti držav, nastalih po razpadu bivše Jugoslavije. Less zagovarja novo prekrajanje meja na Balkanu in izpostavlja precej vprašljivo tezo, da so se večetnične države (kot sta Bosna in Hercegovina in Makedonija) izkazale za nedelujoče, medtem ko so se etnično homogene države (kot so Hrvaška, Albanija in Srbija) domnevno izkazale za uspešne. Poleg tega avtor trdi, da narodi na območju Balkana ne želijo več nobenega večetničnega statusa quo, temveč da se večinoma zavzemajo za dokončno zaokrožitev monoetničnih projektov Velike države – Velike Srbije, Velike Hrvaške in Velike Albanije.

Po Lessovem načrtu naj bi zamišljena Velika Srbija vključevala Republiko Srpsko, pa tudi Črno Goro, Velika Hrvaška naj bi vključevala prihodnji 'hrvaški entitet' znotraj Bosne in Hercegovine, Velika Albanija pa naj bi vključevala Kosovo in zahodni del Makedonije. Vse to prekrajanje naj bi po Lessovih besedah na koncu privedlo do trajnega miru. Kako utemeljeni so ti predlogi v geopolitični resničnosti Balkana, ali pa se Less pojavlja kot glasnogovornik določenih interesov, ki jim je pomembno le uresničevanje njihovih geopolitičnih projektov, ne glede na ceno, ki jo morajo pri tem plačati sami prebivalci Balkana?

Najprej si poglejmo, kdo je avtor navedenega besedila. Kot pravijo uradne biografije, je Timothy Less vodil britanski konzulat v Banjaluki, bil pa je tudi politični sekretar britanskega veleposlaništva v Skopju. Zdaj vodi tako imenovano svetovalno agencijo Nova Europa in je uradno izšel iz diplomatske službe. V oči bode dejstvo, da je deloval prav v državah, ki bi bile po njegovi 'analizi' najbolj zaželene za razpad – Bosni in Hercegovini in Makedoniji. Spomniti velja, da je britanska zunanja politika že od leta 1990 občasno, a precej nedvoumno, zagovarjala ustvarjanje zamišljenih etničnih 'velikih držav' – Velike Srbije, Velike Hrvaške in Velike Albanije – kot domnevnih poti k 'trajnemu stabilnosti' na Balkanu. 

Prizivatelji in zagovorniki vojne na Balkanu

V tem smislu je težko pregnati vtis, da je omenjeni diplomat v Banjaluki in Skopju verjetno deloval kot neformalni svetovalec prav tistih političnih sil, kot so na primer srbski in albanski separatisti, ki bi morale najmočneje delovati v smeri uresničevanja takšnih projektov Velike države. In odkar je uradno izšel iz diplomatske službe, Timothy Less redno objavlja besedila, v katerih 'predvideva', torej priziva nove etnične vojne in etnične delitve na Balkanu. V članku v Foreign Affairs zdaj poskuša prepričati novo ameriško administracijo, da bi morala tudi ona sprejeti politiko zaokroževanja projektov Velike države na Balkanu. Ironično, zdaj to počne Less, da bi se domnevno preprečili vse te silne vojne, ki jih prav on že leta napoveduje, torej priziva in zagovarja. Očitno sta prizivanje etničnih spopadov za uresničevanje projektov Velike države na Balkanu, nato pa tudi zagovarjanje zaokroževanja teh projektov, da bi se v regiji domnevno vrnila stabilnost, čisti geopolitični projekciji dela britanskega zunanjepolitičnega establishmenta, pri čemer imajo 'neodvisni strokovnjaki', kot je Less, vlogo prepričati svet, da so te projekcije 'edina razumna rešitev'.

Vendar pa, kolikor je on sam 'neodvisen', so tudi njegove 'rešitve' 'razumne'. Na primer, Less trdi, da so 'neriešena nacionalna vprašanja' glavna ovira stabilnosti Balkana. Vendar je že na prvi pogled jasno, da gre za preprosto zamenjavo tez. Sama ideja ustvarjanja zaokroženih etnonacionalnih držav je ideja, ki je povsod po svetu vedno vodila le v smeri ustvarjanja nestabilnosti, saj zaokroženih etnonacionalnih ozemelj ni mogoče ustvariti brez uporabe najhujšega fizičnega nasilja, torej brez vojn. Strategija 'reševanja nacionalnega vprašanja' je na Balkanu, pa tudi drugod po svetu, vedno vodila le v permanentno nestabilnost in nikakor ne v končno stabilnost. Kar je posebej zanimivo, zmagovalci v prvi svetovni vojni so na Mirovni konferenci v Versaillesu, po takrat promoviranem 'načelu nacionalnega samoodločbe', zagovarjali ustvarjanje enotne 'narodne države Južnih Slovanov'. Nekaj sedemdeset let kasneje so iste sile sprejele, včasih pa tudi zagovarjale, razpad iste južnoslovanske države v imenu neodvisnosti in samoodločbe nekaterih drugih narodnih držav, saj so bile bivše jugoslovanske republike, z izjemo Bosne in Hercegovine, v osnovi konstituirane kot narodne države. Zdaj pa njihovi glasnogovorniki, kot je Less, zagovarjajo razpade večine teh držav v imenu zaokroževanja etnično čistih projektov Velike države – seveda spet v imenu 'nacionalne samoodločbe'. Torej je 'nacionalno vprašanje' očitno povsem arbitrarna kategorija, spremenljiva glede na trenutne geopolitične interese.

Seveda, interese velikih, ne pa interese tistih majhnih, čigar 'nacionalno vprašanje' se tam domnevno 'rešuje'.      

Čakajo nas novi etnični spopadi na Balkanu?

Preden pa zavrnemo Lessovo 'analizo' kot zgolj seznam avtorjevih želja, se vprašajmo, kakšen pomen ima Foreign Affairs v mednarodnih političnih krogih in koliko lahko to besedilo resnično vpliva na postopke nove ameriške administracije? Foreign Affairs je glasilo organa, imenovanega Council on Foreign Relations (CFR), njegovo članstvo pa so od začetka sestavljali najuglednejši politiki, državni sekretarji, direktorji Cie, bankirji, profesorji, pravniki in najuglednejše medijske osebnosti. Ta organ je bil leta 1921 zamišljen kot skupen anglo-ameriški projekt, kot utelešenje tako imenovane 'posebne zveze' med ZDA in Veliko Britanijo, ki je bila ustvarjena med prvo svetovno vojno in ki se je ohranila do današnjih dni. V tem pogledu težko obstaja revija z večjim političnim vplivom, primerljivim le z vplivom samega CFR. Zato je treba geopolitični manifest, ki ga je podpisal Timothy Less, jemati z največjo možno resnostjo, saj zagotovo odraža interese določenih vplivnih krogov znotraj anglo-ameriškega zunanjepolitičnega establishmenta.

Glede na količino javne podpore, ki jo je Hillary Clinton uživala med svojo predsedniško kampanjo s strani ljudi, zbranih okoli revije Foreign Affairs, je razumno domnevati, da bi ona najverjetneje brez oklevanja sprejela ta Lessov 'dobronamerni' nasvet. Upajmo pa vendar, da novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump, ki ni užival niti najmanjše podpore omenjenega kroga ljudi, ne bo naiven in ne bo sprejel strategije zaokroževanja projektov Velike države, predstavljene v Foreign Affairs, kot svoje lastne strategije in kot vizije, ki lahko prispeva k miru v katerem koli delu sveta. Kajti, če bi do tega prišlo, nas čakajo ne le novi etnični spopadi na Balkanu, ampak tudi trajna nestabilnost v preostalem svetu.